Krediti, posojila, denar in finančni viri so namenjeni vsem pravnim osebam in samostojnim podjetnikom, ki ne dobijo na banki kredita oziroma posojila. Naša finančna sredstva so zelo nišno usmerjena, predvsem za pozitivno rast in razvoj podjetja. Sem spada predvsem naslednje:

• financiranje obratnega kapitala,

• izboljšanje likvidnosti podjetja,

• financiranje investicij v osnovna sredstva,

• financiranje nakupa drugih premičnin ali nepremičnin,

• financiranje izgradnje oziroma razširitve poslovnega obrata,

• pridobivanje poslov na trgu…

 

Posojila in krediti so mišljeni predvsem za ustvarjanje dodatnega prometa oziroma doprinos k osnovnemu poslu, iz katerega se bo tudi to posojilo odplačevalo.

 

Posoja denarja oziroma odobritev kredita poteka pod naslednjimi pogoji:

1. Ročnost investiranja: od 1 do max. 3 leta.

2. Višina investicije: od 1.000 do 30.000 EUR.

3. Sposobnost izkazovanja prometa in rednih mesečnih prilivov (ali porok).

4. Predlog ustreznega zavarovanja (nepremičnina ali premičnina – stroji ali druga oprema podjetja).

5. Donosnost: odvisna od bonitete podjetja, tveganosti posameznega projekta, kvalitete zavarovanja, panoge podjetja itd..

 

Za pridobitev posojila je potrebno posredovati naslednjo dokumentacijo:

1. Ime podjetja in sedež.

2. Kontaktna oseba.

3. Kontaktni podatki (email in GSM).

4. Znesek.

5. Promet v lanskem poslovnem letu.

6. Predlog zavarovanja (premičnina ali nepremičnina).

7. Obrazložitev, zakaj ne dobite na banki kredita.

 

V stik za posojilo oziroma kredit lahko stopite tudi preko spodnjega kontaktnega obrazca.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Viri financiranja

 

Za investiranje v razvoj podjetja mora imeti podjetje jasno zastavljeno vizijo, konkretno opredeljene kratkoročne in dolgoročne cilje ter izdelano oceno tveganja, z več opcijskimi rešitvami v različno tveganih poslovnih situacijah.

Možni viri pomoči za podjetja so različni glede na življenjski cikel podjetja. 

 

Vire financiranja lahko razdelimo v dve osnovni skupini:

1. lastniško financiranje  (kapitalski deleži, delnice, lastni viri) in

2. dolžniško financiranje  (bančni krediti in obveznice, hipotekarni krediti, faktoring, lizing, franšizing, ipd.).

 

Pri lastniškem financiranju vlagatelj dobi za zameno lastniški delež in deli usodo uspeha ali neuspeha naložbe. To pomeni, da dobijo vlagatelji sredstva povrnjena le v primeru rasti ali dobičkonosnosti podjetja. V primeru propada podjetja pa to pomeni izgubo za vlagatelje. Lastniški kapital torej za razliko od dolžniškega nosi tveganje uspeha ali neuspeha podjetniškega projekta.

 

Znani viri financiranja podjetij v Sloveniji so:

• bančni viri (kratkoročna in dolgoročna posojila),

• javni viri (javni razpisi, subvencije, druge državne pomoči),

• rizični kapital (skladi in družbe tveganega kapitala, poslovni angeli),

• faktoring (z zavarovanjem ali brez zavarovanja terjatev),

• leasing (finančni ali operativni leasing),

• drugi viri (evropska sredstva).

 

 

Bančni viri

 

Kratkoročno financiranje

 

Preko kratkoročnega financiranja banke omogočajo financiranje tekočega poslovanja, obratnih sredstev in ugodno premostitev kratkoročnih likvidnostnih težav. Navadno ima ročnost enega leta, podjetjem pa omogoča porabo sredstev po predhodno dogovorjenem načinu, skladno s potrebami poslovanja.

 

Namenjeno je vsem podjetjem, ki se s soočajo s problemom plačilne nediscipline kupcev, ter za premostitev likvidnostnih težav, ki se posledično pojavijo. Ravno tako je primeren za podjetja, ki širijo obseg poslovanja in potrebujejo sredstva za podporo in spremljavo te rasti.

 

Oblike kratkoročnega financiranja:

• limit na transakcijskem računu (primeren za podjetja, ki želijo financirati obratna sredstva in imajo občasne likvidnostne primanjkljaje),

• financiranje obratnih sredstev (primerno za podjetja, ki potrebujejo enkraten večji znesek za financiranje svojega tekočega poslovanja, kot npr. nakup materiala oziroma ali surovin ipd.),

• okvirni kredit (namenjen je financiranju večkratnih potreb po likvidnostnih sredstvih v nižjih zneskih, kot so npr. izplačila plač, plačila davkov in prispevkov, plačila dobaviteljem, mesečna plačila najemnin, ipd.),

• kreditna linija v obliki fiksnih tranš (primerna za podjetja z ustreznim likvidnostnim planom, ki natančno vedo kdaj, zakaj in za koliko časa bodo črpana sredstva potrebovali).

Dolgoročno financiranje

 

Dolgoročni krediti so namenjeni predvsem financiranju stalnih sredstev, širjenja obsega poslovanja oziroma financiranju novih poslovnih idej. Višina kredita, ročnost, vračilo in oblika zavarovanja so prilagojeni potrebam in željam podjetja, ki so razvidne iz investicijskega oziroma poslovnega načrta.

 

Oblike dolgoročnega financiranja:

• investicijsko financiranje (krediti so namenjeni predvsem financiranju osnovnih sredstev (strojev, proizvodnih linij itd.) in širjenja obsega poslovanja oziroma financiranju novih poslovnih idej),

• dolgoročno financiranje obratnih sredstev (namenjen financiranju višine zalog, za katere podjetje pričakuje, da jih bo potrebovalo v daljšem časovnem obdobju),

• projektno financiranje (namenjeno financiranju kapitalno intenzivnih projektov (financiranje infrastrukture, energetike, industrijskih projektov),

• nepremičninsko financiranje (namenjeno razvoju stanovanjskih, industrijskih in poslovnih objektov za lastne potrebe investitorja ali za prodajo oziroma oddajo objektov) ,

• sindicirani krediti (namenjeno predvsem financiranju višjih zneskov,;banka v sodelovanju z drugimi organizira sindikat bank z namenom porazdelitve tveganja, ).

 

Rizični kapital

 

Rizični kapital (risk capital) pomeni vlaganje lastniškega kapitala in navideznega lastniškega kapitala (mezzanin kapitala) v začetne razvojne faze podjetja, vključno s tveganim kapitalom, neformalno naložbo poslovnih angelov in alternativnimi borzami, specializiranimi za MSP.

 

Tvegani kapital je posebna oblika lastniškega kapitala zasebnikov ali investicijskih podjetij, vložen v mlada podjetja ali v posameznike, ki imajo izvirno idejo. Tvegani kapital je za mala in srednje velika podjetja pomemben vir finančnih sredstev in je bistven pri zagonu in razvoju podjetja.

Rizični kapital je torej širši pojem od tveganega kapitala z vidika financiranja v MSP, kot tudi s pravno organizacijskega vidika, saj dovoljuje naložbe tako fizičnih oseb, kot tudi pravnih oseb.

 

Pojem rizični kapital torej zadeva lastniško financiranje podjetij iz različnih lastniških virov in ne samo iz tveganega kapitala oziroma preko skladov in družb tveganega kapitala. Pojma rizični kapital in tvegani kapital imata enak pomen glede na to, v katere razvojne faze podjetja kapital vstopa (semenska, zagonska in razširitvena faza). 

 

Poslovni angeli

 

Podjetnikom tu lahko priskočijo na pomoč poslovni angeli, ki jim poleg potrebne finančne investicije pri hitrejši in učinkovitejši rasti podjetja. Pomagajo tudi s svojim znanjem, izkušnjami in socialnim kapitalom.

 

Poslovni angeli so posamezni izkušeni poslovneži, ki svoja prosta sredstva, izkušnje in poslovne kontakte investirajo v perspektivne projekte v zgodnji fazi. Poslovni angeli se združujejo v klube in pogosto delujejo v zavezništvu s kakšnim skladom tveganega kapitala. V projekte investirajo samostojno ali v skupini z drugimi angeli oz. s skladom.

 

V Sloveniji deluje nekaj klubov poslovnih angelov, od katerih le posamezni tudi javno. Eden izmed takšnih je klub Poslovni angeli Slovenije.

 

Tvegani kapital

 

Ime tvegani kapital izhaja iz naložbene politike podjetij oz. institucij, da vstopajo v zgodnjih fazah razvoja podjetij, ko je tveganje, da podjetje propade, največje.

 

V sklade tveganega kapitala investirajo banke, pokojninske in druge finančne institucije ter premožni posamezniki z namenom plemenitenja premoženja ob pričakovanih višjih donosih. 

 

Vsak sklad ima tudi profesionalne upravljavce, katerih naloga je, da identificirajo primerne naložbe in upravljajo s sredstvi sklada. Upravljavci sklada so običajno izkušeni poslovneži, ki dobro poznajo panogo, v kateri  deluje investirano podjetje. Cilj upravljavcev je maksimiranje vrednosti podjetja. Pri tem ima upravljavec precejšen vpliv na podjetje, predvsem na njegovo strategijo in zaposlovanje ključnih ljudi.

 

Skladi tveganega kapitala investirajo običajno zneske od 500.000 EUR pa do nekaj milijonov EUR, prav tako pa ima vsak sklad specifično lastno naložbeno politiko, v katere panoge vlaga, v kakšna podjetja (faza rasti, prihodki itn.) in podobno. Poleg denarja, ki ga investirajo v podjetje, podjetnikom pogosto pomagajo s pravnimi in finančnimi znanji, svojo mrežo strokovnjakov in drugih posameznikov, ki lahko pomagajo pri rasti podjetja.

 

Družbe tveganega kapitala pa so gospodarske družbe, ki imajo status družbe tveganega kapitala in smejo izključno z namenom pridobivanja dobička nalagati, upravljati in odsvajati tvegani kapital ter opravljati naslednje posle:

• nalagati razpoložljiva denarna sredstva v obliki lastniških deležev na drugih gospodarskih družbah, v dolžniške vrednostne papirje in depozite pri bankah dati posojilo ali poroštvo ali mezzanin kapital po tržnih pogojih gospodarskim družbam, v katerih je udeležena s tveganim kapitalom,

• najeti posojila.

Več informacij o družbah tveganega kapital -  razlika med poslovnimi angeli in tveganim kapitalom

 

Glavna razlika med poslovnimi angeli in tveganim kapitalom je predvsem v fazi vstopa v podjetje, pri čemer običajno najprej vstopijo poslovni angeli, v višini investicije, v dodani vrednosti, stopnji tveganja in načinu financiranja.

 

Obstajajo pa še nekatere druge razlike: pri poslovnih angelih v podjetje vstopi sam investitor, saj se tudi sam odloči, kateremu podjetju lahko prinese največ dodanih vrednosti, pri tveganem kapitalu pa je denar investiran iz sklada oz. družb tveganega kapitala in se običajno ne ve, kdo so investitorji, dodano vrednost pa prinesejo upravljavci.

 

Faktoring

 

Faktoring (odkup terjatev) je finančna storitev, ki podjetjem omogoča financiranje poslovanja z odkupom nezapadlih terjatev.

 

Faktoring zelo pozitivno vpliva na razvoj podjetništva, posebej za mala, srednja in hitro rastoča podjetja, ki s pomočjo faktoringa financirajo rast obsega poslovanja ter odpravljajo tveganje neplačil s strani kupcev.

 

Pri faktoringu je pomembna kreditna sposobnost končnega dolžnika in ne odstopnika terjatev. Storitev omogoča pridobivanje ustreznih virov za financiranje obratnega kapitala za majhna in srednja podjetja, velikim podjetjem pa omogoča optimiziranje kapitalske strukture. Z uporabo faktoringa se lahko z odprodajo terjatev zniža tveganost poslovanja, po drugi strani pa dražje vire nadomestijo s cenejšimi.
 

Bistvena prednost faktoringa je odkup terjatev tako do domačih kot tujih kupcev, ki vključuje celo paleto storitev:

• Pri financiranju na podlagi odstopa kratkoročnih terjatev dobi odstopnik po odstopu terjatev takojšnji predujem v višini 80 – 90% odstopljene terjatve.

• Pri faktoringu z zavarovanjem terjatev se na podlagi finančnih analiz odobri določen limit zavarovanja terjatev. V primeru, da kupec ne plača obveznosti, mora faktorinško podjetje v določenem roku (običajno 120 dni) poravnati obveznosti namesto kupca.

• Pri faktoringu brez zavarovanja terjatev pa gre za financiranje in unovčevanje terjatev oziroma izterjavo prek faktorinškega podjetja. Ta možnost je zlasti uporabna, če odstopnik prodaja večjemu številu kupcev z manjšo kreditno sposobnostjo. Pri takem poslu je odstopnik terjatev neke vrste porok za svoje kupce. Ob neporavnanih obveznostih kupcev pa mora odstopnik terjatev vrniti predčasno nakazana sredstva, ki jih je dobil od faktorinške družbe. Faktorinška podjetja ponujajo tudi odkup nezapadlih menic, faktur ter akreditivov.

 

Danes je faktoring ena izmed najbolj konkurenčnih in v svetovnem merilu vse bolj uveljavljenih finančnih storitev. Tudi v Sloveniji je faktoring vse bolj prepoznaven, saj se število uporabnikov iz leta v leto povečuje, kar kaže tudi kontinuirana 30-odstotna rast. 

 

Leasing

 

Leasing je pogodbeno razmerje, kjer leasingodajalec po naročilu leasingojemalca kupi predmet leasinga in mu ga izroči v uporabo. Leasingodajalec v času trajanja pogodbe ostane pravni lastnik, leasingojemalec pa mu za uporabo predmeta leasinga plačuje pogodbeno dogovorjen, praviloma mesečni, obrok. S plačilom zadnjega obroka jemalec leasinga postane pravni lastnik predmeta leasinga.

 

Prednosti leasinga:

• Enostavnejši pogoji odobravanja,

• bilančno ali zunajbilančno prikazovanje investicij v osnovna sredstva (način prikazovanja    naložbe je odvisen od tega, ali je kupec odločil za finančni ali operativni leasing),

• hitrejši in enostavnejši administrativni postopki

• devizna klavzula (vse finančne obveznosti so lahko nominirane v EUR ali CHF, s čimer se je moč izogniti inflacijski negotovosti),

• manjša davčna osnova (pri finančnem leasingu obrok za leasing predstavlja v bilanci uspeha strošek v celoti, in sicer delno kot amortizacija, delno pa kot strošek financiranja; pri operativnem leasingu se obrok v celoti obravnava kot strošek),

• prihranek obratnega kapitala (financiranje nakupa z leasingom zahteva manjši del lastnih sredstev, kar omogoča prosta sredstva za tiste poslovne poteze, ki zagotavljajo večji donos, kot znašajo stroški leasinga),

• natančno načrtovanje izdatkov (obroki za leasing se ne spreminjajo do izteka pogodbe),

• večja prilagodljivost (leasing se lahko veliko bolj prilagodi posebnim zahtevam kupcev kot katerakoli druga oblika financiranja).

 

 

Rast podjetja in trženje

 

Rast podjetja pomeni kvantitativno večanje obsega podjetja oz. povečevanje velikosti podjetja. Za rast  mora imeti podjetje jasno zastavljeno vizijo, konkretno opredeljene kratkoročne in dolgoročne cilje ter izdelano oceno tveganja, z več opcijskimi rešitvami v različno tveganih poslovnih situacijah.

 

V splošnem ločimo dve strategiji rasti:

1. Strategija notranje rasti: to je organska rast podjetja z investiranjem v razvijanje posameznih poslovnih funkcij obstoječe organizacije

2. Strategija zunanje rasti: rast z ekonomskim povezovanjem in združevanjem z drugimi podjetji; ali kot dolgoročno sodelovanje, skupno vlaganje, priključitve idr.

 

Pri izboru trgov in ponudbe izdelkov pa si lahko pomagamo z Ansoffovo matriko rasti, ki razlikuje 4 strategije:

• strategijo prodora na trg (povečanje tržnega deleža na istem trgu z istim izdelkom/storitvijo,ki ga dosežemo z intenzivnejšim trženjem in prevzemom kupcev od konkurentov)

• strategija razvoja trga (povečanje prodaje na novem trgu z istim izdelkom)

• strategija razvoja izdelka/storitve (povečanje tržnega deleža na istem trgu z novim izdelkom/storitvijo)

• strategija diverzifikacije (prodor na nove trge z novimi izdelki/storitvami)

 

Najpogosteje se podjetja odločajo za strategijo prodora na trg, redkeje pa tvegajo z diverzifikacijo izdelkov/storitev in trgov. Pomemben del strategije rasti predstavlja trženje. Trženju je potrebno posvetiti posebno pozornost že ob načrtovanju podjetniške poti, izdelkov ali storitev, ki jih želimo ponuditi trgu.

 

Podjetniški finančni viri za financiranje rasti in razvoja podjetja

 

Temeljna osnova za uspešen zagon vsakega podjetja je dobra ideja, zavzet tim ljudi ter dovolj kapitala za ustanovitev in rast podjetja. Bolj, kot se podjetje nahaja v kapitalsko intenzivni panogi ter hitrejša, kot je rast podjetja, več finančnih sredstev potrebuje.

Vrste sredstev, ki so na voljo podjetnikom za financiranje podjetja, so zelo omejene. Lahko jih razdelimo na notranje vire financiranja, nepovratna sredstva, dolžniške vire financiranja in na lastniški kapital.

Notranji viri financiranja

Visoko na prvem mestu v sklopu financiranja podjetja je potrebno postaviti notranje vire financiranja podjetja. Govorimo o kombinaciji čim hitrejše ter čim večje prodaje in podjetniškega "zategovanja" (ang. bootstraping). Podjetniki začetniki si pogosto napačno predstavljajo, kako uspešno začeti posel. Razmišljajo o tem, kako bi zbrali večjo vsoto denarja, ali od bank ali investitorjev, nato pa najeli drage pisarne, kupili nove računalnike, najeli tajnico ter zaposlili ljudi, na koncu pa upali, da se bo kaj prodalo.

 

Vendar največ uspešnih podjetij uspe ravno na obraten način. Uspešni podjetniki razmišljajo o tem, kako čim hitreje in čim ceneje preveriti hipotezo vrednosti na trgu, nato pa s čim manj stroški realizirati čim več prodaje. Pristop do stroškov vedno temelji na močnem "zategovanju". Začne se pri osebnem "zategovanju", kjer da podjetnik podjetju na voljo vsa svoja sredstva, izčrpa kreditne kartice, mogoče obdrži še tekočo službo in investira plačo v podjetje ali izvede kakšno svetovanje, podjetje pa začne mogoče kar od doma ali v garaži, brez tajnic in drugih nepotrebnih stroškov.

 

Tudi na strani trženja in marketinga lahko govorimo o zategovanju stroškov kot najbolj smiselne strategije. To pomeni, da podjetnik začne tržiti produkte po svoji socialni mreži ali skuša pridobiti prve stranke z gverilskim marketingom. Pri tem ni potrebe po dragih oglasih ali drugih velikih marketinških stroških. Nekateri podjetniki začnejo celo brez vizitk, ker se jim zdi to povsem nepotreben strošek. Njihov cilj je s čim manj sredstvi pridobiti prve stranke ter od njih čim hitreje pridobiti plačilo, na drugi strani pa pri dobaviteljih dobiti čim boljši plačilni rok, razliko pa investirati v rast in razvoj posla.

 

Če smo iskreni, je to konec koncev tudi pravo podjetništvo. Brez prodaje in denarnega toka podjetje enostavno ne obstaja. Je pa seveda to tudi najtežji del podjetništva, zato se ljudje pogosto raje lotijo vseh drugih segmentov omenjene dejavnosti, kot je iskanje investitorja, prijava na nepovratna sredstva ipd. Žal pa je tako, da če v podjetju osnovni posel ne funkcionira, podjetnik izjemno težko pridobi zunanje vire financiranja. Edina izjema so mogoče visokotehnološka podjetja v kapitalsko intenzivnih panogah, kjer so že za sam zagon podjetja potrebni večji vložki. Torej, vsak podjetnik mora najprej razmišljati o tem, kako bo čim prej prišel do prvih strank s čim nižjimi stroški.

 

Nepovratna sredstva

Ko podjetnik izčrpa svoje lastne vire za ustanovitev in zagon podjetja ter najde pot do prvih strank, je vsekakor smiselno, da razmišlja še o zunanjih virih financiranja. Najprej so tukaj nepovratna sredstva. Vsako leto je objavljenih več razpisov na občinski, nacionalni in evropski ravni z namenom spodbujanja podjetništva. Različne inštitucije kot so ministrstva, Tehnološka agencija Slovenije (TIA), Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI), predvsem pa Slovenski podjetniški sklad (SPS) objavljajo tako razpise za zagon podjetja, kot tudi za financiranje razvoja ter novih projektov znotraj podjetja. Sredstva so lahko nepovratna, vedno več razpisov pa zajema predvsem garancije za bančne kredite s subvencionirano obrestno mero. Ne smemo pa pozabiti še na subvencije za samozaposlitev, izobraževanja zaposlenih ipd.

 

Vsekakor se sliši odlično, da podjetje pridobi nepovratna sredstva, vendar ne smemo pozabiti tudi na slabosti le-teh. Vsebina razpisa in vizija ter na drugi strani razvojna faza podjetja se pogosto razlikujeta in zato je potrebno poslovanje prilagajati razpisu, kar pa pogosto prinaša visoko ceno. Prav tako vsak razpis zahteva kar nekaj birokracije, tako s prijavo, kot tudi poročanjem. Iz tega razloga moramo previdno razmisliti, ali se je resnično vredno prijaviti na razpis. Mogoče je celo najbolj smiselno, da si pomagamo s katerim izmed podjetij, ki so specializirana za pripravo razpisne dokumentacije.

 

Dolžniški viri financiranja

Drugi sklop sredstev, ki so podjetniku na voljo, so dolžniški viri financiranja. Sem sodijo tako vsem dobro poznani krediti in lizingi, kot tudi manj poznani viri financiranja kot so na primer faktoring ipd. Če se osredotočimo predvsem na kredite je največji problem, ker bankirji gledajo predvsem zgodovino poslovanja podjetja. Zgodovina poslovanja mora jasno kazati sposobnost podjetja za servisiranje dolga, prav tako pa mora imeti vsak kredit ustrezno zavarovanje. To posledično pomeni, da mlada podjetja izjemno težko pridobijo kredite oz. je to za njih skoraj nemogoče - v današnjem velikem krču še toliko težje. Kljub temu scenarij le ni tako črn - v kolikor podjetje uspešno posluje na trgu, slej kot prej lahko pridobi tudi kredite in s tem pospeši rast in razvoj podjetja.

 

Lastniški viri financiranja

Na koncu so tukaj še lastniški viri financiranja. Pod tovrstnimi viri financiranja poznamo predvsem poslovne angele in sklade tveganega kapitala. Koncept lastniškega financiranja je povsem drugačen od dolžniškega. Investitor je pripravljen sprejeti veliko tveganje brez kakršnih koli zavarovanj. Zavedati se moramo, da je tveganje res veliko, saj 8 od 10 podjetij v 5 letih propade. Tako je velika verjetnost, da bo investitor izgubil celotno investicijo. Vendar pa zaradi večjega tveganja in majhne likvidnosti naložbe želi investitor tudi večji donos. Največji donos v podjetništvu, v kolikor podjetje uspe, je seveda na lastniškem delu pasive bilance. Tako investitor z investicijo postane v največ primerih manjšinski solastnik podjetja in realizira donos na investicijo, ko svoj delež čez nekaj let proda.

 

Investitor ima kot solastnik poleg večjega potencialnega donosa podjetja še dva dodatna vzvoda. Prvi je, da z družbeno pogodbo zavaruje svoj kapital in ima aktiven vpliv na to, kako bo kapital porabljen. Če vidi, da stvari zavijejo v napačno smer, lahko vpliva na prihodnost podjetja. Drugi vzvod pa je t. i. "pametni denar". To pomeni, da investitor kot solastnik aktivno pomaga pri rasti in razvoju podjetja. Govorimo predvsem o mentorstvu podjetnika, odpiranju vrat ipd. Poleg same investicije je koncept "pametnega denarja" izjemna dodana vrednost za podjetnike.

Poslovni angeli in skladi tveganega kapitala vlagajo zgolj v najperspektivnejše posle. Podjetje mora imeti jasno kompetenco in diferenciator, mednarodni potencial, izkušeno ekipo, prav tako pa mora biti vidna strategija izhoda investitorja. Zavedati se moramo namreč, da se bo ob vstopu lastniškega investitorja podjetje v prihodnosti moralo prodati, v vmesnem času pa bo investitor stremel k temu, da je podjetje finančno optimizirano.

 

Poslovni angeli običajno investirajo nekje med 100.000 € in 500.000 € v fazah, ko ima podjetje prototip in prve stranke, skladi tveganega kapitala pa tudi do nekaj milijonov €, vendar običajno v kasnejših fazah, ko podjetje širi svoje poslovanje na mednarodne trge. Podjetnik lahko išče lastniške investitorje tako doma, kot tudi v tujini, saj je namreč investicij izven matične države investitorja vedno več. Velja pa omeniti še to, da se poslovni angeli in skladi tveganega kapitala pogosto zbirajo okoli združenj ali podjetniških pospeševalnikov, kot so Seedcamp, Techstars, Y Combinator ipd.

 

Na podjetniku je, da že v začetku temeljito oceni, ali ima primeren projekt za poslovne angele in sklade tveganega kapitala. Veliko podjetnikov namreč išče investicijo, pri čemer njihov projekt sploh ne ustreza investicijski politiki lastniških investitorjev. Dejstvo je, da prejme investicijo resnično majhen del podjetij. Če vseeno ocenimo, da imamo ustrezen projekt, pa je pomembno, da pripravimo tudi ustrezno investicijsko dokumentacijo, ki zajema poslovni načrt, finančni načrt, prezentacijo ter morebitne druge dokumente.