FINANCIRANJE RASTI PODJETJA S KREDITOM ALI DRUGIMI FINANČNIMI VIRI. NE DOBITE KREDITA NA BANKI? POSO

Pri dolžniškem financiranju najprej ločujemo dolgoročno in kratkoročno dolžniško financiranje, pri čemer je ločnica običajno eno leto. Kratkoročno financiranje je predvsem namenjeno financiranju kratkoročnih naložb (odvisno od politike financiranja obratnega kapitala; več o tem v razdelku "Obratni kapital") in je lahko v obliki kratkoročnih bančnih posojil, posojila od drugih pravnih oseb in (potencialno) komercialni zapisi. V praksi podjetja predvsem uporabljajo kratkoročna bančna posojila, ki pa so lahko v obliki:

klasičnega posojila (s fiksnim rokom vračila),
kreditne linije (podjetje lahko v okviru dogovorjenega zneska črpa (in vrača) posojilo v določenem časovnem obdobju) in
obnavljajočega posojila (posojilo, ki se ob izteku lahko brez posebnih postopkov avtomatično podaljša, v kolikor podjetje to želi; pogoj je seveda normalno poslovanje podjetja).

Dolgoročna oblika financiranja (dolžniški kapital) so predvsem dolgoročna bančna posojila, izdaja obveznic in zakup, pri čemer v praksi izdaj obveznic s strani nefinančnih podjetij v Sloveniji praktično ni. Dolgoročna (bančna) posojila so običajno posojila s fiksnim rokom vračila (lahko tudi po delih), pri čemer je obrestna mera lahko fiksna (npr. 5% na leto) ali pa variabilna, t.j. vezana na referenčno obrestno mero s pribitkom (npr. Euribor+2% točki). Zakup, ki je vedno vezan na npr. osnovno sredstvo, pa ima finančno gledano sicer enak učinek kot zadolžitev, čeprav podjetje ne postane lastnik (za)kupljenega osnovnega sredstva. Več o zakupu v razdelku "Zakup oz. leasing".

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Pogoji zadolževanja so odvisni od vrste in namena zadolžitve, bonitete podjetja, poslovnega sodelovanja z banko, pa seveda tudi od splošnih razmer na finančnem trgu (glej razdelek "Kako se obrestne mere spreminjajo in od česa so odvisne?"). Pri dolžniškem financiranju je poleg ostalih pogojev zadolževanja pomembna predvsem cena/strošek zadolževanja, pri čemer je potrebno biti pozoren na t.i. efektivni strošek zadolževanja oz. efektivno obrestno mero. Pri posojilih je namreč potrebno upoštevati, da je strošek posojila sestavljen iz več komponent (obrestne mere, stroška odobritve, morda tudi stroška vodenja kredita itd.), poleg tega pa banke lahko uporabljajo tudi različne načine izračuna obrestne mere. Ostali stroški posojila poleg obrestne mere so še posebej pomembni pri bolj kratkoročnih kreditih, saj običajno predstavljajo relativno velik strošek. Zato obrestna mera ni edini dejavnik, ko se odločamo o najemu posojila ali pri primerjavi dveh bančnih ponudb, ampak naj bi odločitev temeljila na t.i. efektivni obrestni meri, ki posojilojemalcu pove, kakšen je dejanski strošek zadolžitve (izražen v odstotkih na letnem nivoju).

Oglejte si praktični primer.

Včasih se nam zdi, da določeno posojilo, ki smo ga najeli pred leti, plačujemo preveč. Do tega lahko dejansko pride, v kolikor smo posojilo najeli v času visokih obrestnih mer, danes pa so razmere drugačne. V kolikor imamo pogodbeno možnost predčasno vrniti posojilo in najeti novega, se morda izplača dražji dolg zamenjati s cenejšim. Vendar pri tem ne smemo primerjati samo obrestnih mer obeh posojil, saj bomo z odplačilom starega posojila verjetno morali plačati tudi določene stroške, poleg tega pa bomo imeli določene stroške z novim posojilom. Zato je potrebno izračunati, ali se zamenjava posojila sploh izplača. Izračun je podoben nadomestitvenemu projektu (glej razdelek "Kako poteka finančna analiza investicij in kakšne so specifike v finančnem ovrednotenju investicij?"). Kako se to naredi, je razvidno iz primera.

Oglejte si praktični primer.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.