BANČNI KREDITNI KRČ IN FINANCIRANJE POSLOVANJA PODJETIJ. KREDITI IN POSOJILA
Dr. Janez Prašnikar: »Reševanje kreditnega krča bi morala biti prednostna naloga vlade.«
Prof. dr. Janez Prašnikar je predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani
Kreditiranje podjetij v Sloveniji je v zadnjih dveh letih močno zastalo. Kako sprostiti kreditni krč?
Kriza je močno prizadela slovensko gospodarstvo. Na eni strani je zaradi njegove izvozne usmerjenosti in padca zunanjega povpraševanja močno upadel denarni tok podjetij. Naše analize kažejo, da je v letih 2008–2009 v povprečju upadel za okoli 30 do 40 odstotkov na enoto bilančne vsote in to ne glede na velikostni razred podjetij in ne glede na to, ali podjetja delujejo v industriji ali v storitvah. Na drugi strani je podjetja prizadel učinek povečane finančne zadolženosti v obdobju pred krizo. Finančna zadolženost se je v obdobju 2004–2009 v industrijskem sektorju gospodarstva za povprečno podjetje povečala od 22 do 31 odstotkov bilančne vsote. Oba učinka delujeta hkrati. Zato so pričakovanja, da bo razdolževanje podjetij v takih razmerah potekalo hitro in bodo podjetja povrnila najprej pretekle kredite, da bi si pridobila zaupanje za nove, nesmiselna. Podjetja in banke so zaklenjeni pri iskanju ustreznih rešitev. V takih razmerah se velja osredotočiti na iskanje izvoznih poslov »na meji«, ki bi jih morale banke v primerih, da bi bili ekonomsko upravičeni, tudi podpreti. Tako bi si povečale možnosti, da bi jim podjetja v doglednem času odplačala kredite. Hkrati pa bi bil to za banke posel, ki bi jim izboljšal uspešnost poslovanja.
V Evropi smo na čelu držav z največjim padcem bančnega posredovanja kreditov podjetjem.
Ali v Sloveniji sploh lahko govorimo o kreditnem krču ali le o upočasnitvi kreditne aktivnosti? Je med tema pojmoma kakšna bistvena razlika?
O tem v ekonomski literaturi že desetletje poteka zanimiva razprava. Klasična modela makroekonomske analize, model realnih poslovnih ciklov in keynesijanski model, ne vključujeta trenj na finančnih in kreditnih trgih in njihovega vpliva na realna gospodarska gibanja. Bernanke, Gertler in Gilchrist so ob koncu devetdesetih let združili opozorila nekaterih ekonomistov ter izsledke vrste empiričnih raziskav o neučinkovitosti finančnih trgov v prikazu pojma finančni akcelerator. Na kratko bi ga lahko predstavili takole: četudi je delniško družbo mogoče pojmovati kot organizacijsko tvorbo, ki omogoča zbiranje lastniškega kapitala, pomenijo pomemben vir financiranja podjetij tudi krediti. V razmerah trenj na finančnih in kreditnih trgih je velikost kreditov podjetij odvisna od njihovih sposobnosti zavarovanj kreditov. Čim manjša so zavarovanja, ki jih lahko ponudijo podjetja, tem večje premije morajo plačati za pridobitev kreditov. Pri tem se vrednost zavarovanj giblje prociklično, vrednost premij pa ciklično. To pomeni, da lahko banke v času gospodarskega vzpona izdajo preveč kreditov, v času gospodarske recesije pa premalo ter s tem vplivajo na gospodarsko rast. Naše gospodarstvo je v zadnjem obdobju prizadelo prav močno delovanje finančnega akceleratorja. Zato ne gre zgolj za upočasnitev kreditne ekspanzije bank. Pred krizo je namreč bančni sistem s tem, da se je zadolžil v tujini, omogočil pretirano kreditno ekspanzijo in zadolževanje podjetij. K temu je opazno pripomogla tudi država, ki je del svojih naložb v slovenskih bankah zamenjala za naložbe v tujini. Po krizi pa je prišlo do pretiranega zaviranja kreditne dejavnosti bank. Pomembna je vloga zavarovanj podjetij. Medtem ko je v letih 2007–2008 zaradi rasti nepremičninskega trga vrednost zavarovanj podjetij rasla, kar je prispevalo h kreditni ekspanziji bank, je po krizi in poku nepremičninskega balona vrednost zavarovanj, ki jih imajo na voljo podjetja, padla. Če k temu pridružimo zahtevo regulatorja, naj banke povečajo vrednost zavarovanj, je učinek zmanjšanja kreditov še toliko večji.
Je stanje pri nas bolj skrb zbujajoče kot v drugih evropskih državah?
V Evropi smo na čelu držav z največjim padcem bančnega posredovanja kreditov podjetjem. Stvari seveda niso premočrtne, kajti treba je upoštevati tudi zahteve po višji kapitalski ustreznosti bank in nujnost odplačevanja kreditov bank, ki so jih pridobile pred krizo. Toda stoičnost in vdanost v usodo ključnih odločevalcev v našem gospodarstvu je najmanj, kar potrebujemo v tem trenutku.
Ni se mogoče znebiti občutka, da Banka Slovenije v strahu, da ne bi ponovila napake izpred krize, ko je dopustila preveliko posojilno rast, zdaj pretirano pritiska na banke, zaradi česar stagnira kreditiranje podjetij.
Iz naših analiz izhaja, da so se prvi znaki okrevanja pokazali v prvi polovici leta 2010. Opazni so zlasti v skupini večjih podjetij na področju industrije. Podjetja na področju storitev so bila v večjih težavah kot podjetja na področju industrije. Deloma zato, ker imajo na voljo manj premoženja za zavarovanje kreditov. Deloma pa zato, ker podjetja v tem sektorju precej težje pridobivajo dohodke iz osnovne dejavnosti. V tem smislu so ogrožena zlasti majhna storitvena podjetja, ki so temeljni vir okužbe gospodarstva in prisotne nelikvidnosti, saj se rešujejo zlasti z neplačevanjem svojih obveznosti. Povečevanje zahtev po zavarovanjih je torej najbolj prizadelo tiste sektorje gospodarstva, ki imajo trenutno največji potencial za doseganje gospodarske rasti in so ključnega pomena za razreševanje nakopičenih težav v slovenskem gospodarstvu.
Skrbi me izjava prvega moža NLB, da ta sistemska banka sploh nima ustreznih kadrov za izvajanje rehabilitacije podjetij.
Bi se kreditni krč sprostil prej, če bi se banke hitreje znebile slabih naložb, kar bi lahko dosegle s pospešitvijo stečajnih postopkov, vendar ne z uničenjem zdravih jeder družb v stečaju, temveč tako, da bi v postopkih čim hitreje razlastili lastnike in ta kapital preusmerili v banke upnice?
O tem se vse preveč razpravlja in premalo stori. Skrbi me izjava prvega moža NLB, da ta sistemska banka sploh nima ustreznih kadrov za izvajanje rehabilitacije podjetij. In to skoraj štiri leta po izbruhu krize in potem, ko bi bilo treba zgolj dobro proučiti, kaj je počenjala takoj po osamosvojitvi. Stiglitz govori o krizi bilanc podjetij in nujnosti uvedbe t. i. super poglavja 11, ko morajo upniki prevzeti oblast v podjetjih in reševati podjetja zato, da zaščitijo svoje interese. Seveda ne gre za podjetja kar povprek, ampak za tista, ki imajo ustrezne možnosti, še zlasti ko gre za izvoz »na meji«. Potrebno je diskrecijsko odločanje z občutkom in sprejeti je treba tudi neko tveganje. Če tega ni, se oblikuje sistem ravnotežij na zelo nizki ravni: vsak maksimira svoj trenutni položaj, agregatni položaj pa je vse slabši.
Koliko bi k rešitvi kreditnega krča pripomogla dokapitalizacija NLB?
Mislim, da je potrebna in je del celovitega paketa. Vendar pri bankah problem ni samo v kapitalu.
Kaj pa lahko naredi vlada?
Dosti. Jamči za spremembe in ustvarjanje pozitivnega in povezovalnega vzdušja v gospodarstvu in v družbi nasploh. Seveda je njena vloga tudi v racionalizaciji in krčenju nekaterih dejavnosti. Vendar ne samo to. Vlada mora biti predvsem svetilnik: kazati mora pot naprej. Brez tega, da tudi s svojimi ukrepi prispeva k trenutnim gospodarskim gibanjem, ne gre. Zato je pretirana retorika visokih uradnikov odveč. Dosežene rezultate bi morala znati tudi ustrezno tržiti. Potrebuje jih kmalu. Glede na to bi moralo biti reševanje kreditnega krča njena ključna prednostna naloga. Ne mislim ji soliti pameti, kaj naj stori. Vendar na tem področju ne opažam dovolj velike aktivnosti.
