KJE DOBITI POSOJILO, KO VAM BANKA NE ODOBRI KREDITA. KREDITIRANJE IN POSOJA DENARJA ZA PODJETJA

Zadnja tri leta sem bil član uprave NLB, pristojen za poslovanje s podjetji. V tem času smo bili NLB kot banka in člani uprave v javnosti in medijih deležni konstantnih kritik, na katere smo odgovarjali pretežno z »brez komentarja« ali z demantiji. Že tedaj sem se odločil, da bom po odhodu iz uprave zainteresirani javnosti predstavil svojo plat medalje. Moj namen ni ščititi ali opravičevati tistih bankirjev, ki niso delovali z dolžno skrbnostjo, gospodarno in v interesu bank, še najmanj pa tistih bankirjev, ki so domnevno pridobivali protipravne premoženjske koristi, delovali koruptivno in z naklepom. Glede vprašanj poštenosti in osebne integritete so moji pogledi dokaj ortodoksni. Predkrizna leta Slovenski bruto domači proizvod je v predkriznih letih novega tisočletja, torej pred letom 2009, realno rasel v povprečju pet odstotkov na leto. Slovenija je s svojimi kazalci vzorno konvergirala proti strateškemu cilju – prevzemu evra. Devizni tečaj, obrestna mera, inflacija, proračunski primanjkljaj, javni dolg, plačilna bilanca ... Na vseh ključnih makroekonomskih parametrih smo naredili izpite skoraj z odliko. Tuji finančni trgi in mednarodne bonitetne agencije so nas oboževali, država, slovenske banke in mnoga podjetja pa so brez večjih težav najemali finančna sredstva po relativno zelo ugodnih pogojih v tujini in z njimi financirali slovensko gospodarsko rast in precej tudi t. i. drugi val privatizacije slovenskega gospodarstva. Rast kreditov nebančnemu sektorju je bila v omenjenem obdobju enkrat hitrejša od rasti depozitov nebančnega sektorja v slovenskem bančnem sistemu. Krediti so v bančnih bilancah naraščali po skoraj 20-odstotni letni stopnji, prava eksplozija rasti kreditiranja nebančnega sektorja pa se je zgodila v obdobju 2005–2008. Leta 2007 so se krediti nebančnemu sektorju v slovenskem bančnem sistemu povečali za skoraj 40 odstotkov. Visoka rast kreditov se je po vsebini kanalizirala predvsem v dva hitro naraščajoča premoženjska balona: gradbeništvo in nepremičnine ter nakupe deležev in delnic podjetij, pretežno od države in paradržavnih skladov. Gradbeni sektor je z intenzivnimi investicijami predimenzioniral svojo operativo, kot da bo država v nedogled z visoko stopnjo rasti še naprej investirala v svojo infrastrukturo. Gradbena podjetja so se v Sloveniji prelevila v velike investitorje stanovanjskih in poslovnih projektov, gradila so za trg, daleč največja postavka v njihovih finančnih konstrukcijah pa so bili seveda krediti bank. Železno finančno pravilo vsaj četrtinske lastne udeležbe v financiranju gradbenih projektov pretežno ni bilo spoštovano, mnogokrat niti zahtevano. Visoko finančno vzvodje na projektu je možno z vidika obvladovanja tveganj kompenzirati zgolj s popolno gotovostjo prodaje projekta znanemu in plačilno sposobnemu kupcu. Ko gradiš za trg, te gotovosti seveda ni. Nekateri gradbinci so zaradi finančnega veriženja poslov konstantno potrebovali nove projekte, da so lahko zapirali finančne konstrukcije in likvidnostne primanjkljaje svojih projektov v teku, zato so investitorjem ponujali cene, ki so mnogokrat šle pod lastno oziroma stroškovno ceno, samo da bi dobili projekt in s tem avanse in plačila po novih situacijah, denar pa so nato nenamensko porabili zunaj konkretnega projekta. S takim početjem so se gradbena podjetje kapitalsko šibila, donosnost panoge se je nižala, neporavnane obveznosti do dobaviteljev in podizvajalcev pa so začele vztrajno naraščati. Eden ključnih problemov nepremičninskega financiranja v Sloveniji v preteklosti, vključno s projekti javno-zasebnih partnerstev in s projekti, sofinanciranimi z evropskimi sredstvi, je bil, da so banke omogočale gradnjo projektov brez v popolnosti zaključene finančne konstrukcije investitorja. Banke so lezle v projekte po delih, brez jasno opredeljenega celotnega proračuna projekta, tako na strani finančne konstrukcije kot tudi na strani stroškovnika gradnje in prihodkov od prodaje ali eksploatacije projekta. Tudi v drugih sektorjih gospodarstva je relativno preprost in poceni pristop do bančnih kreditov povzročil investicijsko mrzlico. Podjetja so investirala v svoj osnovni posel pa tudi v poslovno nepotrebna sredstva, mnogokrat špekulativne narave ob pričakovanju visokih dobičkov, in v nakupe podjetij v Sloveniji in tujini. Položaj na bančnem trgu NLB se je v tem obdobju znižal tržni delež v kreditih nebančnemu sektorju s 35 na 27 odstotkov, torej je njen kreditni portfelj rasel počasneje od bančnega sistema. Skupina NLB se je v tem obdobju močno pozicionirala na trgih nekdanje Jugoslavije, kjer je kupila 12 bank, in se usmerila v nebančne finančne proizvode, kot sta lizing in faktoring. Dobiček je rasel po stopnji 20 odstotkov na leto, rezervacije in slabitve kreditnega portfelja so bile dokaj nizke. Obrestna marža se je NLB v tem obdobju močno zniževala, vendar pa se je naši konkurenci nižala še hitreje; nekatere banke v tuji lasti so Slovenijo dobesedno preplavile s cenovno ugodnimi krediti in alternativnimi oblikami financiranja predvsem pri nepremičninah. Nekatere banke v tuji lasti so imele tudi zelo agresivne prodajne cilje glede zavarovanja pred obrestnimi tveganji, kjer so podjetjem prodajale kompleksne opcijske strategije, s tem pa podjetja odpirale novim, še večjim tveganjem, predvsem tveganju višanja vrednosti švicarskega franka proti evru, kar se je kasneje na škodo vseh teh podjetij žal materializiralo. Nekatera podjetja so kljub solidnemu osnovnemu poslu zato celo propadla, druga se še dandanes ubadajo z visokimi izgubami iz tega naslova, ki ogrožajo njihovo poslovanje in kreditno boniteto. Tudi prebivalstvo se je zelo opeklo, ko je sprejemalo mamljive ponudbe bank za najetje stanovanjskih kreditov v švicarskih frankih s takrat veljavnim marketinškim pristopom bank, da če sta švicarski frank na eni in evro ter pred njim nemška marka na drugi strani že 20 let med seboj relativno stanovitna, bo to z visoko verjetnostjo veljalo še naslednjih 20 ali celo 30 let. Mnogi so žal nasedli in se zato zelo opekli; pozabili so, da prejemajo plače v tolarjih oziroma evrih, in ne v švicarskih frankih, evro pa je v naslednjih letih strmoglavil proti švicarskemu franku, kar je na začetku ugodne kredite spremenilo v oderuške. V tistih časih so nadzorni sveti in oba največja lastnika zahtevali od uprav NLB agresivne stopnje donosnosti na kapital ob pričakovanjih po ohranjanju ali celo povečevanju tržnih deležev. Vidik celovitega upravljanja tveganj so nadzorni sveti NLB zelo zapostavljali. Zaradi izjemno hitre rasti poslovanja NLB, tako na strani rasti kreditnega portfelja kot tudi nakupov bank v državah nekdanje Jugoslavije, ki pa mu lastniki niso sledili z novim kapitalom, se je delež najkvalitetnejšega kapitala v celotnem kapitalu NLB do leta 2007 hitro zmanjševal. Hitra rast NLB je bila financirana z manj kvalitetnimi viri kapitala (kot so podrejene in hibridne obveznice), ki so bili najeti na finančnih trgih. Seveda pa to ni bilo dovolj za financiranje tako visoke rasti kreditnega portfelja, banke v domači lasti so pospešeno najemale kredite na finančnih trgih in izdajale dolžniške vrednostne papirje. Bankam v tuji lasti so primanjkljaj med zbranimi depoziti in danimi krediti zagotavljale pretežno njihove bančne mame iz tujine. V NLB je bilo leta 2008 razmerje med krediti in depoziti 137 odstotkov, v slovenskem bančnem sistemu pa neverjetnih 162 odstotkov. Ne morem mimo dejstva, da je Banka Slovenije imela na voljo vse vzvode in visoko diskrecijo za preventivno ravnanje in branjenje stabilnosti bančnega sistema. Na žalost, gledano z današnje perspektive, je prevladala prociklična oziroma pasivna drža naše centralne banke. Poletje 2007 s hipotekarno krizo v ZDA je naznanilo prihajajoči cunami, ta se je zgodil s propadom Lehman Brothers septembra 2008. Mednarodni finančni trgi so se čez noč zaprli. Banke so bile zaradi likvidnostnih količnikov pripravljene posojati zgolj kratkoročno, četudi so podjetja še naprej povpraševala po dolgoročnih investicijskih kreditih. Posledica tega je bila, da so nekatera podjetja financirala svoja osnovna sredstva s kratkoročnimi viri, kar pa predstavlja za podjetje zelo visoko tveganje refinanciranja. Banke so se borile za domače prihranke prebivalstva z vse višjimi obrestnimi merami, bankam v tuji lasti so njihove bančne mame začele zapirati likvidnostne pipice. Obrestni pribitki na kredite gospodarstvu so se začeli naglo povečevati. Zgrešena doktrina nacionalnega interesa Na žalost je zgrešena doktrina nacionalnega interesa občutno zavrla pritok tujih direktnih investicij v naše gospodarstvo, ki bi lahko precej odpravile potrebo po tako visoki odvisnosti slovenskih bank od tujih finančnih trgov. Tako bi se lahko Slovenija v prejšnjem desetletju preobrazila v gospodarstvo z zdravo osnovo profesionalnega in odgovornega lastništva, ki je neodvisno in indiferentno od slovenskih politično-lobističnih omrežij in ki stremi izključno k ustvarjanju dodane vrednosti na zahtevnem globalnem trgu. Da ne bo narobe razumljeno, nikoli nisem bil zagovornik (raz)prodaje slovenskih podjetij tujcem kar vsepovprek, brez jasne strategije v ozadju, sem si pa vedno želel, da bi bilo v Sloveniji več odgovornih ter finančno trdnih zasebnih domačih in tujih lastnikov podjetij in manj državnega ter psevdodržavnega lastništva. Državi ni nikoli uspelo ustvariti investitorjem poslovno prijaznega, razvojno orientiranega in konkurenčnega okolja, z vitkim, učinkovitim ter razvojno naravnanim javnim sektorjem in proračunom, stimulativnim davčnim okoljem, zaupanja vredno pravno-regulatorno infrastrukturo, kjer je spoštovanje zakonov aksiom in kjer so vsi kršitelji zakonov učinkovito in v razumnem roku kaznovani. Navzven smo bili odprti zgolj na deklarativni ravni, globoko v sebi pa smo skrivali naš prastrah do vsega tujega. Vse primerjalne prednosti iz devetdesetih let, večinoma podedovane iz propulzivnih gospodarskih jeder iz prejšnjega političnega sistema, smo v prvem desetletju novega tisočletja hitro zapravili. V vsesplošno krizo leta 2009 smo vstopili v najslabši možni kondiciji in z izjemno slabim imunskim sistemom, s kronično podkapitaliziranostjo in prezadolženostjo gospodarstva. Finančna kriza In prišla je kriza. Zdelo se je, kot da smo se neko jutro zbudili na novem planetu z na glavo obrnjenimi gravitacijskimi pravili. V NLB sem prišel decembra 2009, pred tem sem pet let delal v realnem sektorju. Likvidnost bančnega sistema se je hitro popravila, saj je država priskočila bankam na pomoč z jamstvi pri najemanju dolgoročnih virov v tujini, hkrati pa je Evropska centralna banka silovito likvidnostno napajala bančni sistem s svojim inštrumentarijem. Sloveniji so se zelo hitro zaprli mednarodni finančni trgi, bonitetne ocene države in bank v domači lasti so začele padati, drznih ukrepov vlade za stabilizacijo bančnega sistema, kot smo to lahko videli v nekaterih drugih državah EU, ni bilo. Banka Slovenije je znotraj svoje zakonsko dane diskrecije v kriznih razmerah predolgo ostajala naravnana prociklično in prekonservativno. Povpraševanje po financiranju novih, ekonomsko vzdržnih investicijskih projektov je dobesedno izginilo, banke pa smo obtičale s svojimi portfelji v zgodbah, ki so z vidika finančne solidnosti izgubile sijaj in pričakovane dobičke iz bikovskih let, kvaliteta kreditnega portfelja se je začela naglo slabšati. V preteklosti je bilo upravljanje tveganj zapostavljeno, banke pa so potem zaradi povečevanja deleža slabih kreditov in nižanja kapitalske ustreznosti zelo zaostrile pogoje za bonitetno razvrščanje komitentov in posledično presojo njihove kreditne sposobnosti. Iz ene skrajnosti smo šli v drugo in s tem na eno spiralo obesili še eno. Mnoga podjetja so v predkriznih letih pozabila na to, da bi se poslovno prestrukturirala, da bi se z investicijami osredotočala zgolj na proizvodne programe z dodano vrednostjo, predvsem pa so se oddaljila od svoje osnovne dejavnosti in začela »svaštariti«. Premajhen kapitalski amortizer v realnem sektorju takega šoka krize ni mogel zdržati in podjetja so eno za drugim postajala insolventna. Gradbeniška panoga v Sloveniji se je dobesedno sesula. Javni in zasebni investitorji so upočasnili vlaganje, povpraševanje po stanovanjih in poslovnih prostorih je strmoglavilo, gradbinci so obtičali z ogromnimi zalogami v svojih bilancah in z neporavnanimi dolgovi ter unovčenimi bančnimi garancijami. Ko gledam nazaj, je bila to res »misija nemogoče«. Če odmislim nesolidnost in netransparentnost ključnih akterjev v gradbeni panogi, kar je le še oteževalo sanacijska prizadevanja, je že sama insolvenčna zakonodaja onemogočala izvedbo ekonomsko vzdržne prisilne poravnave. Brez nove likvidnosti in novih garancij so bila gradbena podjetja obsojena na propad. »Kreditni krč« Podjetja, ki so bila najbolj glasna, da jim banke ne želijo posojati več denarja, so bila tista podjetja, ki so bila visoko zadolžena, z nelikvidno aktivo in s šibko ali celo nikakršno sposobnostjo ustvarjanja dodane vrednosti na trgu, ter takšna, kjer so si lastniki neodgovorno izplačevali dividende in še marsikaj drugega ter s tem likvidnostno in kapitalsko šibili podjetja. Taka podjetja so populistično brenkala na strune posebnega statusa NLB kot sistemske banke, ki je v lasti države, torej njenih davkoplačevalcev. Tudi politika je bila dovzetna za take zgodbice in pričakovalo se je, da bo NLB mnogo bolj popustljiva do takih podjetij in da bo spet teptala logiko odgovornega posojanja denarja. Kreditnega krča v Sloveniji ni bilo. Obstajala so zgolj podjetja, ki so si po objektivnih kriterijih zaslužila novo kreditiranje, in podjetja, ki si ga niso zaslužila več. Je pa res, da so dogajanja v predkriznih letih v razmerah krize populacijo podjetij, ki niso bila več kreditno sposobna, zelo povečala. Mnoga podjetja in njihovi lastniki so krivca za svoje težave najlažje videli v bankah, češ, banka nam ne da novega kredita in zato gre vse narobe. Rešitev za prezadolženo podjetje, relativno na svoj kapital in denarni tok, ni nikoli novo zadolževanje, ampak nov kapital, tudi kot vir likvidnosti. Na žalost pa se je mednarodni kapital že zdavnaj začel izogibati Slovenije in tako smo se znašli v začaranem krogu. Vse skupaj je bila zgodba o kuri in jajcu. Banke smo želele videti nov kapital in močnejši denarni tok v prihodnje, poslovodstva, lastniki, njihovi svetovalci in mnogokrat tudi politika pa so želeli videti najprej nove kredite in garancije (ker da banke tako ali tako sedimo na hiperlikvidnosti in nočemo posojati), ki bi ohranjali poslovanje podjetja do vstopa včasih bolj, včasih pa malce manj abstraktnega (strateškega) investitorja iz tujine. Ostati moramo objektivni. NLB je zaradi padajoče kapitalske ustreznosti in zahtev regulatorja in največjega lastnika po drastičnih notranjih ukrepih za zagotavljanje kapitala pričela intenzivno zniževati kreditni portfelj oziroma t. i. tveganju prilagojeno aktivo. Ob mnogih ovirah za učinkovito izterjavo slabih kreditov je edini vir zniževanja kreditnega portfelja ostal pri izpostavljenosti do boljših podjetij. Boljša podjetja so NLB vrnila mnogo kreditov, v mnogih primerih na račun daljših plačilnih rokov teh podjetij do nebančnih upnikov, predvsem dobaviteljev. S tem se je še bolj zaostrila likvidnost v gospodarstvu. Sposobnost refinanciranja boljših podjetij v Sloveniji pri drugih bankah se v zadnjem času zelo zmanjšuje, saj so nekatere banke v tuji lasti začele strateško zapuščati Slovenijo s svojimi kreditnimi aktivnostmi. Tako obstaja resno tveganje, da bodo mnoga dobra podjetja, ki so šok krize v svojem osnovnem poslu dobro prenesla, postala žrtev slabe kapitalske ustreznosti večine bank v slovenski lasti in hkratnega zapuščanja našega trga s strani nekaterih bank v tuji lasti. Preseneča še vedno prepričanje aktualnih nosilcev ekonomske politike, da je ključ za ponovni zagon slovenske ekonomije »očiščenje bančnih bilanc, ki bo spet zagnalo kreditiranje podjetij«. Kriza v Sloveniji je klasična kriza bilance stanja (balance-sheet crisis). Značilnosti takšnega tipa krize sta, da podjetja v obdobje zmanjšane ekonomske aktivnosti vstopijo prezadolžena in da je edini cilj, ki mu po nastopu recesije sledijo, razdolževanje. Glede na občutno prezadolženost slovenskega gospodarstva lahko še nekaj let pričakujemo, da se bo v povprečju slovensko gospodarstvo razdolževalo, s tem pa se bo zmanjševala tudi kreditna aktivnost. Nobeno podjetje s še tako perspektivnim produktom ne bo namreč investiralo v nove zmogljivosti (s tem pa tudi odpiralo novih delovnih mest), dokler ne zmanjša svojega deleža zadolženosti. Strateška rešitev je zgolj kapitalska okrepitev prek dokapitalizacij in privatizacij. Neodgovorno posojanje denarja Kaj je bilo v NLB in še v marsikateri drugi banki v Sloveniji najbolj zapostavljeno z vidika strogih in univerzalno uveljavljenih principov dobre bančne prakse odgovornega posojanja denarja? Odgovor je težak, malo tudi heretičen, a dokaj objektivno (samo)kritičen. Na prvem mestu celovito in centralizirano upravljanje kreditnih tveganj, previsoka koncentracija kreditnih tveganj do posameznih komitentov, predvsem gradbincev in finančnih holdingov, nato pomanjkljiva skladnost poslovanja z zakonodajo in regulativo, v mnogih primerih nesolidnost in nepoznavanje prave narave in namenov poslovodečih in/ali lastnikov ter psevdolastnikov na strani kreditojemalcev, odobravanje kreditov brez vsebinskega nadzora namembnosti porabe izposojenih sredstev, šibko projektno vodenje investicijskih projektov, glede poplačljivosti kreditov previsoka osredotočenost na »tržno« in/ali »pošteno« vrednost zavarovanj in prenizka osredotočenost na golo kreditno sposobnost komitenta na osnovi going-concern, financiranje projektov brez zadostne ravni lastnih sredstev kreditojemalca, previsoka permisivnost pri zavestnem kršenju pogodbenih zavez s strani kreditojemalcev, nizka sposobnost odkrivanja zlorab in prevar, tudi znotraj bank, nedosledno spoštovanje sklepov kreditnih odborov, refinanciranje slabih kreditov v fiktivno boljši položaj za banko in s tem skrivanje napak pri spornih odločitvah nekaterih bančnih uslužbencev, šibka zaznava zgodnjih signalov slabšanja komitenta in slaba predsodna izterjava. V Sloveniji se je pozabilo, da bančništvo ni zgolj prodajanje denarja, ampak je predvsem kupovanje tveganj. Objektivna presoja kreditnih tveganj se je podredila izjemno visokim pričakovanjem po dobičkih. Težave pri prestrukturiranjih, sanacijah in izterjavah Vedno sem zagovarjal stališče, da podjetje, ki je v težavah, a kljub temu redno plačuje vsaj obresti, v teh težkih gospodarskih razmerah zasluži posebno »nego« banke. V večini primerov je poplačljivost banke ob odpoklicu kredita in unovčevanju zavarovanj slabša, kot pa če podjetje začasno likvidnostno razbremenimo, kredite dozavarujemo, se dogovorimo z njim za program poslovnega in finančnega prestrukturiranja, mu omogočimo opravljanje osnovne dejavnosti, vsekakor z dodano vrednostjo, in mu damo čas za dezinvestiranje in morebitno izvedbo dokapitalizacije. Seveda pa je ključno, da imamo na strani podjetja opravka s poslovodečimi in lastniki, ki jim lahko zaupamo, da oni in banka veslajo v isti smeri. Mnoge zgodbe so se končale slabo za banko in za podjetje, ker smo imeli opravka z nesolidnimi poslovodečimi na strani podjetij. Zaupanje med banko in dolžnikom je ključna začimba, da je program prestrukturiranja lahko uspešen in s tem podjetje v težavah preživi. Mnogokrat tega zaupanja ni bilo tudi zaradi kuhanja zamer iz preteklosti. Da, tudi bankirji smo v nekaj primerih podjetjem postavljali nerazumno težke ovire in birokratske nebuloze v sanacijskih postopkih. Nisem se mogel otresti občutka, da je včasih šlo zgolj za prestižne bitke in revanšizem. Mnogokrat sem bil razočaran nad pasivnostjo poslovodstva podjetja v težavah, pogosto so me negativno presenetila tudi neodzivnost in nejasna stališča poslovnih bank, vključno z NLB. Poslovne banke so prevečkrat razmišljale zelo ozko v stilu, me nismo krive, da je podjetje v težavah, smo pa za to, da se podjetje reši, ampak nam se v ničemer ne sme poslabšati položaj upnice. Položaj upnice? Kako relativna kategorija je to, ko je B-scenarij ali scenarij neukrepanja lahko samo stečaj podjetja in prisilna prodaja premoženja. Sem zagovornik dejavnejšega vključevanja bank v upravljalska in lastniška upravičenja podjetij v prestrukturiranju, kjer ekonomskega kapitala ni bilo več in kjer so glavnino virov podjetja predstavljali bančni dolgovi. To je seveda težavnejši posel kot klasično komercialno bančništvo, a še vedno mislim, da bi bil s širšim bančnim konsenzom glede takojšnjega prepoznavanja poštenih vrednosti naših terjatev z vnaprejšnjim odpisom dolgov ali konverzije v kapital proces sanacije nekaterih podjetij učinkovitejši. Še pomembneje pa je, da s tem ne bi smeli doseči slabše stopnje poplačljivosti bančnih terjatev v primerjavi s scenarijem unovčevanja zavarovanj oziroma stečaja podjetja, kar je pomembno načelo za delničarje bank. Naša dejanja glede dezinvestiranja zaseženega in zastavljenega delniškega portfelja so mnogi celo kriminalizirali in nas obtoževali koruptivnih dejanj. Vse, kar smo želeli, je bilo, da banka odproda zasežene in zastavljene delnice, saj tako premoženje ne sodi v bilance bank in hromi kreditno aktivnost kot osnovno poslanstvo banke. Na žalost mnogi še dandanes gledajo na NLB kot na neki proxy nacionalnega interesa v vseh (političnih) variacijah na temo. Pozivanja na »linč« Politični in medijski pogrom nad NLB je imel težke posledice za banko. Ljudje in podjetja depozitarji, tudi javna podjetja, so začeli izgubljati zaupanje v varnost svojih sredstev v NLB. Denar so nosili v slovenske banke v tuji lasti, čez mejo na nerezidenčne račune, v sefe in nogavice. Gledano objektivno in upoštevajoč konservativno likvidnostno politiko NLB ter obstoječ regulatorni inštrumentarij za zagotavljanje likvidnosti bank v Sloveniji in jamstev za vloge so take poteze nerazumljive. Seveda pa je psihologija varčevalca in njegova osebna percepcija o varnosti NLB ključna pri odločitvi, ali bo sredstva ohranil v NLB ali pa jih bo dal nekam bolj na »varno«. V NLB smo se zelo težko borili proti takim pogromom mnenjskih voditeljev in »neodvisnih strokovnjakov«, ki so pozivali ljudi, naj dvigujejo svoja sredstva iz banke, ker da bo banka propadla, ker da deli kredite na lepe oči, ker da je leglo korupcije in klientelizma itd. Naj samo hladno komentiram, da je NLB z vidika likvidnosti in posledične varnosti za deponente v slovenskem bančnem sistemu relativni in absolutni faktor stabilnosti, tudi načrti za stresne situacije so razdelani in operativni do potankosti. V bančništvu se vse začne in konča z likvidnostjo banke. S produktnim marketingom in kvaliteto storitev prebivalstvu smo komitente želeli odvračati od populističnih in neodgovornih pozivov na naval na banko (bank-run) in to nam je v zadnjih mesecih na srečo začelo uspevati. Varčevalci prepoznavajo kvaliteto naših storitev in se počasi vračajo. Mnogokrat sem se spraševal, komu v tej državi bi bilo v interesu, da NLB klecne. Nikomur ne bi smelo to biti v interesu, pa naj še tako sovraži preteklost in sedanjost NLB! NLB bi morala (p)ostati predvsem in zgolj moderna komercialna banka, poslovati z dobičkom in zadovoljevati svoje komitente in delničarje. Upam, da bomo v Sloveniji kmalu prišli do takšne razvojne faze, da bo želja iz predhodnega stavka popolnoma neodvisna od tega, kdo je in kdo bo lastnik te banke. Ne želim se spuščati v debate, kakšna lastniška struktura bi bila najustreznejša za NLB. Vsekakor bo NLB dolgoročno delovala kot slovenska banka s slovenskimi komitenti. Ločiti moramo pleve od zrnja in ne kriminalizirati celotne inštitucije. Zrnje je solidno umeščena bančna franšiza NLB v Sloveniji in v državah nekdanje Jugoslavije s svojimi visoko usposobljenimi in lojalnimi bančnimi delavci. Ključni problemi NLB so bili: lastniška saga na relaciji Republika Slovenija-KBC, slabo korporativno upravljanje banke in s perspektive celovitega upravljanja s tveganji neodgovorno posojanje denarja. Politika se je različno, včasih neposredno prek državnih funkcionarjev, drugič spet prek »prenašalcev želja«, vse do dandanes vmešavala v delo NLB. Na plečih uprav se je dogajalo marsikaj neprimernega. To je bilo slabo za banko. Tisti, ki smo to doživeli, si samo želimo, da bo NLB v prihodnosti lahko poslovala samostojno in v skladu z načeli dobre bančne prakse. Taka NLB bo dobra novica za Slovenijo.