POSOJILA, KREDITI, POSOJA DENARJA ZA PRAVNE OSEBE IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE ZA OBRATNA SREDSTVA
Potrebujete obratni kapital za nemoteno poslovanje?
Posoja denarja pravnim osebam in samostojnim podjetnikom, ki ne dobijo na banki kredita oz. posojila, imajo dobro poslovanje ter ustrezno zavarovanje.
Posoja je mogoča v višini od 1.000 do 30.000 EUR z ustreznim zavarovanjem.
Vsako podjetje mora ponuditi neko ustrezno zavarovanje: premičnina (vozila ali stroji), nepremičnina.
Posojila ali denar je namenjen predvsem za:
financiranje obratnega kapitala,
nabavo materiala,
izboljšanje likvidnosti podjetja,
financiranje investicij v osnovna sredstva,
financiranje nakupa drugih premičnin oz. strojev/naprav,
poplačilo dolgov ali blokad,
poplačilo DDV-ja,
poplačilo dobaviteljev,
širitev na trgu,
itd.
-----------------------------------------------------------------------------------
Več info na e-naslovu:
posodimdenartakoj@gmail.com
-----------------------------------------------------------------------------------
Lastniški (laično mu lahko rečemo tudi lastni) kapital je denarni vložek, ki ga v podjetje vložijo lastniki podjetja. Pri tem je seveda potrebno ločiti organizacijsko obliko podjetja. Pri kapitalskih družbah (d.o.o., d.d. itd.) gre pri lastniškem kapitalu za dejanski finančni vložek lastnika oz. lastnikov v podjetje, medtem ko pri osebnih družbah (še posebej s.p.) takšnega formalnega vložka ni, ampak pri tem govorimo bolj o svojem denarju ali vložku, ki ga (so)lastnik podjetja angažira pri poslovanju podjetja (torej denar, nepremičnine, premičnine in ostala osnovna sredstva itd.). Lastniški kapital ne pomeni samo vplačilo osnovnega kapitala ob ustanovitvi podjetja, ampak še druge kategorije, pri čemer sta najpomembnejši npr. sredstva iz morebitne dokapitalizacije podjetja in v podjetju zadržani pretekli dobički.
Lastniški kapital kot način financiranja podjetja (še posebej pri kapitalskih družbah) ima nekaj prednosti in pomanjkljivosti. Med prednosti štejemo dejstvo, da lastniški kapital formalno ni potrebno odplačati (tako kot dolg) in ni nobene zaveze podjetja, da brezpogojno izplačuje donose na to sestavino kapitala, poleg tega večji lastniški kapital (ali lastni vložek npr. podjetnika posameznika) pomeni tudi večjo varnost za upnike podjetja in tako večjo boniteto podjetja (to ima več pozitivnih učinkov). So pa tudi določene slabosti tovrstnega financiranja, med katerimi lahko izpostavimo predvsem višjo zahtevano (vsaj implicitno) donosnost tega kapitala in (v primeru kapitalskih družb) tudi potencialno izgubo nadzora nad podjetjem, če v podjetje s kapitalskim vložkom vstopi nov lastnik. Pri delniških družbah je pri novih izdajah delnic še nekaj dodatnih slabosti tovrstnega financiranja.
Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.
Vsako podjetje (ne glede na pravno-organizacijsko obliko) potrebuje lastni vložek lastnikov oz. lastniški kapital. Kapitalske družbe celo ni mogoče registrirati brez vplačila osnovnega kapitala, osebne družbe pa tega vplačila sploh ne potrebujejo zaradi neomejene odgovornosti lastnikov. Lastniški kapital pri majhnih podjetjih pogosto pomeni začetni (ali celo edini) vir financiranja, saj se takšna podjetja pri bankah in drugih potencialnih posojilodajalcih težko zadolžujejo. Lastniški kapital pomeni namreč za upnike določeno varnost oz. zavarovanje za upnike, saj se ob morebitni likvidaciji ali stečaju najprej poplačajo upniki, lastniki pa so upravičeni do izplačila kapitala samo, če po poplačilu upnikov v podjetju še ostane kaj premoženja. Če želi torej podjetje ali podjetnik normalno poslovati ali sploh poslovati (v primeru kapitalske družbe) potrebuje zadosten lastniški vložek v podjetje.
Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.
Pri kapitalskih družbah je minimalna višina vplačila osnovnega kapitala zakonsko predpisana in je odvisna od vrste pravno-organizacijske oblike podjetja (npr. €7.500 za družbo z omejeno odgovornostjo), dejansko pa je lahko lastniškega kapitala več. Tudi v praksi podjetja redko poslujejo samo z vplačanim osnovnim kapitalom, ampak postopoma znesek lastniškega kapitala povečujejo – vsaj na podlagi zadržanih dobičkov.
Pri osebnih družbah, kjer formalnega vložka lastnika ni, je seveda obseg v podjetju neposredno angažiranih sredstev lastnika odvisen vrste in vrednosti premoženja lastnika.
Višina lastniškega kapitala je seveda odvisna predvsem od tipa dejavnosti in obsega poslovanja podjetja. Samostojna podjetnica, ki se bo ukvarjala s frizersko dejavnostjo in bo za to uporabila najemniški salon, potrebuje bistveno manj lastnega vložka (oz. lastniškega kapitala), kot samostojni podjetnik, ki želi odpreti npr. mizarsko dejavnost.
Nasploh pri vprašanje, »koliko naj bo v podjetju lastniškega kapitala«, težko odgovorimo v absolutnem znesku, ampak se to v bistvu nanaša na razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom (razmerje D/E). Tukaj pa je odgovor jasen: podjetje mora imeti takšno razmerje D/E, ki zagotavlja najnižji povprečni strošek financiranja (WACC). Dolžniški kapital (npr. bančni kredit) je vedno cenejši od pravilno ocenjenega stroška lastniškega kapitala, vendar pa z vedno večjim deležem dolga v financiranju raste tveganje podjetja (stroški plačila obrestni so namreč fiksni strošek za podjetje, ki ni odvisen od realizacije dobička). Tako se strošek dolgov povečuje s tveganjem podjetja (to pa se povečuje tudi, če se razmerje D/E povečuje).
Iz zgornje slike je razvidno, da povprečni strošek financiranja s povečevanjem deleža dolga najprej upada, saj dražji lastniški kapital podjetje nadomešča s cenejšim dolžniškim. Vendar pa pri večji zadolženosti podjetja banke ocenijo podjetje kot finančno tvegano in začnejo povečevati obrestne mere za odobrene kredite. Tako postopoma krivulja WACC začne naraščati. Kjer je krivulja WACC na najnižji točki, tam je struktura financiranja (D/E*) za podjetje najboljša. Kje konkretno je ta točka za podjetje, je težko napovedati in se običajno lahko določi s finančno analizo ali pa tudi izkustveno.
Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.
Mnogo podjetij in podjetnikov smatra v podjetje vloženi ali v podjetju uporabljeni lastniški kapital kot denar, ki so ga v podjetje vložili lastniki, da bi podjetje poslovalo, in da so ta finančna sredstva podjetju na voljo brezplačno. Vendar to ni res. Tako kot vsi finančni viri podjetja, ima tudi lastniški kapital svoj strošek. Razlika v primerjavi z dolžniškim financiranjem je sicer velika: pri dolgu točno vemo, koliko nas dolg stane, pri lastniškem kapitalu pa ta »cena« ni eksplicitno definirana in je odvisna od več dejavnikov, predvsem od zahtev lastnikov. Vendar tudi, če smo lastniki manjšega podjetja (npr. enoosebnega d.o.o.) in smo sami direktorji, to ne spremeni dejstva, da moramo pri poslovanju in poslovnih odločitvah upoštevati ustrezen strošek, ki ga nosi lastniški kapital.
Lastniški kapital – kot rečeno – sicer nima v naprej določene cena, ampak je ta cena odvisna od pričakovane donosnosti lastnikov ali lastnika podjetja. Ko npr. pri investicijskih odločitvah uporabimo finančno analizo (glej razdelek 2), pri denarnih tokovih namreč ne upoštevamo stroškov financiranja, ampak te stroške implicitno upoštevamo pri diskontiranju prihodnjih denarnih tokov na današnjo vrednost (preko WACC). Denarni tokovi torej ne vključujejo plačila stroškov dolga in lastniškega kapitala, ampak samo stroške iz poslovanja. Če torej pri poslovnih odločitvah ne upoštevamo ustreznega stroška kapitala, potem ne moremo pravilno slediti cilju poslovanja podjetja. Lastniki namreč svoj kapital vložijo v podjetje v pričakovanju povečevanja vrednosti le-tega.
Vendar pa samo upoštevanje tudi stroška lastniškega kapitala še ne pomeni, da podjetje ustrezne donose na lastniški kapital izplačuje (lastnikom ali podjetniku), ampak lahko lastniki donose tudi pustijo v podjetju (t.i. zadržani dobički).
Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.
To je odvisno od več dejavnikov, predvsem pa od percepcije lastnikov, kolikšno donosnost zahtevajo na vloženi kapital. Ta strošek je za večja podjetja, še posebej javne delniške družbe, relativno enostavno določiti, saj se te strošek odraža preko cen delnic na borzi ali ob morebitni dokapitalizaciji. V kolikor pa podjetje ni javna delniška družba (morda celo samostojni podjetnik), pa se normalne zahtevane donosnosti na lastniški kapital na da določiti po kompleksnejših modelih za določanje cene lastniškega kapitala, ampak samo implicitno in okvirno.
Eden izmed finančnih modelov – CAPM (več o tem je na voljo na spletni strani http://en.wikipedia.org/wiki/Capital_asset_pricing_model) namreč predvideva, da je zahtevana donosnost od finančne naložbe odvisna od donosnosti netvegane naložbe ter od tveganja naložbe same. V praksi to pomeni, da naj bi podjetnik na vloženi znesek lastniškega kapitala pričakoval vsaj tolikšno donosnost (t.j. »obrestno mero«), kot znaša obrestna mera netvegane naložbe, npr. dolgoročni bančni depozit, povečano za premijo, ki odraža tveganje njegovega vložka. Tudi ta premija je dokaj izkustveno določljiva, sicer pa ostajajo neke ocene »normalne premije za tveganje«, ki so odvisne predvsem od bonitete podjetja. Kot primer lahko navedemo podatke na spletni stranihttp://pages.stern.nyu.edu/~adamodar/.
Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.
