Financiranje obratnih sredstev, krediti za podjetja in podjetniški finančni viri. Posoja in posojila
Posoja denarja pravnim osebam, ki potrebujejo likvidna sredstva za nemoteno poslovanje. Posojila denarja za podjetja so mogoča od 1.000 do 30.000 EUR, predvsem za rast in ravoj podjetja.
Več info preko kontaktnega obrazca na spletni strani ali na e-pošto:
posodimdenartakoj@gmail.com
Krediti za pravne osebe
Krediti za pravne osebe je sodoben finančni produkt, ki pravnim osebam omogoča, likvidnostno zadolževanje do zneska 15.000,00 EUR.
S sklenitvijo kreditne pogodbe, si pravna oseba zagotovi možnost, da bo v okviru odobrenega in razpoložljivega zneska sklenjene kreditne pogodbe lahko v enem ali večih zneskih lahko koristila razpoložljiva sredstva, kadarkoli bo želela.
Samo vodenje kreditne pogodbe je brezplačno, obresti se vedno obračunavajo le od črpanega zneska ter za dejansko koriščeno obdobje.
Za črpani znesek, kreditodajalec pravni osebi kreditojemalcu mesečno pošlje račun za obresti. Glavnico pa lahko kreditojemalec poravna kadarkoli želi, vendar najkasneje ob izteku veljavnosti kreditne pogodbe, ki je maksimalno 12 mesecev.
Razlika med Kreditno Linijo ter bančnimi produkti
Kadar se pravna oseba obrne z željo po pridobitvi financiranja na banko, se skoraj vedno spusti v dolgotrajen postopek odobritve, čigar rezultat ni jasen vse do konca. Banka v svojem postopku odobritve naredi bonitetno oceno pravne osebe, ter v kolikor se do odobritve financiranja opredeli pozitivno, nato zahteva še dodatna zavarovanja.
Podoben postopek je sicer tudi pri nas. Vendar z veliko razliko. Ocena kreditne sposobnosti je narejena veliko bolj liberalno, večji poudarek pa namenjamo materialnemu zavarovanju.
Poleg tega boste pri nas načelen (predhoden) odgovor o odobritvi oziroma zavrnitvi posojila v večini primerov prejeli v roku 2 delovnih dni od prejema vaše vloge, postopek odobritve do izplačila pa v večini primerov nato ne presega dveh dodatnih delovnih dni.
Pogoji za odobritev financiranja ter možne oblike zavarovanja
Pravna oseba v najmanj zadnjih 12 mesecih ne sme imeti blokiranih bančnih računov in ne sme biti v postopku insolventnosti
Pravna oseba mora poslovati najmanj dve polni poslovni leti (24 mesecev)
Pravna oseba mora imeti najmanj 2 zaposlena (po podatkih iz razpoložljivih računovodskih izkazov)
Pravna oseba mora predložiti potdila FURS-a, da so davki in druge obvezne dajatve, ki jim je potekel rok, plačane
Možne oblike zavarovanja
Tržna vrednost zavarovanja mora dosegati najmanj 2,5 do 3 kratnik višine kredita.
Pravna oseba v zavarovanje podpiše ustrezno število izvršnic ter menic (obvezno)
Odgovorna oseba pravne osebe, v zavarovanje podpiše solidarno poroštveno izjavo (obvezno)
Poroštvo tretje fizične ali pravne osebe (opcijsko)
Zavarovanje z zastavo neobremenjene nepremičnine (opcijsko)
Zavarovanje z zastavo neobremenjenih premičnin (opcijsko)
Zastava s poslovnimi terjatvami (opcijsko)
Dobro je vedeti
Financiranje je namenjeno pravnim osebam: S.P., D.O.O., D.D.
Po prejemu ter pregledu vloge za kredit vam bomo podali odgovor o možnosti izpeljave financiranja, ter vam izdali neobvezujočo ponudbo. Stroški takega financiranja se gibajo od 3 % do 6 % mesečno. Kar je sicer bistveno več, kot je cena primerljivega financiranja pri bankah.
V kolikor se za takšno vrsto financiranja odločite, vam svetujemo, da naj bo trajanje takšnega financiranja kratkotrajno, sredstva pa naj bodo porabljena za poslovanje po načelu – DENAR DELA DENAR.
Prednosti našega produkta
Storitev Kreditna Linija za podjetja je hitra in enostavna rešitev za pridobitev finančnih sredstev
Kreditno pogodbo sklenete lahko že vnaprej, vodenje kredita je brezplačno, kredit pa lahko koristite takrat ko ga boste potrebovali
Kredit lahko črpate v enem ali večih zneskih, obresti pa vedno plačujete le na dejansko črpan znesek in na dejansko koriščeno obdobje
Obresti se plačujejo za vsako črpanje posebej, mesečno, z zapadlostjo vsak mesec na dan črpanja
Glavnico lahko odplačate kadarkoli brez predhodne najave. V primeru plačila glavnice pred iztekom enega meseca od dneva črpanja, se obračunajo obresti za cel mesec, za tem pa se obračunavajo po dnevni kapitalizaciji
Postopek odobritve
Pravna oseba, ki želi pridobiti financiranje, mora kreditodajalcu predložiti izpolnjeno ter podpisano vlogo za odobritev Kreditne linije. Vloga je dostopna na spletni strani www.kreditna-linija.si.
Po prejemu vloge se bo kreditodajalec v roku 2 delovnih dni opredelil do odobritve financiranja. V kolikor je opredelitev pozitivna, mora Pravna oseba predložiti vso potrebno dokumentacijo, s katero bo potrdil navedbe na vlogi, ter katera bo potrebna za sklenitev kreditne pogodbe.
Kreditodajalec bo nato pripravil vse potrebne dokumente, ter rezerviral termin pri notarju. Po podpisu notarskega zapisa kreditne pogodbe, ter vpisu zavarovanja na predvidenih oblikah, bo financiranje na voljo za koriščenje.
Stroški priprave posla v višini 2% od vrednosti financiranja zapadejo v plačilo pred obiskom notarske pisarne. Notarski stroški ter morebitne takse so stroški posojilojemalca, ter morajo biti plačani pri notarju.
Objava: Revija Denar Oktober 2011, št.405 Sodin Rok ; univ.dipl.ekonomist, stečajni upravitelj, pooblaščeni revizor ZAVIHEK: INSOLVENČNI POSTOPKI NADNASLOV: KAPITALSKO POSOJILO NASLOV: OBRAVNAVA POSOJILA DRUŽBENIKA DANEGA DRUŽBI V INSOLVENČNIH POSTOPKIH Posojila družbenikov, ki so dana v času ko bi le ti, kot dobri gospodarstveniki, morali družbi zagotoviti lastni kapital, se v stečajnem postopku ter postopku prisilne poravnave obravnavajo, kot kapital družbe. KAPITALSKO POSOJILO–posojilo družbenika družbi dano v času krize Uvod Dilema, ki se poraja lastnikom podjetij, pri investicijskih vlaganjih in financiranju trajnih obratnih sredstev, je ali za financiranje podjetja uporabiti dražji lastni kapital, v obliki dokapitalizacije ali pa le te financirati preko tujih cenejših kreditov in posojil. Glede na to, da so obresti davčno priznan odhodek, so se podjetja v preteklosti raje odločala za dolžniško financiranje, ki je imelo z davčnega vidika prednost pred lastniškim financiranjem, kar so precej pogosto izkoriščale povezane osebe in s tem izkoriščale davčni ščit obresti in s tem optimirale davčno obveznost. Tako se je pogosto potrebna finančna pomoč, zagotavljala v obliki posojil ter odlogov plačil pri že odobrenih posojilih, s strani lastnikov oziroma družbenikov. Glede na otežene finančne razmere, pa je potrebno pri odločitvah o dolžniškem financiranju, poleg davčne zakonodaje, ki seveda tudi omejuje dolžniško financiranje med povezanimi osebami, potrebno upoštevati tudi insolventno in korporacijsko zakonodajo, ki urejajo problem kapitalskih posojil, v primeru, da se podjetje znajde v finančnih težavah. V mnogi primerih se dana posojila, dana zavarovanja za pridobitev posojil ter druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki pravno ustrezajo zagotovitvi posojila obravnavajo kot kapitalsko posojilo oziroma zavarovanje, ki se lahko v primeru insolventnega postopka nad družbo obravnava kot kapital podjetja. Prav tako, pa se takšno dano posojilo, ki ustreza zakonski dikciji kapitalskega posojila, ne sem vrniti oziroma poplačati, dokler se družba ne sanira in se finančne težave ne odpravijo. Finančni viri V zadnjih dveh, treh letih smo priča velikim likvidnostnim težavam, v katerih so se znašla podjetja zaradi finančne in podjetniške krize, ki se vse pogosteje končuje v stečajnih postopkih ter prisilnih poravnavah. Če družba zaide v krizo, se morajo družbeniki pravočasno odločiti, ali bodo družbo likvidirali ali nadaljevali poslovanje v obliki sanacije in finančne reorganizacije ter ji zagotovili finančno pomoč, v takšni višini, da bo družba kapitalsko ustrezna. Odločitve lastnikov, na kakšen način so oziroma bodo financirali obratna in trajna sredstva družb, so samostojne in so med drugim odvisne tudi od posojilne sposobnosti podjetja. Dokapitalizacija v obliki stvarnega ali denarnega vložka, prenos čistih dobičkov družbe v rezerve, financiranje s tujimi viri v obliki posojila dobljenega od tretje osebe , posojilo dano s strani lastnikov družbi, so vse legitimne in avtonomne oblike financiranja družbe. Finančno kreditiranje, s strani bank je zaradi zmanjšane ponudbe bank (credit crunch) v trenutni finančno gospodarski krizi oteženo, če ne že skoraj za mnoge družbe nemogoče. Prav Objava: Revija Denar Oktober 2011, št.405 tako je prenos čistih dobičkov družbe v rezerve, zaradi padca prihodkov od prodaje, nižjih marž ter posledično zmanjšane oziroma nizke dobičkonosnosti, nezadostno, glede na finančne potrebe družb. Tako družbam pogosto na voljo ostane le možnost zagotovitve finančnih sredstev v obliki dokapitalizacije z denarnimi ali stvarnimi vložki ter v obliki posojil. Določbe ZGD – institut kapitalskega posojila Če se deležniki1 odločijo za sanacijo družbe v krizi, jim je v skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) preprečeno, da se izognejo tveganju, ki ga odločitev o nadaljevanju tveganega poslovanja prinaša. Družbeniki v družbah z omejeno odgovornostjo se morajo, zavedati zakonskih določb 498. in 499. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Prvi odstavek 498. člena ZGD-1 določa, da v primeru, ko je družbenik, ki je v času, ko bi moral kot dobri gospodarstvenik družbi zagotoviti lastni kapital, namesto tega dal družbi posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v postopku zaradi insolventnosti šteje kot premoženje družbe oziroma kot lastni kapital družbe. Posledica te ureditve je, da družbenik ob morebitnem stečajnem postopku ne more zahtevati povračila terjatve iz stečajne mase po pravilih, ki veljajo za poplačilo stečajnih upnikov, ampak se njegovo posojilo vrne po pravilih, ki veljajo za lastniški kapital, torej po poplačilu vseh upnikov iz morebitnega preostanka stečajne mase. Konkretna pravna posledica je, da pri poplačilu iz tega naslova v insolventnem postopku posojilodajalec nima pravnega položaja upnika z navadno terjatvijo, temveč je pravnem položaju imetnika podrejene terjatve2 , kar pomeni, da je pri plačilu iz razdelitvene mase v vrstnem redu za upniki, ki so imetniki navadnih terjatev do dolžnika. V skladu z drugi odstavkom 498. Člena ZGD-1, se »kapitalska zavarovanja« v krizi podjetja obravnavajo enako kot kapitalska posojila. Drugi odstavek 498. člena ZGD-1 tako določa, da lahko tretja oseba ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dala posojilo in ji je družbenik dal zavarovanje za vračilo posojila ali se je k temu družbenik zavezal kot porok, v insolventnem postopku zahteva le izplačilo razlike, ki je ni dobila ali je ne bi dobila iz naslova zavarovanja ali poroštva. Kot dana zavarovanja se ne štejejo samo dana poroštva družbenikov temveč tudi druge oblike zavarovanja kot so hipoteke, zemljiški dolg, razne zastavne pravice, bančne garancije ter druge oblike jamstev ter zavarovanj. Posojilodajalec–tretja oseba, ki je prejel zavarovanje, v morebitnem insolventnem postopku, nima pravnega položaja navadnega upnika, do zavarovane višine posojila, ter se lahko v razdelitveni masi poteguje samo za izplačilo razlike, ki je ni dobil oziroma je ne bi dobil iz naslova zavarovanja. V skladu z zgoraj opisanim je govora o »kapitalskem posojilo« le v primerih, ko ima položaj posojilodajalca družbenik, ki je v položaju nadrejene družbe, položaj posojilojemalca pa ima odvisna družba. To je v primerih kadar finančna transakcija teče od družbe matere do družbe hčere ali do družbe vnukinje, itd. V primerih, ko hčerinska ali druga odvisna družba odobri in 1 Družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo ter delničarji z pomembnejšim vplivom na upravljanje (25 % in več) 2 V skladu z 20.členom ZFPPIPP je podrejena terjatev tista terjatev, ki se na podlagi pravnega razmerja med dolžnikom in upnikom plača šele po plačilu drugih nezavarovanih terjatev do dolžnika. Objava: Revija Denar Oktober 2011, št.405 da posojilo svoji matični, oziroma nadrejeni družbi, takšno posojilo ne zapade pod določbe 498. in 499. člena ZGD-1 in se v primeru stečajnega postopka ali prisilne poravnave ne obravnava kot kapitalsko posojilo. Kako se obravnava vračilo posojila v zadnjem letu pred uvedbo insolventnega postopka? Glede na to, da družbeniki razpolagajo oziroma imajo možnosti pridobiti vse informacije o poslovanju družbe, denarnih tokovih, bodočih poslih, poslovnih načrtih ter dejanskem finančnem položaju in so kot taki v bolje informirani ter v boljšem položaju kot upniki. Družbeniki so »insajderji« in so kot taki v položaju, ko bi se lahko izognili podjetniškemu tveganju, na način, da bi poskrbeli za vračilo svojih posojil pred začetkom postopka stečaja ali prisilne poravnave. V skladu z 499 členom ZGD-1 pa je takšna nevarnost delno preprečena, saj v primeru, če je družba vrnila posojilo v zadnjem letu pred uvedbo stečaja ali prisilne poravnave, mora družbenik, ki je dal posojilo, ali družbenik, ki je dal zavarovanje ali je jamčil kot porok, družbi nadomestiti vrnjeni znesek posojila. Družbenikova obveznost obstaja le do višine zneska posojila ali do višine zneska, za katerega je družbenik prevzel poroštvo, ali do vrednosti zavarovanja ob vračilu posojila. Družbenika se prosti te obveznosti, le v primeru, če da predmete, ki so bili upniku dani kot zavarovanje, na razpolago družbi za poplačilo. Po vračilu posojila pa bo družbenik lahko vračilo posojila zahteval nazaj v stečajnem postopku po pravilih, ki veljajo za vračilo vložkov družbenikov (podrejena terjatev), torej iz morebitnega preostanka stečajne mase, ki bo ostala po poplačilu vseh upnikov. Kdaj se smatra, da podjetje potrebuje lastni kapital? ZGD-1 določa, da se predhodno opisana posojila in zavarovanja, ki so bila dana družbi, ko je le-ta potrebovala lastni kapital, obravnavajo kot kapitalsko posojilo, vsaj v naslednjih primerih. V skladu z določbami ZFPPIPP je družba v krizi3 , če je trajneje nelikvidna ali dolgoročno plačilno nesposobna. Ne glede na določbe ZFPPIPP pa družba potrebuje lastni kapital, kadar je kapitalsko neustrezna, kar pomeni, da obseg njenih dolgoročnih virov financiranja ni zadosten glede na obseg in vrsto poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov. Posojilo se bo štelo za kapitalsko posojilo, tudi v primeru, če družba sama, ni sposobna pridobiti posojila od tretjih oseb po običajnih komercialnih pogojih, ter za pridobitev le tega potrebuje jamstvo tretje osebe. Tudi v tem primeru se družba smatra, za kapitalsko neustrezno, saj sama brez ustreznega zavarovanja, ki ga je dal družbenik ne bi uspela dobiti posojila od tretje osebe. Zakonske določbe opredeljujejo kot kapitalska posojila, le tista, ki so bila družbi dana v času krize, vendar pa se bodo enako obravnavala tudi tista posojila, ki jih je družbenik zagotovil pred krizo in ni poskrbel za vračilo posojila, oziroma je v času krize prelongiral rok vračila le teh. V vseh opisanih primerih bi družbeniki, kot dobri gospodarstveniki, morali zagotoviti ustrezen dodaten lastniški kapital, ki je potreben za likvidnost in solventnost družbe, vendar so se raje odločili za posojilo oziroma so se vzdržali odpoklica le tega. 3 V skladu z ZGD-1 ; "čas, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki družbi zagotoviti lastni kapital". Objava: Revija Denar Oktober 2011, št.405 Kapitalsko posojilo v povezavi z vplivom na upravljanje gospodarske družbe Zakonske določbe 498. in 499. člena ZGD-1 pa ne veljajo samo za družbenike družb z omejeno odgovornostjo, temveč so v skladu z četrtim odstavkom 227.člena ZGD-1 razširjene tudi na delničarje delniških družb, ki imajo v družbi več kot petindvajset odstotni (25 %) delež delnic z glasovalno pravico. Korporacijska zakonodaja, tako določa da se »institut kapitalskega posojila oziroma kapitalskega zavarovanja« nanaša le na tiste deležnike, ki imajo ali naj bi imeli pomemben vpliv na upravljanje družbe. Zakonodajalec tako predvideva, da imajo vsi družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo pomemben vpliv na upravljanje, kar pa v poslovni praksi vedno ne drži, saj družbeniki z manjšim deležem (praviloma manj kot 10 odstotkov) in niso člani poslovodstva družbe nimajo bistvenega vpliva na upravljanje družbe ter sprejemanje poslovnih odločitev. Tako imenovani privilegij majhne kapitalske udeležbe je v skladu s trenutno veljavno zakonodajo mogoč samo za delničarje delniških družb, ki so v kapitalu udeleženi z manj kot petindvajset odstotnim deležem. Zaključek Z davčnega ter stroškovnega vidika je financiranje z dolžniškimi viri sredstev do določenega obsega boljše in cenejše od lastniškega financiranja. V primeru, ko je družba kapitalsko neustrezna, v krizi ali na kakršen drug način v slabem finančnem položaju, morajo družbenik sprejeti preudarno odločitev, na kakšen način zagotoviti kapitalsko ustreznost in finančno prestrukturiranje družbe. Če se družbeniki odločijo za nadaljevanje opravljanja dejavnosti in kot vir financirajo zagotovijo kapitalsko posojilo, kasneje pa je nad družbo začet stečajni postopek ali postopek prisilne poravnave, se bodo v skladu z določbami korporacijske in insolventna zakonodaje, znašli v slabšem položaju, kot ostali upniki, saj imajo terjatve upnikov prednost pred poplačilom lastnikov. Kapitalska posojila bodo v razdelitveni masi obravnavana kot kapital družbe in bodo poplačana šele na koncu, po poplačilu vseh upnikov iz morebitnega preostanka stečajne mase. Smisel take ureditve je, da morajo družbeniki, ki imajo v svojih rokah vse zvode nad upravljanjem družbe, sprejeti vso odgovornost za finančne odločitve, ko je podjetje v krizi.
FINANČNO UPRAVLJANJE IN VODENJE PODJETIJ Zapiski predavanj PRIPRAVILI: 1. BRIGITA ČEPELNIK KNEZ (teme od 1-13) 2. SIMON JEVŠINEK (teme od 14 – 26) 3. SABINA MIKOLIČ (teme od 27 – 39) Mentor: dr. Žan Jan Oplotnik 1 Osnovni pojmi finančnega upravljanja in vodenja Finance: ukvarjajo se z upravljanjem denarja. O financah govorimo, ko gre za finančno poslovanje podjetij in izdajo denarja gospodinjstev, ko država pobira davke ali najema posojila, kadar bančne in druge institucije dajejo denar v obtok, zbirajo in razdeljujejo denar, ki je že v obtoku. Finance delimo na: monetarne, poslovne, javne in mednarodne. Finance predstavljajo tri medsebojna povezana področja: trg denarja in trg kapitala, kjer se posluje z vrednostnimi papirji in denarjem; investiranje, kjer je poudarek o odločitvah najugodnejših naložb in finančni management ali poslovne finance, ki obsegajo dejansko finančno vodenje podjetja. Opredelitev financiranja: pomeni nekaj financirati, zagotoviti sredstvo za plačilo tega. Financiranje je eno izmed glavnih pogojev za poslovanje podjetja. Pri povratnem financiranju mora prejemnik vrniti vsa sredstva (+obresti), pri nepovratnem pa gre za donacije in subvencije in druge brezplačne pomoči. Kadar govorimo o financiranju, je dobro razumeti finančni sistem, ki ga lahko razdelimo na podsistem javnega samofinanciranja in podsistem finančnega trga. Financiranje v podjetju se nanaša na sledeče aktivnosti: na priskrbo in uporabo sredstev, gospodarjenje z njimi, vračanje sredstev njihovim virom, razporejanje finančnih sredstev in s tem nastala finančna razmerja. Temeljna načela financiranja: so likvidnost in plačilna sposobnost, donosnost in gospodarnost. LIKVIDNOST – kako hitro in s kakšnimi stroški se lahko posamezen del aktive podjetja preoblikuje v denar kot najbolj likvidno obliko premoženja. PLAČILNA SPOSOBNOST – načelo solventnosti. Dejanska solventnost – sposobnost poravnati vse svoje obveznosti v primeru likvidacije. Tehnična solventnost - sposobnost poravnati obveznosti ob roku njihove zapadlosti. DONOSNOST – pri uresničevanju donosnosti si podjetje prizadeva, da bi doseglo čim ugodnejše razmerje med finančnimi rezultati in vloženimi sredstvi. EKONOMIČNOST – gospodarnost glede stroškov priskrbe finančnih sredstev in glede vsote porabljenih finančnih sredstev. Temeljna pravila financiranja Vodoravna finančna struktura – obravnava financiranje glede usklajenosti roka naložb in roka sredstev. To pravilo imenujemo zlato bilančno pravilo: kratkoročne vire financiramo s kratkoročnimi sredstvi in dolgoročne vire financiramo z dolgoročnimi sredstvi. Navpična finančna struktura – zadeva razmerja med lastnimi in tujimi viri financiranja. Viri financiranja NOTRANJE FINANCIRANJE ZUNANJE FINANCIRANJE SOFINANCIRANJE OSTALO NOTRANJE FINANCIRANJE UDELEŽBA LASTNIKOV KREDITNE OBLIKE SUBVENCIJE POSEBNE OBLIKE - nerazdeljeni dobiček - amortizacija Financiranje iz: - racionalizacij - rezerv za predvidene stroške - spremembe položaja - kapitalski vložki -bančni kredit - drugi krediti -obveznice - neposredne - posredne - lizing - faktoring - forfeting LASTNIŠKO FINANCIRANJE DOLŽNIŠKO FINANCIRANJE Finančna politika in upravljanje: finančna politika se uresničuje s finančnim upravljanjem in vodenjem strategije in taktike za dosego teh ciljev. Je del politike podjetja in se ukvarja z upravljanjem finančnih tokov v podjetju in njegovem okolju. Finančna politika se uresničuje: z odločanjem o temeljnih finančnih ciljih, z izbiro strategije in taktike ter smeri delovanja na uresničevanje finančnih ciljev, z vzpostavljanjem in vzdrževanjem optimalne navpične/vodoravne finančne strukture in z uporabo načel odločanja o financiranju in finančnih tokovih pri uresničevanju temeljnih finančnih ciljev. Finančno upravljanje omogoča doseganje finančnih ciljev, pomeni pa upravljanje tako s sredstvi kot z viri sredstev. Deset finančnih aksiomov Aksiom 1- Neločljivi par: donos in tveganje. Osnovno pravilo, da med naložbami z enakimi stopnjami donosov izberemo tisto, ki povzroča najmanj tveganja oz da med naložbami z enakim tveganjem izberemo tisto, ki ponuja najvišjo stopnjo donosa. Aksiom 2 - Časovna vrednost denarja. Je oportunitetni strošek oz priložnostna cena virov, ki se povečuje glede na čas in tveganje izbrane naložbe. Aksiom 3 - Denarni tok je cilj – dobiček je le sredstvo. Poslovanje z dobičkom je pogoj za rast in razvoj podjetja, vendar pa mora finančna služba poskrbeti, da temu sledi ustrezen denarni tok. Aksiom 4 - Prirastek denarnega toka. ∆ CF (cash flow). ∆ CF = CFz naložbo - CFbrez naložbe Aksiom 5 - Kako najti nadpovprečno donosne naložbe? Konkurenčni trg – teži k ravnovesju! Ko se na trgu pojavi industrija z visoko donosnostjo, začne le ta privlačiti vedno več vlagateljev, ki povečujejo zmogljivosti in zmanjšujejo ceno. Aksiom 6 - Učinkovitost trga kapitala – trg je hiter in cene so prave. Najpomembnejša surovina za trg kapitala je informacija. Učinkovitost trga kapitala se ocenjuje s hitrostjo, s katero je trg sposoben vsrkati razpoložljive informacije in jih odraziti v cenah. Aksiom 7 - Agencijski problem – vodstvo podjetja bo maksimiralo vrednost lastniškega kapitala le, če bo to v njihovem interesu. Agencijski problem nastane v trenutku ločevanja funkcije lastništva in funkcije vodenja. Aksiom 8 - Vpliv davkov. Aksiom 9 - Tveganje ni enovito - del tveganja lahko razpršimo (diverzificiramo), drugi del moramo sprejeti (sistematično (tržno), nesistematično (specifično)) Aksiom 10 - Etično obnašanje v financah izogibanje kaznim in drugim stroškom sodnih procesov, ohranjanje in povečevanje ugleda v javnosti, privabljanje novih strank, ki cenijo in podpirajo etično obnašanje, privabljanje in ohranjanje strokovnih sodelavcev. 2 Poslovno finančna načela I Poslovno finančna načela so celovit in strjen zapis pravil o organiziranju in delovanju finančne funkcije, oblikovanju informacij zanj ter izvajanju finančnih odločitev. Nanašajo se na vse kapitalske družbe in organizacije, ki poslujejo po načelih kapitalskih družb. Načela o finančni politiki in finančni funkciji. Podjetje povezuje interese več družbenih skupin: lastniki, vodstvo, zaposleni, tržni udeleženci, finančni udeleženci ter država, družba in javnost. Lastniški interes je v podjetju prevladujoč, a omejen z doseganjem ciljev preostalih skupin. Zato je v tržnem gospodarstvu temeljni cilj podjetja dolgoročna rast ob doseganju največje tržne vrednosti enote navadnega lastniškega kapitala. Finančna funkcija je ena temeljnih poslovnih funkcij. Njena najpomembnejša značilnost je tesna povezanost z drugimi temeljnimi poslovnimi funkcijami, saj ima vsaka poslovna odločitev finančne posledice. Finančna politika se udejanja z odločanjem o temeljnih ciljih finančne funkcije, izbiranjem finančne strategije in taktike ter z uporabo poslovno finančnih načel. Odgovornost za dolgoročno uspešnost poslovanja se kaže v temeljni odgovornosti za plačilno sposobnost podjetja. Njene dejavnosti so: - pravočasna ocenitev finančnega položaja v preteklosti - uvedba in izvedba procesa finančnega načrtovanja - ocenitev finančnega načrtovanja ter predložitev in izvedba ustreznih ukrepov, - finančno ovrednotenje vseh poslovnih odločitev podjetja. Splošna poslovno finančna načela. Odločanje,se nanaša na: investiranje: v posle, kjer se dosega največja neto sedanja vrednost (NSV), ki omogoča maksimalno rast vrednosti enote navadnega lastniškega kapitala. (načelo optimalnega investiranja). Tveganje da bodo dejanski donosi drugačni od načrtovanih se zmanjšuje z razpršenostjo naložb. financiranje: takšna struktura virov financiranja, ki omogoča največjo rast vrednosti enote navadnega lastniškega kapitala (načelo optimalnega financiranja). Tveganje pri plačilni sposobnosti se zmanjšuje z oblikovanjem ustrezne likvidnostne rezerve. Tveganje pri financiranju pa z upoštevanjem strukture, rokov in vrste naložb ter z ustreznimi finančnimi instrumenti. plačilno sposobnost podjetja: v vsakem trenutku biti sposobno poravnati v plačilo zapadle obveznosti. obvladovanje tveganja: obvladuje z nakupi in prodajo ustreznih finančnih instrumentov. poslovno neodvisnost: pretehtati pogoje,ki jih postavljajo upniki,investitorji. organiziranost finančne funkcije: doseganje ciljev, upoštevanje razpoložljivih dejavnikov. (načelo odločanja o organiziranosti finančne funkcije). načelo likvidnosti sredstev glede na dinamičnost (preoblikovalnost sredstev) in glede na statičnost (stopnja vnočljivosti sredstev). načelo finančnega dojemanja sredstev, poslovanja in njegovih izidov načelo finančne vestnosti: vsaka poslovna odločitev ima finančne posledice načelo normativnosti: upoštevati predpise, akte ter druge norme. Naloge finančne funkcije je potrebno obravnavati tudi glede na izvajanje (načelo celovitosti finančne funkcije). Vodja organizacijske enote je hkrati tudi vodja finančne funkcije (načelo vodenja). Pri izvajanju odločitev upošteva posebnosti podjetja in okolja (načelo organiziranosti) ter skrbi za razvoj finančne funkcije, ki lahko bistveno vpliva na razvoj podjetja (načelo razvoja). Načela dolgoročnega investiranja. Odločanje o dolgoročnem investiranju. Neopredmetena dolgoročna sredstva lahko iz finančnega vidika delimo na naložbe v pridobitev materialnih pravic (koncesija, patent, licenca, blagovna znamka, dobro ime), ki pomenijo dobiček in povečevanje prihodka z izkoriščanjem teh pravic, in na dolgoročno vračunljive stroške (razvojni stroški in druge dolgoročno razmejen postavke), ki so bolj tvegani. Opredmetena osnovna sredstva (zemljišča, zgradbe, oprema, osnovna čreda, večletni nasadi) so najpogostejša dolgoročna naložba podjetij. Ob njihovi vključitvi se poveča obseg poslovanja in trajno vezana sredstva v kratkoročnih naložbah, zato je potrebno pridobiti dodatne vire financiranja. Proces odločanja o dolgoročnem investiranju ima praviloma stopnje: ustvarjanje zamisli, zbiranje ustreznih informacij , oblikovanje kakovostnih predlogov, sistematični analiziranje in ocenjevanje predlogov, odločanje, izvajanje in spremljanje učinkov. Vrste dolgoročnih naložb glede na metodični prijem so popravilo ali nadomestitev (čas nadomestitve), izdelava ali nakup (odločilen je diskontirani denarni tok), izbira vrste dolgoročne naložbe (vizija in politika podjetja), izbira med naložbami, ki se izključujejo (sodilo je NSV, projekte ni smotrno uresničiti istočasno oziroma znotraj enega investitorja) in pa izbira med naložbami, ki se ne izključujejo (sodilo NSV ali notranja stopnja donosa). Odločanje o dolgoročnem dezinvestiranju zajema naslednje stopnje:- temeljno zamisel: v nasprotju s rastjo podjetja, dezinv. del preobrazbe in saniranja podjetja, analiza razlogov:strateški, finančni in subjektivni, opredelitev ciljev in oblik (zakup, prodaja, opustitev, prenos) in izvedba in spremljanje učinkov. Informiranje. Informacije izhajajo iz analize uresničenih naložb, naložb v teku ter načrtovanih naložb. Potrebno je ugotoviti stanje in gibanje naložb ter njihovo strukturo, neto sedanjo vrednost in notranjo donosnost posameznih naložb, primerjati načrtovano z dejanskim in pojasniti odmike, ugotoviti pozitivni in negativni vpliv na donosnost ter oceniti tveganja. Pri naložbah v teku je potrebno že ugotoviti morebitne spremembe izvedbenega programa. Pri načrtovanih naložbah pa tudi njihov vpliv na okolje. Za pomembnejšo dolgoročno naložbo mora podjetje izdelati naložbeni program, ki zajema možnosti in sposobnosti podjetja, tržne možnosti, tehnološko-tehnične značilnosti, probleme lokacije, varstvo okolja in varstvo pri delu, organizacijske rešitve, finančno analizo naložbe, oceno upravičenosti naložbe, oceno zanesljivosti oziroma tveganja in zbirno oceno z zaključki. Informacije o donosu naložbe lahko pridobimo z različnimi metodami (NSV, notranja donosnost, doba vračanja sredstev, računovodska donosnost, indeks donosnosti). Izvajanje dolgoročne naložbe se prične z dokončno odločitvijo o njej in traja do začetka obdobja, ko začne prinašati donos. Potrebno je pripraviti naložbo, investirati in pripraviti delovanje. Obvladati moramo tehnološki, tehnični, časovni, finančni ekonomski, pravni, prostorski, ekološki in organizacijski način delovanja. Načela dolgoročnega financiranja Odločanje o dolgoročnem financiranju delimo na: ♦ odločanje o obsegu dolgoročnega financiranja (dolgoročna plačilna sposobnost) ♦ odločanje o strukturi dolgoročnega financiranja (lastniški in dolžniški kapital) Prednosti dolžniškega kapitala: - obresti, ki so odbitna postavka pred ugotovitvijo davčne osnove - upniki imajo stalno določen donos - podjetje ni izpostavljeno tveganju – zmanjševanju vrednosti delnice - stroški financiranja so manjši Slabosti dolžniškega kapitala: - večja zadolženost povečuje obrestno mero - če ni prihodkov za kritje obresti lahko pride do stečaja - politika podjetja je bolj odvisna od upnikov Financiranje z lastniškim kapitalom Glede na način nastanka poznamo: Prednosti financiranja z navadnimi delnicami so: trajni kapital, izplačevanje dividend ni nujno, zmanjšujejo upniške omejitve, povečujejo sposobnost podjetja za najemanje posojil. Slabosti pa so: možnost zmanjševanja cene delnice pri izdaji novih delnic, delitev nadzora nad poslovanjem in dobička z novimi delničarji, večji stroški izdaje, dividende navadnih delnic niso odbitna postavka pred ugotovitvijo osnove za davek na dobiček. Prednosti financiranja s prednostnimi delnicami: manjši stroški, trajen kapital, ki zahteva stalen donos, nadzor navadnih delničarjev. Slabosti: dražje financiranje (davčni razlogi) in večja zahtevana donosnost. Temeljni dejavniki, ki vplivajo na politiko dividend so: omejitve, ki jih postavljajo upniki; znesek prenesenega čistega dobička; razpoložljivi obseg denarja; naložbene možnosti, časovna razpoložljivost naložbenih projektov, razpoložljivost in cena drugih del kapitala; nevarnost prevzema podjetja; zmanjšanje nadzora dosedanjih delničarjev v korist novih delničarjev. Financiranje z dolžniškim kapitalom zajema dolgoročna posojila, dolgoročne komercialne kredite, dolgoročne dolžniške vrednostnice ter zunajbilančno dolgoročno dolžniško financiranje. Neposredni (ustanovitveni lastniški kapital, zadržani dobiček, nova izdaja delnic) Posredni ter pogojni lastniški kapital Prednosti dolgoročnih posojil so krajši postopek pridobitve posojila, večja prilagodljivost potrebam podjetja in manjši stroški posojila. Pri odločanju o finančnem ali poslovnem najemu se naj upošteva, da je poslovni najem smotrn, ko: se predmet najema potrebuje za poseben posel in je čas najema krajši od življenjske dobe predmeta, je predmet najema splošno dosegljiv in lahko hitro tehnološko zastari, se pričakuje padanje tržne cene predmeta najema, se lahko pričakuje zmanjšanje najemnine, najemojemalec ni prepričan o ustreznosti predmeta najema. Informiranje – izhaja iz analize uresničenega in načrtovanega dolgoročnega financiranja, kar vsebuje ugotovitev stanja in gibanja, odmike od načrtovanega, vpliv okolja ter oceno potencialnih nevarnosti. Donosnost lastniškega kapitala se izračunava z upoštevanjem tržne vrednosti lastniškega kapitala. Izvajanje – temeljni viri lastniškega kapitala so: neformalni (zasebniki in poslovni partnerji) formalni (finančne institucije, lokalni in državni razvojni skladi, investicijske banke, zaprti krogi investitorjev) Na trgu kapitala je potrebno upoštevati temeljna načela: trg kapitala je usmerjen naprej, gibanja so odvisna od pričakovanj, učinkovit trg kapitala dovolj dobro kaže vrednost posameznih finančnih inštrumentov, investitorji imajo prvenstveni interes. 3 Poslovno finančna načela II Poslovnofinančna načela v bankah in drugih finančnih organizacijah. Finančne organizacije (v nadaljevanju FO) zajemajo banke (razen centralne banke), hranilnice in druge FO in sklade. Ne zajema pa investicijskih skladov in zavarovalnic. FO so podjetja, pri katerih je izvajanje finančne funkcije razvito v samostojne poslovne dejavnosti, kot so opravljanje finančnih storitev, naložbena dejavnost, plačilni promet, financiranje in podobne. Značilnosti FO: cilji: temeljni, plačilna sposobnost, varnost naložb, ključni pogoj poslovanja je zaupanje strank in širšega okolja, visoka izpostavljenost finančnim tveganjem, visoka stopnja nadzorovanosti poslovanja, ki ga izvajajo zunanje inštitucije, zlasti glede: statusnih sprememb, lastništva in vodenja, kapitalske ustreznosti in uporabe kapitala oz. rezerv, plačilne sposobnosti, zaščite varnosti naložb in vlog, velik vpliv na finančnih trgih, razmeroma velik obseg zunajbilančnega investiranja in financiranja, tesna povezanost z uspešnostjo gospodarstva in kupno močjo prebivalstva. Načela investiranja. denar, obvezne rezerve (sredstva po posebnih predpisih centralne banke), posojila, vrednostne papirje in druge finančne naložbe, dolgoročne lastniške naložbe, osnovna sredstva. Obseg denarnih sredstev je praviloma velik, zato je pomembno gospodarno ravnanje. FO oblikujejo obvezne rezerve v skladu s posebnimi predpisi. Z naložbami v posojila, vrednostne papirje in druge finančne naložbe FO običajno ustvarja pretežni del svojih prihodkov, zlasti v obliki: obresti, razlike v ceni za terjatve in vrednostne papirje, udeležba v dobičku, prihodkov od storitev v zvezi z naložbami. Bolj likvidne naložbe so praviloma manj tvegane in zato manj donosne. Tveganja predstavljajo zlasti finančno tveganje, negotovost zaradi inflacije, sprememb medvalutnih razmerij, sprememb tržne obrestne mere. Donosnost naložb predstavlja delež donosa v naložbi, pri čemer lahko v donos zajamemo vse vrste prihodkov od naložb. Donos naložb mora biti večji od stroškov v zvezi z naložbo (čisti donos). Posebna vrsta naložb FO so zunajbilančne naložbe. Te so rezultat izdaje, nakupa ali uporabe zunajbilančnih finančnih inštrumentov (garancije, opcije, terminske pogodbe. Načela financiranja. Obseg financiranja v FO se neposredno prilagaja tržnim možnostim plasmaja finančnih sredstev oz. storitev. Njegovo zmanjšanje lahko ogrozi konkurenčnost in donosnost FO, njegovo povečanje pa zahteva prilagoditev ustrezne strukture financiranja glede na donosnost lastniškega kapitala. Na donosnost FO vplivajo trije dejavniki: obrestna mera na naložbe, obrestna mera na obveznosti do virov sredstev, prihodki od storitev, stroški poslovanja in obseg lastniškega kapitala. Strukturo financiranja sestavljajo: lastniški kapital (zagotavlja boljšo plačilno sposobnost, večjo varnost za upnike in lažje širjenje obsega kapitala), rezervacije (so oblikovane za pokritje tveganj v zvezi z naložbami in zavarovanji. Načela plačilne sposobnosti. Za zagotavljanje kratkoročne plačilne sposobnosti je angažiran znaten del sredstev. Za FO pa velja tudi načelo dolgoročne plačilne sposobnosti. V okviru njene politike je potrebno upoštevati: kapital mora biti ustrezno večji od osnovnih sredstev in dolgoročnih lastniških naložb, velika posojila naj ne presegajo ustreznega dela kapitala, kapital naj bi predstavljal ustrezni odstotek tvegane aktive, tveganje je treba zmanjšati na sprejemljivi obseg, treba je zbujati in ohranjati zaupanje v okolju. Načela organiziranosti finančne funkcije. V nekaterih FO so posamezne naloge finančne funkcije prerasle v samostojne dejavnosti komercialne narave. V bankah sta priskrba in plasma finančnih sredstev samostojni funkciji. Informiranje. Za FO so še zlasti pomembne informacije, ki izhajajo iz analize donosnosti naložb, analize stroškov naložb, analize obrestne marže, analize kreditne sposobnosti komitentov, analize kapitalske ustreznosti FO. Izvajanje. Posebnosti FO imajo nekatere posledice na izvajanje njihovih nalog. Najmočneje vpliva nanj poudarjeno načelo varnosti, zlasti kar zadeva fizično zavarovanje (prenašanje, hranjenje ter rokovanje z gotovino in vrednostnimi papirji), varovanje podatkov komitentov (glede zasebnosti, in tudi poslovne skrivnosti, kar zahteva dobro varovano in razvito informacijsko tehnologijo), varovanje glede poslovnih tveganj (kreditno tveganje, tveganje obrestne mere, valutno tveganje, tržno tveganje, razvojno tveganje). Poslovnofinančna načela v zavarovalnicah. nanaša se na: zunajbilančno investirane in financiranje, ki v zavarovalnicah ni pomembno; obseg denarnih sredstev, ki v zavarovalnicah ni praviloma velik; obvezne rezerve, ki za zavarovalnice niso predpisane; vloge in najeta posojila, ki za zavarovalnice niso značilni in rezervacije, ki jih bomo posebej obravnavali v tem delu. Temeljni cilj zavarovalnic, ki so organizirane kot delniške družbe, je dolgoročna rast ob kar največjem povečanju tržne vrednosti lastniškega kapitala. To dosegajo z ustvarjanjem gospodarske varnosti z zavarovanjem in izravnavanjem gospodarske nevarnosti. Načela investiranja. Investiranje zajem zlasti: posojila; dolžniške vrednostne papirje; druge kratkoročne finančne naložbe; dolgoročne finančne naložbe, predvsem lastniške; naložbe v osnovna sredstva; terjatve iz poslovanja in denar. Finančne naložbe so praviloma najpomembnejši del naložb zavarovalnic. Lastniški kapital lahko investirajo v vse vrste dolgoročnih lastniških naložb. Terjatve iz poslovanja so praviloma kratkoročne (terjatve do zavarovancev za zavarovalne premije, terjatve do pozavarovateljev, terjatve do posrednikov.). Pri odločanju o finančnih naložbah in naložbah v osnovna sredstva zaradi prihodkov iz najemnin zavarovalnice upoštevajo temeljna načela: varnosti (temeljni smoter zavarovanja je zagotavljanje določene ravni gospodarske varnosti, ki ga uresničujejo z mešanjem in razprševanjem naložb), plačilne sposobnosti, donosnosti, ustaljenosti (stabilnost donosa zahteva, da donos iz investiranja sredstev tehničnih rezervacij ne pade pod načrtovano spodnjo mejo). Načela financiranja. Obseg financiranja je neposredno odvisen od obsega njihovega poslovanja. Strukturo financiranja sestavljajo lastniški kapital, dolgoročne tehnične rezervacije, kratkoročne obveznosti iz zavarovanja, druge obveznosti in druge dolgoročne rezervacije. Načela plačilne sposobnosti. Kratkoročna plačilna sposobnost zavarovalnice mora biti zagotovljena za sprotno poravnavanje v plačilo zapadlih obveznosti. V okviru politike dolgoročne plačilne sposobnosti zavarovalnice skrbijo, da so tehnične rezervacije zadostno oblikovane, da so naložbe varne in donosne, da so z lastniškim kapitalom financirane naložbe v osnovna sredstva za zavarovalno dejavnost itd. Informiranje. Potrebne so informacije, ki izhajajo iz analiz donosnosti naložb, stroškov, naložb, bonitete poslovnih partnerjev v zvezi z naložbami, bonitete zavarovalcev, ustreznosti oblikovanih tehničnih rezervacij, neposrednih obratovalnih stroškov po skupinah in vrstah zavarovanj. Poslovnofinančna načela v investicijskih skladih. Investicijski sklad je finančni posrednik, ki se lahko oblikuje kot vzajemni sklad ali ustanovi kot investicijska družba. Vzajemni sklad je premoženje, ki ga sestavljajo naložbe v prenosljive vrednostne papirje in je bilo financirano z denarjem fizičnih oz. pravnih oseb ter je v lasti teh oseb. Investicijska družba pa je delniška družba, ki se ustanovi izključno za javno zbiranje denarnih sredstev. Investicijske sklade upravljajo družbe za upravljanje, ki so organizirane kot d.d. ali d.o.o. in njihova glavna naloga je upravljanje premoženja skladov. Kapital vzajemnih skladov je razdeljen na certifikate oz. investicijske kupone - kuponi se lahko dnevno prodajajo in kupujejo, zagotoviti morajo njihovo vnovčljivost. Načela investiranja. Najpomembnejša je naložbena usmeritev teh skladov. Oblike investicijskih skladov so: skladi kapitalskih dobičkov, skladi vnovčenih dobičkov, skladi kapitalskih in vnovčenih dobičkov, skladi vnovčenih in kapitalskih dobičkov, skladi ravnotežja, skladi obveznic. Poznamo tudi sklade dolgoročnih vrednostnih papirjev, specializirane sklade, ki investirajo v izbrane gospodarske panoge, sklade nepremičnin. Načela financiranja. Skladi se praviloma financirajo z lastniškim kapitalom. V vzajemnih skladih je najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na obseg financiranja, vplačevanje in izplačevanje investicijskih kuponov. Načela plačilne sposobnosti. Vzajemni skladi morajo biti v vsakem trenutku sposobni izplačevati kupone. Kratkoročno plačilno sposobnost skladi zagotavljajo z denarnimi sredstvi, s prodajo vrednostnih papirjev ali z najemom posojil. Načela upravljanja. Upravljajo jih družbe za upravljanje in se financirajo s provizijo, ki jo zaračunavajo skladom. Prevzem podjetja pomeni nakup takšnega deleža delnic izbranega podjetja, da lahko prevzemnik preko skupščine delničarjev preglasuje preostale delničarje in pomembno vpliva na odločitve glede vodenja podjetja. Združitev dveh ali več podjetij pomeni, da se prenesejo sredstva in obveznosti do virov sredstev enega ali več podjetij na drugo, da se ustanovi novo podjetje. Razdružitev podjetij: razdelitev podjetja: nastane nova pravna oseba. Njene delnice se razdelijo po načelu sorazmernosti delničarjem prvotnega podjetja, odtujitev podjetja: gre za prodajo dela podjetja kupcu , ki je pripravljen plačati ustrezno ceno. Splošni cilj predvidenih prevzemov je povečanje vrednosti delnice prevzemnega podjetja. Temeljna metoda vrednotenja, na kateri temelji analiza prevzemov podjetij je metoda diskontiranja denarnih tokov. Kadar se ocenjuje, da bo možno tveganje poslovanja prevzemnega podjetja po opravljenem prevzemu ( združitvi) enako kot pred njim (njo), je ustrezna stopnja diskontiranja denarnih tokov ciljnega podjetja enaka stroškom kapitala prevzemnega podjetja. Finančno vodstvo podjetja v težavah mora vedeti, kako zavarovati podjetje pred zlomom in zmanjšati njegove izgube. Analiziranje prevzemov, združitev in razdružitev podjetij poteka na treh glavnih stopnjah. Te so : a) načrtovanje, ki se začne s pregledom ciljev podjetja in tržnih strategij za posamezno strateško pomembne poslovne enote. Prevzemno podjetje mora opredeliti možne smernice rasti podjetja. b) iskanje ugodni naložbenih priložnosti je sistematičen način obravnavanja različnih možnosti prevzema (združitve). c) Finančno vrednotenje vsebuje tako vrednotenje prevzemnega podjetja kot vrednotenje kandidatov za prevzem. Oblike plačila pri prevzemih (združitvah): a) Plačilo z denarjem je najenostavnejša oblika plačila, pri kateri so predmet nakupa lahko sredstva ali delnice drugega podjetja. b) Prednost plačila z navadnimi delnicami je da vrednostnice nadomestijo velik odtok denarnih sredstev. Možna negativna posledica plačila z navadnimi delnicami je, da lahko izdaja dodatnih delnic povzroči zmanjšanje dobička na delnico prevzemnega podjetja; to se kaže v tržni ceni delnice, c) Plačilo z dolgom ali prednostnimi delnicami: prevzemi (združitve), ki jih je težko financirati brez izdaje dolžniških vrednostnih papirjev oziroma prednostnih delnic, so običajno tako obsežni, da je potrebna sredstva težko pridobiti po sprejemljivi ceni oziroma da ni mogoče pridobiti zadostnih drugih oblik plačila, d) Zamenljivi vrednostni papirji: vrednostni papirji zamenljivi za navadne delnice, dajejo posebno priložnost za izdajo navadnih delnic, povezano s prevzemom podjetij, ki nima takojšnjega (največkrat negativnega) vpliva na tržno ceno delnice, e) Pogojna plačila so običajno sestavljena tako, da je del cene odvisen od uspešnosti poslovanja ciljnega podjetja po opravljenem prevzemu f) Finančni prevzem: prevladujoč način plačila izhaja iz financiranja za zadolžitvijo, ki omogoča donosnost vloženega lastniškega kapitala. Poslovno finančna načela pri prenehanju poslovanja podjetja nastopi takrat če vodstvo podjetja ocenjuje, da je položaj v podjetju brezizhoden, je smiselno, da se odloči za uvedbo likvidacijskega ali stečajnega postopka. Vodstvo podjetja se lahko odloči za prostovoljno likvidacijo, če premoženje podjetja zadošča za poplačilo vseh obveznosti do upnikov, vključno z zakonskimi obrestmi. Če premoženje podjetja ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti do upnikov, vključno z zakonskimi obrestmi, se likvidacijski postopek ne more opraviti, ampak mora podjetje prenehati po stečajnem postopku. Stečajni postopek lahko predlagajo upniki ali osebno odgovorni dolžniki. Finančna reorganizacija brez stečajnega postopka če ima podjetje realne možnosti za preživetje, mora ob sodelovanju vseh , ki so vključeni v reševanje nastalega položaja (delničarjev, zaposlenih, upnikov, lahko tudi države in drugih), izbrati strategijo, ki mu bo pomagala, da se bo izkopalo iz težav. Likvidacijski postopek običajno vodijo organi podjetja, saj ga lahko zaradi dobrega poznavanja poslovanja izpeljejo učinkovito in z najmanjšimi stroški. Prostovoljna likvidacija pomeni prenehanje podjetja, pri čemer po opravljenem likvidacijskem postopku podjetje preneha kot pravna oseba. Cilj postopka likvidacije je zlasti varstvo upnikov in razdelitev preostanka premoženja med lastnike oziroma družbenike. Prisilna likvidacija je likvidacijski postopek, ki ga izvede sodišče, kadar to zakon posebej določa ali kadar zakon sicer predvideva prenehanje pravne osebe z likvidacijo, ne določa pa, kdo likvidacijo izvede. 4 Načela finančne politike in finančno načrtovanje Finančna politika Je del celotne politike podjetja. Opredeljuje splošne in dolgoročne značilnosti podjetja ter vsebuje poslanstvo, smotre in temeljne cilje podjetja. V politiko podjetja je vgrajena tudi vizija, ki jo lahko definiramo kot konkretno sliko podjetja v prihodnosti, torej kam želijo lastniki pripeljati podjetje. Finančna politika- usmerjena v upravljanje s finančnimi tokovi znotraj podjetja in prav tako v njegovem okolju. Obsega določanje in uresničevanje finančnih ciljev v okviru poslovne politike podjetja. Finančna politika je izostrena spretnost optimalne uporabe načel financiranja in optimalnega izkoristka finančnih možnosti. Je pomembno sredstvo pri doseganju podjetniških ciljev in ima nalogo, da prispeva h kar najboljši kombinaciji glede zagotavljanja eksistence, plačilne pripravljenosti in gospodarnosti. Načela finančne politike Naloga finančne politiki je zagotoviti ustrezne finančne razmere poslovanja – zagotoviti potrebna sredstva za uresničevanje načrta podjetja za vsakodnevno poslovanje glede doseganja optimalne likvidnosti, plačilne sposobnosti in smotrnega financiranja. Finančna politika ima svoje cilje in načela, po katerih se je potrebno ravnati, da bi dosegli končni cilj finančne politike. Načela finančen politike so: načelo likvidnosti in plačilne sposobnosti, načelo donosnosti, načelo gospodarnosti, ter se druga načela. Načelo likvidnost in plačilne sposobnosti Likvidnost: kako hitro in s kakšnimi stroški se lahko posamezen del aktive podjetja preoblikuje v denar, kot najbolj likvidno obliko premoženja. Govorimo tudi o tem, da imajo posamezni deli aktive različno stopnjo aktivnosti (največjo gotovina v blagajni, najnižjo pa dolgoročne naložbe). Plačilna sposobnost podjetja: je sposobnost, da v naprej dogovorjenih pogodbenih rokih poravna svoje obveznosti (zadostnost in pravočasnost sredstev). Podjetje s svojimi aktivnostmi v poslovanju ustvarja finančne obveznosti do: dobaviteljev, države, bank, ponudnikov storitev. Trajnejša plačilna nesposobnost vodi k likvidaciji podjetja. Načelo solventnosti: dejanska solventnost – pomeni, da podjetje v primeru likvidacije poravna vse svoje obveznosti s prodajo svojega premoženja, ki služi za plačilno obveznost; tehnična solventnost – pomeni, da je podjetje sposobno svoje obveznosti poravnati ob roku njihove zapadlosti. Načelo donosnosti (rentabilnosti) – je opredeljeno kot razmerje med donosom (dobiček) in za to potrebnim vlaganjem (vložen kapital) – »čim ugodnejši finančni izid z minimalno vloženimi sredstvi«. ROE=(dobiček/lastniški kapital)*100 ROI=(dobiček+obresti/celotni kapital)*100 Na donosnost vplivajo notranji (stroški, obseg proizvodnje ter organizacijo proizvodnje) in zunanji dejavniki (razvitost finančnega trga, razmere na blagovnem trgu, politiki nadzorovanih cen, fiskalni politiki, denarni politiki). Donosnost posameznega projekta=dobiček projekta/vloženi kapital za projekt Načelo gospodarnosti (ekonomičnosti) – opredelimo kot načelo doseganja čim večjega produkta na enoto stroškov. Koef. gospodarnosti=(stroški financiranja/porabljena finančna sredstva)*100 Gospodarnost vpliva tudi na ostala načela financiranja – donosnost in sposobnost financiranja (potrebna je skrb za uporabo najcenejših virov financiranja in pravilen obseg finančnih sredstev). Opredelitev finančnega načrtovanja Investicijsko odločanje predstavlja vse aktivnosti podjetja, ki so povezane s porabo finančnih sredstev oziroma odločitev o naložbah. Takšno odločanje je neposredno povezano s fazo finančnega odločanja, ki izhaja iz vprašanja kako zagotoviti ustrezna finančna sredstva za financiranje investicijskih odločitev in nemoteno poslovanje podjetja, kar pomeni poravnavo plačilnih obveznosti. Finančno odločanje se nanaša na sprejemanje odločitev, katerih posledice se bodo odražale v prihodnosti , le ta pa je iz vidika poslovanja podjetja negotova zaradi različnih tveganj, ki so prisotna pri poslovanju podjetja. Finančno načrtovanje je torej racionalen, sistematičen, ciljno usmerjen proces, v katerem finančnik vnaprej predvidi prihodnji finančni razvoj podjetja in ga nato skuša z različnimi ukrepi obrniti sebi v prid. naloga načrtovanja je tudi predvidevanje možnih potencialnih odstopanj in s tem podajanje ter ocenjevanje možnih finančnih ukrepov, ki bi jih podjetje lahko realiziralo v primeru, da se odstopanja uresničijo. Finančni del načrtovanj zapišemo v načrtu, ki obsega : ≈ opredelitev finančnih ciljev podjetja ≈ pregled in analiza obstoječega finančnega stanja v podjetju, ≈ pregled in analiza okolja v katerem podjetje deluje, ≈ pregled izpolnjenosti osnovnih pogojev za dosego opredeljenih finančnih ciljev, ≈ plan aktivnosti za dosego finančnih ciljev, ≈ določitev strategij in taktik ter analiza potrebnih resursov za dosego finančnih ciljev, ≈ izračun finančne upravičenosti glede na potrebe po resursih, ≈ določitev natančnega finančnega načrta, ≈ opredelitev tveganj in potencialnih problemov, ≈ določitev kritičnih dejavnikov uspeha, ≈ kontrole izvajanja in merjenje uspešnosti izvajanja. Vrste finančnega načrtovanja: v ožjem pomenu je kratkoročno in dolgoročno finančno načrtovanje, v širšem pomenu pa je finančno načrtovanje opredeljeno kot: kratkoročno finančno načrtovanje, dolgoročno finančno načrtovanje, načrtovanje dobička. Kratkoročno finančno načrtovanje (natančno in podrobno finančno načrtovanje), predvideno za obdobje do enega leta. Predstavlja zagotavljanje kratkoročne plačilne sposobnosti, kot končni rezultat pa se poda izdelan načrt kratkoročnih denarnih tokov (prejemki in izdatki – ločeno za poslovno dejavnost, dejavnost financiranja, dejavnost naložb). Denarna sredstva podjetja so gotovina (denar v blagajni), denar na TRR, dobroimetja na bankah. Na koncu se izdela tudi izkaz denarnega toka (omogoča primerjavo med izdelanim načrtom ter izdelanim izkazom denarnih tokov). Izkaz denarnih tokov je poleg bilance stanja, izkaza poslovnega izida ter izkaza gibanja kapitala, eden temeljnih računovodskih izkazov podjetja. Dolgoročno finančno načrtovanje: nanaša se na načrtovanje prihodnjih potrebnih denarnih sredstev v daljšem obdobju. Gre za celoten načrt neto potrebnih denarnih sredstev za celotno podjetje in obdobje. Vsako podjetje se financira iz dveh virov: lastniškega in dolžniškega kapitala (iz tega je določena kapitalska struktura). Finančnih skuša zagotoviti ustrezno finančno ravnovesje, ki zmanjšuje stroške kapitala in z vplivom preko finančnega vzvoda pozitivno deluje na dobiček podjetja. V tem primeru se orientiramo predvsem na strukturo dolgoročnega financiranja in s tem na sestavo sredstev, ki bodo podjetju potrebna dalj časa. Gre predvsem za odločitve ali dolgoročne potrebe po denarnih sredstvih pokrivati s sredstvi pridobljenimi z novim lastniškim kapitalom ali z dolgoročnim dolgom podjetja. Pred odločitvijo je potrebno tehtati med koristmi in stroški posamezne različice. Finančno načrtovanje kot načrtovanje dobička: dosežen dobiček predstavlja uspešno poslovanje podjetja. Finančno načrtovanje dobička se nanaša na prihodnje obdobje, zato je potrebno prvotno opredeliti dolžino načrtovanega obdobja. Nato je treba opredeliti tudi možne prihodnje vrednosti prodaje v načrtovanem obdobju. Celotni dobiček= dobiček iz poslovanja + dobiček iz financiranja + izredni dobiček Točka preloma je točka, kjer se izguba podjetja prevesi v dobiček, oz. točka kjer se celotni stroški izenačijo s celotnimi prihodki, kar pomeni da je dobiček v tej točki enak 0. Dobiček iz poslovanja je enak razliki med prihodki iz poslovanja ter odhodki iz poslovanja. Stopnja celotnega vzvoda predstavlja zmnožek stopnje poslovnega in stopnje finančnega vzvoda. 5 Optimalna finančna struktura podjetja PRISKRBA FINANČNIH SREDSTEV. Financiranje kot odločanje o priskrbi različnih virov financiranja je proces, ki podjetju zagotavljajo nemoteno poslovanje, varnost, neodvisnost in donosnost. Viri lastniškega financiranja so lastna sredstva podjetnika in sredstva drugi sovlagateljev,ki so lahko v podjetje vložena v obliki kapitalskih deležev ali pa v obliki delnic. Pri dolžniškem financiranju gre zgolj za izposojanje kapitala od pravnih ali fizičnih oseb. Lastniški kapital je namreč fleksibilen, poleg tega pa je tudi dolgoročnejši od dolžniškega. Tako financiranje je relativno poceni in nima velikih spremljajočih stroškov. Notranji viri financiranja Dobiček. Dobiček predstavlja temeljni notranji vir priskrbe finančnih sredstev. Pri dani vrednosti angažiranih poslovnih sredstev je ustvarjen bruto dobiček odvisen od: obsega proizvodnje in prodaje, ravni cen proizvodov ali storitev, stroškov. Za optimalno kombinacijo bi šteli tisto, pri kateri se doseže največja pozitivna razlika med prihodki in odhodki iz poslovanja. Poznamo več vrst ravni dobička. Pri delniški družbi poznamo naslednje vrste dobičkov: dobiček iz poslovanja, celotni dobiček, čisti dobiček (celotni dobiček - davek od dobička) in nerazdeljeni čisti dobiček. Na višino nerazdeljenega dobička v delniški družbi vpliva politika dividend. Nadzorni svet d.d. odloča o tem, kolikšen del čistega dobička bo izplačan delničarjem in kolikšen del čistega dobička se naj zadrži za nadaljnje poslovanje družbe. Amortizacija. Je pomemben vir finančnih sredstev. Ni dovolj, da se amortizacija preoblikuje kot strošek v nove proizvode, ampak morajo biti ti proizvodi tudi prodani in plačani. Določen del obračunane amortizacije se namreč nahaja v zalogah nedokončane proizvodnje, v zalogah gotovih izdelkov in v terjatvah do kupcev. Kot vir financiranja se lahko koristi le tisti del amortizacije, ki se je s procesom vnovčevanja terjatev preoblikoval v denar. Amortizacijska sredstva so tudi s stroškovnega vidika poceni, ker za ta sredstva ni treba plačati obresti. Amortizacijska sredstva se lahko koristijo za: zamenjavo stalnih sredstev, financiranje gibljivih sredstev in/ali financiranje razširitve zmogljivosti. Zunanji viri financiranja. Lastniški kapital - je dolgoročni vir financiranja podjetja. Zagotovi se s prodajo navadnih delnic potencialnim investitorjem, ki imajo presežke finančnih sredstev. To se lahko izvede na borzi vrednostnih papirjev, ali pa se vrednostni papirji prodajo že obstoječim lastnikom. Lastniški kapital še vedno mnogi razumejo kot najcenejšo obliko financiranja. Vendar to ni res, saj investitorji za svoj vložek zahtevajo najmanj toliko, kot bi zaslužili z varnejšo obliko naložbe, kot je državni vrednostni papir. Imetniki lastniških vrednostnih papirjev s svojimi vložki jamčijo za obveznosti podjetja. V primeru likvidacije podjetja so lastniki zadnji, ki dobijo izplačan svoj delež. Najprej je potrebno poravnati vse obveznosti, tako iz poslovanja in financiranja. Prav zato pa imetniki lastniških vrednostnih papirjev zahtevajo višjo donosnost, saj imajo večje tveganje. Kapitalski vložki predstavljajo obliko zunanjega financiranja, vendar s tem pride podjetje do nepovratnega lastniškega kapitala. Kapitalski vložki so lahko tudi v stvarni obliki ne le v obliki denarnega kapitala, vendar v tem primeru ni mogoče prosto kroženje stvarnih vložkov, kot je to mogoče v primeru prinosniških delnic. Prednost financiranja z lastnim kapitalom se kaže v večji poslovno-finančni samostojnosti podjetja in s tem v manjši odvisnosti od finančnega trga. Če imamo veliko lastnega kapitala, se s tem krepi naša kreditna sposobnost, saj se lahko bolj zadolžimo. Lastni kapital ima tudi funkcijo krepitve likvidnosti podjetja. Krediti in subvencije - je pomemben zunanji vir financiranja podjetja, pri katerem se vzpostavi dolžniško-upniško razmerje, ponudnik kapitala pa praviloma ne posega v poslovanje podjetja. Oblike pridobivanja tega dolžniškega kapitala so lahko bančni krediti, ali pa dolžniški vrednostni papirji (obveznice). Ko gre za stroške bančnega kredita je potrebno upoštevati: višino obrestne mere, ki je odvisna od tega, v kateri bonitetni razred je podjetje uvrščeno, stroške rezervacije sredstev, ki se plačujejo od neizkoriščenega kredita in stroške odobritve kredita in dobo vračila. Kreditov pa ne dajejo samo banke, ampak tudi dobavitelji (blagovni kredit), torej druga podjetja. Ti krediti so za podjetja pomembni predvsem v prvih fazah razvoja podjetja, ko težje dobijo bančne kredite. Subvencije. Subvencij podjetju ni potrebno vračati. Pravimo jim tudi nepovratna sredstva. Razlikujemo neposredno in posredno subvencioniranje. V prvem primeru prihaja do priliva sredstev v podjetje, v drugem primeru pa se pojavljajo privarčevana sredstva v podjetju (nižja obrestna mera za bančne kredite, znižanje ali odpis davkov, subvencije za ugodnejšo dobavo surovin). OBLIKOVANJE OPTIMALNE KAPITALSKE STRUKTURE Pravila vodoravne finančne strukture. Zlato bilančno pravilo - To pravilo zahteva naj se dolgoročne naložbe financirajo z dolgoročnimi viri sredstev, kratkoročne naložbe pa se smejo financirati s kratkoročnimi viri sredstev. Ta zahteva je postavljena z namenom vzdrževanja plačilne sposobnosti podjetja. Podjetje si v danes lahko privošči, da sicer dolgoročno naložbo financira s kratkoročnimi tujimi viri,ki jih stalno obnavlja, saj obstajajo razne institucije, ki ponujajo finančna sredstva. Druga pravila - Vse tri likvidnosti uporabljamo za izračun statične likvidnosti. Vendar ti kazalci niso povsem zanesljivi za ugotavljanje likvidnosti, ker gre v tem primeru za analizo likvidnosti v preteklem obdobju. Vodja finančne službe dnevno ugotavlja, ali ima dovolj finančnih sredstev za poravnavo že zapadlih obveznosti. Na osnovi bilance stanja lahko pridemo do izračuna, ki kaže na to, da je bilo podjetje na določen dan nelikvidno, čeprav ni imelo likvidnostnih težav in obratno. Pravila navpične finančne strukture. Z navpično finančno strukturo razumemo razmerje med lastnimi viri (samofinanciranje) in tujimi viri financiranja. Optimalna navpična finančna struktura. Osrednje vprašanje v teoriji in praksi financiranja podjetja je nedvomno določanje optimalne kapitalske strukture podjetja. Tradicionalno pravilo zahteva, da naj bo razmerje med lastniškim in dolžniškim kapitalom 1:1. Razmerje je odvisno tudi od nagnjenosti managementa k tveganju pri zadolževanju. Pri financiranju v podjetju se običajno pojavlja kombinacija lastnih in tujih virov financiranja. Zagotavljanje ustrezne finančne strukture s poudarjanjem finančnega vzvoda (financial leverage) ima pri večanju dolžniškega kapitala (ko je donos iz njegove uporabe, zmanjšan za davek, večji od stroškov njegove priskrbe) tudi svojo zgornjo mejo zadolžitve, prek katere podjetje, če želi obstati, ne more. Funkcionalno zvezo med donosnostjo lastnega kapitala in stopnjo zadolževanja imenujemo leverage učinek. Leverage učinek je lahko: pozitiven, ko je stopnja pričakovanega donosa na celotni kapital večja od obrestne mere za tuji kapital, negativen, ko je obrestna mera za tuji kapital večja od stopnje donosa na celotni kapital ali nevtralen, pri katerem je obrestna mera za tuji kapital enaka donosu na celotni kapital. TEORIJA OPTIMALNE STRUKTURE KAPITALA Značilnosti tradicionalne teorije strukture kapitala so, da obstaja za vsako podjetje optimalna struktura kapitala, ki maksimira vrednost podjetja. Tako je torej možno spreminjati vrednost podjetja s spreminjanjem deleža dolžniškega kapitala v strukturi kapitala. Teorija razlaga obstoj optimalne strukture kapitala s tveganjem in povprečnimi stroški kapitala. Imetniki lastniških vrednostnih papirjev podjetja prevzemajo poleg poslovnega še finančno tveganje. Teorija je zasnovana na naslednjih predpostavkah: • posamezniki si lahko sposojajo/nalagajo denar po enaki obrestni meri kot podjetja; • ne obstajajo davki in v kolikor podjetje bankrotira, se lahko brezplačno reorganizira; • kapitalska struktura ne vpliva na naložbeno politiko podjetja; • insiderji o svojem podjetju ne vedo nič več, kot zunanji vlagatelji. Kapitalska struktura podjetja sicer vpliva na razdelitev denarnih tokov med upnike in delničarje, ne vpliva pa na njihovo celotno velikost. Stroški virov financiranja - so zelo pomembni v podjetniških financah in v praksi. Stroški kapitala se morajo upoštevati kot diskontni faktor, ko se podjetja odločajo o investicijskih načrtih. Če predpostavljamo da se podjetja obnašajo ekonomično, bodo iskala najcenejši kapital in po metodah z najnižjimi stroški in tako minimirala stroške kapitala. Optimalna finančna struktura ni nepomembna, saj je le-ta tista, ki znižuje oziroma zvišuje vrednost podjetja, zato je ne smemo prezreti. Znano je, da ob povečanem zadolževanju podjetja, lastniki zahtevajo večjo donosnost, saj morajo s svojim lastniškim deležem jamčiti za dolgove podjetja. Stroški financiranja imajo v okviru donosnosti eno izmed ključnih vlog pri izbiri optimalnega obsega in sestave virov financiranja. Finančne stroške izražamo z mero finančnih stroškov mera finančnih stroškov = stroški financiranja / viri sredstev 6 Stroški in struktura kapitala v podjetju KAPITAL: S pojmom kapital označujemo vse dolgoročne vire financiranja podjetja, in ga nadalje delimo na lastniški in dolžniški kapital. Najpomembnejše poslovne odločitve podjetja se nanašajo na odločitve o novih dolgoročnih naložbah oziroma investicijah. Kadar se odločamo o določeni dolgoročni naložbi je potrebna informacija o stroških kapitala. Stroški kapitala so stroški oz. cena dolgoročnih in trajnih virov financiranja. Povprečna donosnost investicij se pri ocenjevanju stroškov lastniškega kapitala uporablja kot sodilo za odločitve o financiranju. Podjetje ne sme financirati novo dolgoročno naložbo le z dolžniškim kapitalom, ker bi s tem izkoristilo svojo kapaciteto zadolževanja in bi v prihodnje morali uporabiti lastniški kapital ter sprejeti njegovo višjo ceno. Stroške kapitala, ki jih uporabljamo za investicije, posledično izračunamo kot tehtano povprečje različnih virov financiranja. Tehtano povprečje stro.kov imenujemo WACC. OCENJEVANJE STROŠKOV KAPITALA OZIROMA POVPREČNI (PONDERIRANI) STROŠKI CELOTNE FINANČNE STRUKTURE (WACC). Podjetja se financirajo z različnimi vrstami kapitala. Kapital ločimo na dolžniški in lastniški kapital, lastniškega pa še dalje delimo na prednostne delnice in navaden lastniški kapital, ki ga sestavljajo osnovni kapital, zadržani dobički in vplačan presežek kapitala. Da bi prišli do ocene WACC, je treba analizirati in določiti strošek za vsako vrsto kapitala. Potem sledi izračun vpliva davkov in drugih vplivnih dejavnikov (npr. valutno tveganje) na ceno posameznega vira v celotnem kapitalu. Te stroške potem pomnožimo z deleži posamezne vrste kapitala v celotnem kapitalu podjetja in dobimo: WACC= wd rd (1-T) + wps rps + ws rs Izračunani WACC za določeno podjetje primerjamo s ceno kapitala na trgu (ali povprečno donosnostjo kapitala) in ugotovimo morebitna odstopanja. V kolikor npr. ugotovimo, da nas obstoječa finančna struktura stane več kot je cena kapitala na trgu, je potrebno finančno strukturo spremeniti ali pa z dezinvestiranjem v aktivi zmanjšati potrebo po kapitalu tako, da izključimo najdražje vrste posameznega vira (kapitala). Finančne odločitve: Podjetje uporablja logiko stroškov kapitala tudi pri odločitvi, kakšna je optimalna struktura kapitala. Možnosti so zamenjava dolga za lastniški kapital (tu gledamo, kaj se dogaja s stroški kapitala, ko manjšamo LK, podjetja odkupujejo lastne delnice in se zadolžujejo), sprememba strukture kapitala ali drugo. STROŠKI LASTNIŠKEGA KAPITALA (COST OF EQUITY). Pri lastniškem kapitalu razlikujemo dve vrsti kapitala: prednostne delnice in navadni lastniški kapital. Obe vrsti LK imata tudi svojo ceno. To ceno moramo ocenjevati kot oportunitetni strošek z vidika dejanske povprečne tržne cene (donosnosti) kapitala, nedoseganju te donosnosti kot izgubljene priložnosti v rabi LK in vlaganja njegove naložbe ob upoštevanju obdavčitve navedene donosnosti. Stroški prednostnih delnic. Prednostne delnice s fiksno in kumulativno dividendo izplačajo imetnikom vsako leto enako dividendo. Z vidika tveganja so prednostne delnice bolj tvegane kot obveznice podjetja, kar predstavlja za podjetje večji strošek prednostnih delnic v primerjavi z obveznicami. Prednostne delnice so manj ugodne tudi z davčnega vidika, saj dividende niso odbitna postavka od osnove za izračun davka od dobička podjetja. Stroški navadnega lastniškega kapitala. Navadni lastniški kapital sestavljajo osnovni kapital, zadržani dobički in vplačan presežek kapitala. Stroški kapitala se ugotovijo podobno kot pri prednostnih delnicah. Glavno načelo pri določanju stroškov navadnega lastniškega kapitala je dejstvo, da morajo biti ti stroški oz. zahtevane stopnje donosnosti enake kot jih navadni delničarji zahtevajo in dobijo z investicijami v podobno tvegane naložbe. Stroški zadržanih dobičkov. Dobiček, ki po davkih ostane podjetju, pripada lastnikom. Lahko ga dobijo izplačanega v obliki dividend, ali pa ostane v podjetju kot zadržani dobiček. Podjetje naj zadrži del dobička le, če bo z njim ustvarilo ustrezen donos. Tudi pri zadržanih dobičkih je treba določiti stroške. Obstaja več metod: Metoda premije za tveganje - Ta metoda izhaja iz razlike med tveganjem upnikov in lastnikov podjetja. Ker nosijo lastniki večje tveganje, morajo biti nagrajeni z ustrezno premijo za tveganje. Poleg poznavanja stroškov pred davki (rd), je pomembna še ocena razlike med donosnostjo dolga in navadnih delnic podjetja (pr, premija za tveganje): Metoda CAPM - Gre za model vrednotenja aktive . Capital asset pricing model, ki kot ekonomska teorija poskuša določiti zvezo ali razmerje med tveganjem in donosom oz. je model vrednotenja tveganih vrednostnih papirjev. Stroški novoizdanih navadnih delnic. Za razliko od zadržanih dobičkov nastanejo pri izdaji novih delnic še tako imenovani stroški izdaje, ki še povečujejo stroške kapitala. STROŠKI DOLŽNIŠKEGA KAPITALA (COST OF DEPT). Do dolžniškega kapitala pride podjetje z najetjem kredita, zakupom ali pa izdajo obveznic oz. drugih dolžniških papirjev. Pri kreditu je strošek kapitala obrestna mera, ki jo zaračuna banka, k čemur moramo prišteti še druge stroške (stroški zavarovanja kredita, obdelave zahteve...). Med stroške kapitala pridobljenega z izdajo obveznic štejemo strošek kupona in strošek izdaje obveznic. Ob izdaji je nominalna vrednost enaka njeni tržni vrednosti. Cena obveznice ali tečaj je odvisen od ponudbe in povpraševanja po tej obveznici na borzi. Pomemben dejavnik ob upoštevanju donosnosti obveznice je tveganje. V splošnem velja, da večje kot je tveganje, večja je stopnja donosa obveznice. Poleg tega dejavnika in zahtevane donosnosti obveznic, je treba upoštevati tudi stroške izdaje nove serije obveznic. Pri financiranju z dolgom moramo upoštevati tudi davke, ki imajo z vidika podjetja »ugoden« finančni učinek na strošek dolga. MEJNI STROŠKI KAPITALA IN TOČKE PRELOMA. Mejni stroški kapitala so stroški zadnjega pridobljenega evra za financiranje nove dolgoročne naložbe. Običajno naraščajo in so enaki WACC. Podjetje zagotavlja nov kapital po WACC, toda ta strošek ni vedno konstanten. Prej ali slej naraste obseg dolga, navadnih in prednostnih delnic do meje, ker se njihovi stroški povečajo, posledično pa se poveča tudi WACC. Pravimo, da pride do točke preloma (BP, break point): BP = obseg cenejšega kapitala / delež tega kapitala v vsem kapitalu 7 Investicijske odločitve I – osnove in ključni pojmi Investicijske odločitve - Med dejavnike, ki pojasnjujejo investicijsko odločanje lahko prištevamo naslednje: (relativna) cena kapitala, razmerje med pričakovanim povpraševanjem po proizvodih podjetja in njegovimi zmogljivostmi, razpoložljiva notranja in zunanja finančna sredstva, pričakovana donosnost investicije, zaupanje v oceno prihodnjih možnosti in tehnični napredek. Investicijske odločitve so dolgoročne in povezane s precejšnjo negotovostjo in tveganjem.. Proces odločanja o investicijah vsebuje identificiranje, vrednotenje in selekcioniranje med projekti, ki bodo ključno vplivali na konkurenčno sposobnost podjetja. Pri procesu odločanja se morajo menedžerji vsekakor zavedati, da tisto, kar je resnično pomembno, ni maksimizacija kratkoročnega denarnega toka, ampak pozicija podjetja na dolgi rok. Predvidevanje prihodnosti je vse težje, saj se v daljši dobi vnaprej poslovno okolje vse bolj spreminja in je vse bolj nepredvidljivo. Zato morajo biti investicijske odločitve skrbno pripravljene in izvedene. Ko je določena investicijska odločitev že sprejeta in so sredstva že trošena, je brez dodatnih stroškov in naporov ne moremo več spremeniti. Opcije na investicije - Pri koristih, ki se navezujejo na investicijo je potrebno upoštevati tudi opcije, ki jih podjetje lahko pridobi, ko se odloči za določeno investicijo. Poznamo naslednje vrste opcij: • Opcija odložitve - podjetje ima zaradi ekskluzivnih pravic za posamezno investicijo možnost, da slednjo prestavi. • Prednostna opcija - naslednja opcija se navezuje na to, da imamo zaradi tega, ker smo se odločili za določeno investicijo pravico do izkoriščanja določenih priložnosti v prihodnosti, ki jih drugače ne bi imeli. • Opustitvena opcija - podjetje ima možnost, da določeno investicijo opusti. Kanibalizacija investicij - Ko se podjetje odloči za novo investicijo je možno, da so nekateri novi prihodki posledica preteklih investicij v podjetje. To pojav imenujemo kanibalizacija. METODE OCENJEVANJA USPEŠNOSTI INVESTICIJE Za ocenjevanje uspešnosti projekta imamo na razpolago statične in dinamične metode. Statični kriteriji upoštevajo določeno stanje v vlaganjih in v rezultatih investicije, medtem, ko dinamični kriteriji spremljajo tako vlaganja kot tudi poslovne rezultate skozi daljše obdobje Statične metode ocenjevanja investicij: Najpogosteje uporabljena statična kriterija sta: donosnost investicije in doba vračanja vloženih sredstev. Donosnost investicije je kazalec, ki ima več možnih oblik. Najbolj pogosto obliko opredelimo kot razmerje med dobičkom in vloženim kapitalom in jo izrazimo v odstotkih. Pri čisto ekonomskem gledanju je rezultat investicijski dobiček. Pri finančnem gledanju na investicijo, kjer upoštevamo pritoke in odtoke denarja pa v števcu upoštevamo tudi amortizacijo, ki ima z vidika financiranja isto vlogo kot dobiček ter obresti v primeru financiranja investicije s posojili. Doba vračanja vloženih sredstev je recipročni kazalec donosnosti investicije in predstavlja tisto časovno obdobje, ki je potrebno, da se investicijski stroški povrnejo z donosi. Problem presoje naložb na podlagi časa vračila naložb je v tem, da ne upošteva celotnega časa izkoriščanja naložbe, temveč le čas, v katerem se povrne izhodiščno vložen denar. Lastnosti statičnih metod: največkrat ne upoštevajo skupnih donosov investicije, kar pomeni, da zanemarijo tudi življenjsko dobo investicije, zanemarjanje denarnih tokov kot osnovo odločanja, ne upoštevajo časovne razporeditve donosov in investicijskih stroškov, ne vključujejo pravilno časovnega horizonta pri ocenjevanju uspešnosti naložb, zanemarjanje stroškov lastniškega kapitala. Dinamične metode ocenjevanja investicij: Najpogosteje uporabljene so: neto sedanja vrednost (NSV), notranja (interna) stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost, metoda letnin in indeks donosnosti. Neto sedanja vrednost je razlika med diskontiranim tokom vseh prilivov in diskontiranim tokom vseh odlivov naložbe. Diskontna stopnja je v določeni meri subjektivna. Njena izbira vpliva na sedanjo vrednost vlaganj in donosov. Če podjetje financira investicijo z izposojenimi (bančnimi) sredstvi, bo kot diskontno stopnjo uporabila eksplicitni strošek izposojenih sredstev, t.j. posojilno obrestno mero, ki jo mora plačati za najeto posojilo. Strošek lastnih finančnih sredstev pa lahko merimo z oportunitetnim stroškom. Oportunitetni strošek predstavlja stopnjo donosnosti, ki bi jo prinašala najboljša investicijska varianta. Pozitivna neto sedanja vrednost pomeni, da sedanja vrednost celotnega pozitivnega toka koristi presega sedanjo vrednost celotnega negativnega toka stroškov. Pomeni pa tudi, da je notranja donosnost investicije višja od diskontne stopnje. Naložbeno odločitev s pomočjo neto sedanje vrednosti sprejmemo, če je njena neto sedanja vrednost večja od nič, in zavrnemo, če je manjša od nič. Notranja stopnja donosnosti je tista diskonta stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost enaka nič. Za razliko od neto sedanje vrednosti tu diskonte stopnje ne predpostavimo, ampak jo ugotavljamo. Uporabnost notranje stopnje donosnosti pri izbiri med investicijskimi projekti zmanjšuje predpostavka te metode, da se vsi donosi naložbe reinvestirajo po obrestni meri, ki je enaka notranji stopnji donosnosti te naložbe. Relativna neto sedanja vrednost meri neto donos na enoto investicijskih stroškov. Izračuna se s pomočjo razmerja med neto sedanjo vrednostjo in sedanjo vrednostjo investicijskih stroškov. Projekt sprejmemo, če je kazalec večji/enak nič, in zavržemo, če je manjši od nič. Metoda letnin ali anuitetna metoda je izpeljana iz metode neto sedanje vrednosti naložbe in je primerna za primerjavo uspešnosti naložb z enakim obsegom vloženih sredstev in z različnimi časi izkoriščanja naložb. Metode v razmerah negotovosti in tveganj - Če so nosilcu odločitve znani vsi dogodki, ki določajo donose naložbe v posamezni letih življenjske dobe naložbe pravimo, da določevalec odloča v pogojih popolne gotovosti. Donosi naložbe se bodo realizirali v takšni meri kot jih je predvidel investitor, in kot rezultat teh donosov, v posameznih letih življenjske dobe naložbe, dobimo tudi eno samo končno stanje naložbe, ki prav tako nastopi z gotovostjo. Ker praviloma ne razpolagamo z vsemi potrebnimi informacijami moramo pri sprejemanju naložbenih odločitev nujno računati z elementi negotovosti, in v procesu odločanja vključiti predpostavke, ki so bližje dejanskim okoliščinam. Ločimo dve vrsti negotovosti: riziko in negotovost. Tradicionalni korekturni postopek - Pri tej metodi zavestno poslabšamo posamezne parametre naložbe na najmanj ugodne vrednosti. Na ta način se zmanjšajo možnosti, da bi naložba izpolnila pogoj sprejemljivosti, ne glede na to, da morda obeta velike koristi, če se bi uresničila na najslabši možni način. Metoda omejenega horizonta. Ker bo ocena nekega bodočega stanja tem slabša, čim daljše bo časovno obdobje, bomo ob pogoju »ceteri paribus«, kvaliteto ocene izboljšali tako, da bomo skušali obdobje, za katero ocenjujemo, čim bolj skrajšati. Skrajšanje obdobja pomeni hkrati tudi zmanjšanje rizika. Rizična diskontna stopnja. Bistvo te metode je v tem, da v procesu diskontiranja investicijskih stroškov in donosov uporabljamo nekoliko višjo diskontno stopnjo, kot je dejanska oziroma relevantna diskontna stopnja. Čim večji je riziko naložbe, tem višji mora biti rizični faktor. Analiza občutljivosti - Je metoda s pomočjo katere ugotavljamo, v kakšni meri je ciljna vrednost naložbe pri posamezni klasični metodi dovzetna na morebitne odklone vrednosti enega ali več vhodnih parametrov naložbe od predvidenih, oziroma v kolikšni meri bi mogli takšni negativni odkloni spremeniti donosno naložbo v nedonosno. To moremo ugotavljati na 2 načina, bodisi z izračunom: ⇒ Kritičnih vrednosti vhodnih parametrov ali s ⇒ izračunom koeficientov reagibilnosti ciljne vrednosti naložbe V prvem primeru računamo na katero vrednost, bi se mogel spremeniti posamezni vhodni parameter (npr. čas izkoriščanja naložbe, letni donos, prodajna cena..) ob nespremenjenih predvidenih vrednosti ostalih parametrov, da bi bila naložba na meji ekonomske sprejemljivosti. Npr. pri metodi NSV, poiščemo tiste vrednosti posameznih vhodnih parametrov, ob nespremenjenih predvidenih ostalih vrednostih parametrov naložbe, da bo NSV enaka nič. Nadalje izračunamo »stopnjo varnostne razlike« pri posameznem parametru (razliko med predvideno in kritično vrednostjo opazovanega parametra primerjamo s predvideno vrednostjo parametra). V drugem primeru pa izračunamo za koliko odstotkov se spremeni (poslabša) ciljna vrednost naložbe (npr. NSV), če se za 1% spremeni (poslabša) predvidena vrednost opazovanega vhodnega parametra. 8 Investicijske odločitve II – denarni tok in projekcije bilanc Investicije. Investicija pomeni izključno tok (npr. izdatek za nakup stroja), medtem ko je dolgoročna naložba pojem, ki ga uporabljamo za opis stanja (vrednost že kupljenega stroja). Zato so odločitve o dolgoročnih naložbah, ki jih označujemo s pojmom investicijske odločitve, širše kot odločitve samo o izdatkih. Zajemajo namreč tudi vse druge odločitve, ki spremenijo strukturo dolgoročnih naložb podjetja tudi brez novih izdatkov. Vrste investicij:Temeljna delitev naložb Denarni tok investicij. Za izračun denarnega toka investicij je potrebno ovrednotiti vse prejemke in izdatke. Prejemke običajno izenačimo s prilivi, izdatke pa z odlivi. Osnovne pojme, ki se pojavljajo pri denarnem toku, lahko opredelimo na naslednji način: • Ekonomska doba trajanja projekta običajno predstavlja število let, v katerih se vršijo vsa vlaganja in pričakujejo ekonomski učinki za investicijski projekt. • Prilivi denarnih tokov so vsi denarni pritoki v času življenjske dobe investicije (vrednost prodanih proizvodov, prihodki od plasmajev, ostanek vrednosti projekta), • Odlivi denarnih sredstev nastopijo v času izgradnje projekta in v času eksploatacije investicije. Sestavljeni so iz investicije in drugih stroškov povezanih z investicijo, stroškov poslovanja brez amortizacije, osebnih dohodkov,.. Investicijske odločitve. Najpogostejši kriteriji oz. metode ocenjevanja uspešnosti investicijskih odločitev so: neto sedanja vrednost, doba vračanja, knjižna donosnost in interna stopnja donosnosti. Investicijske odločitve na podlagi neto sedanje vrednosti (Net Present Value). Investicijske odločitve naj bi temeljile na denarnem toku in ne na računovodskim dobičkom. Sedanja vrednost izraža vrednost denarnih tokov ustvarjenih z investicijo, medtem ko neto sedanja vrednost izraža učinkovitost neto koristi od investicije in se od sedanje vrednosti razlikuje po tem, da upoštevamo (odštejemo) stroške oz. začetni investicijski vložek. Oportunitetni stroški predstavljajo donosnosti investicij s primerljivim tveganjem. Pravila za investicijsko odločitev: NPV>0; če imamo več možnih investicij izberemo tisto, ki ima največjo NPV in sprejeta investicija mora imeti donosnost višjo kot so oportunitetni stroški. NPV upošteva časovno vrednost denarja in prilagodi tveganje projekta z uporabo oportunitetnih stroškov kapitala kot diskontno stopnjo. Doba vračanja. Doba vračanja je potreben čas v katerem se vrne začetni investicijski vložek v projekt. Doba vračanja je čas, ki je potreben da se kumulativni denarni tok izenači z investicijskim vložkom. Odločitveno pravilo: sprejmemo projekt z dobo vračanja, ki je krajša kot določeno obdobje (npr. 4 leta ). Pomanjkljivost pa je, da ignorira časovno vrednost denarja in denarni tok po izteku dobe vračanja. Knjižna donosnost (Book rate of return) - temelji na računovodskih zaslužkih (dobičku) in je definirana kot stopnja knjižnega dohodka v knjižni aktivi. Finančne naložbe Naložbe v znanje Nematerialne naložbe Realne naložbe Odločitveno pravilo: sprejmemo projekt, ki ima višji donos kot je povprečna knjižna vrednost donosa podjetja ali kakšna zunanja mera. Knjižna donosnost je odvisna od računovodskih pravil, ki jih zasleduje podjetje in ne temelji na denarnem toku ustvarjenim s projektom. Pomanjkljivost te metode je, da ne upošteva denarnega toka in ekonomske rentabilnosti projekta. Ne upošteva časovne vrednosti denarja in daje prevelik poudarek na dobiček. Interna stopnja donosnosti IRR je definirana kot diskontna stopnja pri kateri je NPV enaka 0. IRR izračunamo tako, da računamo po korakih, z nekaj diskontnimi stopnjami, neto sedanje vrednosti. Začnemo z nizko diskontno stopnjo in nato računamo NPV z višjimi diskontnimi stopnjami dokler ne dobimo negativne NPV. V splošnem se bo NPV zmanjševala, ko se bo poviševala diskontna stopnja. Odločitveno pravilo: Odločimo se za projekte, ki imajo višjo interno stopnjo donosnosti kot so oportunitetni stroški kapitala. Spremembe denarnega toka skozi življenje projekta so diskontirane z oportunitetnimi stroški kapitala in dodane denarnim tokovom v drugih letih. Indeks rentabilnosti (Profitability index-PI). V primeru, ko imamo več projektov izberemo tistega, ki ima najvišjo NPV, le tako lahko maksimiramo premoženje lastnikov. Za investicijo se odločimo če je PI večji od 0, to pravilo je identično pravilu o NPV. V primeru več projektov izberemo tistega, ki ima največji PI. PI=NPV/Investment Investicijske odločitve temeljijo na denarnem toku in ne na računovodskem dobičku. Razlike med obema pojmoma so naslednje: Amortizacija: kadar računamo neto prihodke podjetja, odštejemo med drugim tudi stroške amortizacije, čeprav le-ti ne predstavljajo denarnih tokov v podjetju. Stroški obresti: dejstvo je, v kolikor se bomo odločili za investiranje v nov projekt, bomo potrebovali sredstva za financiranje le-tega. Za katerokoli možnost financiranja se bomo odločili (notranji viri, izdaja delnic, obveznic, najem posojila ipd.), bodo nastali stroški financiranja. Spremembe v kapitalu: Iz stališča računovodje denarni tok, ki se pojavi z nakupom stalnih sredstev ne predstavlja stroška. Investicija v ta sredstva se amortizirajo šele v določenem roku, zato moramo biti zelo pazljivi, ko preučujemo razlike med denarnimi tokovi ter računovodskim dobičkom podjetja. Denarni tok= čisti dobiček+amortizacija Denarni tok= donos na kapital+vračilo vloženega kapitala Realen denarni tok (real cash flow)= nominalni denarni tok/(1+inflacijska stopnja) K denarnim tokovom projekta štejemo samo tiste denarne tokove, ki nastanejo, če projekt sprejmemo. Posebnosti: Nepovratni (potopljeni) stroški so stroški (denarni tokovi), ki so že nastali in niso več odvisni od tega, ali se za izvedbo projekta odločimo ali ne. S tega stališča ne morejo biti dodatni denarni tok ter tako ne morejo vplivati na investicijsko odločitev. Oportunitetni stroški se nanašajo na denarne tokove, ki bi jih lahko ustvarili z obstoječimi sredstvi, ki so v lasti podjetja, namesto da bi jih uporabili pri izvedbi novega projekta. Eksternalije predstavljajo učinke projekta, o katerem se odločamo, na druge dele poslovanja podjetja (pozitivni ali negativni učinki). Stroške prevoza in montaže upoštevamo pri nabavni vrednosti opreme, kar pomeni višjo amortizacijo in nižje plačilo davkov. Spremembe v obratnem kapitalu nastanejo s širitvijo poslovanja podjetja (razširitveni projekt), povečan obseg poslovanja povzroči večje potrebe po zalogah, poveča obseg terjatev (poveča potrebe po obratnem kapitalu). Časovni razpored denarnih tokov. Pri ocenah dodatnih denarnih tokov projekta moramo opredeliti: začetni investicijski izdatek, denarne tokove iz poslovanja v času življenjske dobe projekta in dodatni denarni tok ob koncu življenjske dobe projekta. Podjetje se odloči za novo naložbo z namenom povečanja obsega poslovanja (povečanje prodaje). Opredeliti moramo:začetni investicijski izdatek, denarni tokovi iz poslovanja, denarni tok ob koncu življenjske dobe projekta, neto denarni tok in investicijski kriteriji. Analiza nadomestitvenih projektov. Podjetje z novim projektom nadomesti starega oz. obstoječega. V tem primeru upoštevamo denarne tokove obeh projektov. Opredeliti moramo: začetni investicijski izdatek, denarni tokovi iz poslovanja, denarni tok ob koncu življenjske dobe projekta, neto denarni tok in investicijski kriteriji. Pro forma finančni izkazi: skušajo prikazati finančne učinke podjetja v prihodnosti. Sestavljeni so iz predvidenih denarnih tokov ter prihodkov. Ena izmed glavnih nalog poslovnega finančnika je v tem, da zna čimbolj natančno predvideti prihodnje denarne tokove s stališča financiranja ali investiranja podjetja. Jedro vsakega poslovnega načrta so »pro forma« finančni izkazi (projekcije). Ti podatki predstavljajo osnovo za odločanje o investiranju v nek projekt. Izdelave projekcije bilanc se lahko lotimo na dva načina. Prvi, ki je nekoliko bolj preprost, se imenuje »Dele. prihodkov od prodaje«.Drugi način pa se ukvarja z investicijskimi odločitvami s predvidevanjem prihodnjih denarnih tokov. V kolikor želimo, da bodo naše projekcije verodostojne, moramo upoštevati precej dejavnikov, kot so: pričakovani prihodnji denarni tokovi, pravilno ocenjeni stroški kapitala, zgradba kapitala ipd. Pripravljanje pro forma finančnih izkazov podjetja je pomembno tako za management podjetja, ko se odloča o investicijah v nove projekte, kot tudi za zunanje finančne analitike, ki načrtujejo investicije v neko podjetje. Metoda »deleža prihodkov od prodaje« (The Percentage Sales Method): je preprosta metoda, ki jo je mogoče uporabiti pri projekciji prihodnjih stanj in gibanj sredstev, obveznosti in poslovnega izida v podjetju. Kadar se podjetje odloča za investiranje v projekt na podlagi čistega denarnega toka (free cash flow), mora upoštevati dve ključni predpostavki, in sicer: a) najpomembnejši je denar in ne dobiček (v tem se odraža razlika med računovodskim in finančnim vrednotenjem projektov; le denar lahko takoj reinvestiramo) ter b) dodatni denarni tokovi so ključni. Podrobne finančne projekcije so uveljavljene v poslovnem svetu med finančniki in analitiki. Ker gre za precej zapletene procese (napovedujejo se denarni tokovi za vsako postavko v bilancah podjetij), zato jih na tem mestu ne bomo posebej podrobno proučevali. V bistvu so takšne projekcije sestavljene iz napovedovanja posameznih postavk, ki bodo v prihodnosti vplivale na denarne tokove. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da takšne projekcije zahtevajo visoko informiranost analitika o projektih in procesih v proučevanem podjetju. 9 Tveganje, donosnost in vrednost denarja v času Tveganje in donosnost. O tveganju govorimo takrat, ko prihodnji denarni donosi niso poznani z gotovostjo, ampak lahko zavzamejo različne vrednosti. Tako s pojmom tveganj opisujemo negotove pričakovane donose, ki bodo lahko boljši ali slabši od pričakovanih, pri čemer nam je verjetnost teh boljših ali slabših rezultatov poznana. Odnosi do tveganja so različni in tako poznamo: ljubitelje tveganja: bolj tvegane naložbe jim prinašajo večjo koristnost; tveganju nenaklonjene investitorje: manjše tveganje jim prinaša večjo koristnost; nevtralne investitorje: pri oceni investicij ne upoštevajo tveganja. Tvegana naložba je tista, ki na splošno omogoča višjo donosnost kot netvegana naložba (na primer kratkoročni državni vrednostni papirji in državne obveznice), vendar pa obstaja možnost, da bo donosnost drugačna od pričakovane (investicijsko tveganje). Osnovno tveganje, kateremu je izpostavljen kupec vrednostnih papirjev pri nakupu dolžniških vrednostnih papirjev, je kreditno tveganje, ki je odvisno od poslovanja in bonitete izdajatelja vrednostnega papirja. V najširšem pomenu pa so lahko kupci vrednostnih papirjev izpostavljeni še likvidnostnemu tveganju, tveganju sprememb obrestnih mer, tveganju reinvestiranja, valutnemu tveganju, itd... Na povečanje tveganja pa lahko vplivajo tudi spremembe zakonodaje v posamezni državi, še posebej na področju urejanja trgov denarja in kapitala, na področju mednarodnega poslovanja in mednarodnega pretoka kapitala in na področju urejanja davkov. Donosnost je donos, izražen relativno (v %) glede na investiran znesek, torej je v odstotkih izraženo razmerje med denarnim donosom (npr. dividenda, obresti, povečanje vrednosti naložbe) in ceno naložbe ob nakupu. Donosnost pa je odvisna od vseh tistih notranjih in zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na dobiček, akumulacijo in vložena sredstva. Notranji dejavniki, ki vplivajo na donosnost podjetja so predvsem spremenljivi stroški, obseg proizvodnje in prodaje ter politika podjetja, ki jo mora podjetje voditi tako, da bo cena izposojenih sredstev nižja od stopnje pričakovane donosnosti. Med zunanjimi dejavniki, ki vplivajo na donosnost podjetja pa so razvitost finančnega trga, tržna situacija na blagovnem trgu, politika cen v sodobnih tržnih gospodarstvih, politika deviznega tečaja, fiskalna politika in posredno tudi denarno-kreditna politika, ki jo vodi centralna banka. Varianca in standardni odklon: merita tveganja, ki kažeta, koliko dejanske (možne) stopnje donosa odstopajo od pričakovane stopnje donosa. Večje ko je možno odstopanje možnih donosnosti od pričakovane donosnosti, večje je tveganje. Uporaba variance kot mere tveganja je ustrezna, če se možne stopnje donosov porazdeljujejo kolikor toliko skladno z normalno porazdelitvijo. Če pričakovani stopnji donosa dveh naložb nista enaki, je za primerjavo tveganj teh dveh naložb smiselno uporabiti koeficient variacije (delež tveganja na enoto donosnosti). Kovarianca in korelacijski koeficient: Varianca in standardni odklon nista odvisni zgolj od varianc in uteži posameznih sestavnih delov premoženja, temveč tudi od njihovih korelacijskih koeficientov oziroma kovarianc. Model za določanje cen dolgoročnih naložb - CAPM model je model za določanje zahtevane donosnosti posamezne naložbe. Podaja razmerje med tveganjem, ki ga posamezna naložba doprinese k tveganju premoženja in zahtevano donosnostjo te posamezne naložbe. CAPM model žal temelji na močnih predpostavkah. Te pa se zelo razlikujejo od stvarnosti. Razen tega so problemi v zvezi s tem modelom tudi opredelitev tržnega premoženja, prihodnjih možnih in pričakovanih donosnosti tržnega premoženja in netvegane donosnosti. Vrednost denarja v času. Velik del odločitev ekonomskih subjektov (posameznikov, finančnih institucij, ustanov, države, podjetij) v zvezi z denarjem je povezanih z medčasovno menjavo denarja. Pojem medčasovna menjava denarja pomeni zamenjavo razpoložljive ali obljubljene količine denarja v nekem časovnem obdobju (uri, dnevu, letu) za obljubljeno ali pričakovano (običajno drugačno) količino denarja v nekem drugem časovnem obdobju. Takšna menjava je lahko na primer nakup delnic, obveznic, osnovnih sredstev, opcij, znanja delovne sile, itd. Ekonomski subjekt, ki poseduje v določenem času neko količino denarja, ima najmanj dve možnosti. Denar lahko porabi za nakup potrošnih dobrin, kar mu pomeni določeno koristnost, saj na ta način zadovolji nekatere svoje potrebe, lahko pa denar tudi produktivno naloži - tako, da kupi zemljo, zgradbe, stoje, trgovsko blago ali znanje, jih ustrezno poslovno organizira in v prihodnosti s to dejavnostjo pridobi več denarja, kot ga je naložil ali pa od drugega ekonomskega subjekta odkupi obljubo o poplačilu v prihodnosti. Obrestne mere so tako med najbolj spremljanimi spremenljivkami v ekonomiji - vplivajo na odločitve posameznikov. Obrestne mere vplivajo tudi na odločitve podjetij in gospodinjstev kot na primer ali uporabiti finančna sredstva za nakup nove opreme ali raje varčevati denar v banki. Prihodnja vrednost- Future value (FV). Ta ekonomska spremenljivka nam pove, koliko večja bo naložba na koncu varčevalnega obdobja od začetnega zneska, glede na določeno obrestno mero. Sedanja vrednost- Present value (PV). Za večino finančnih odločitev je bolj pomembna sedanja vrednost. Odločitve postanejo zapletene takrat, ko denarni zneski niso enaki in ko pri različnih možnostih nastopajo v različni višini in različnem času. Če želimo primerjati finančne možnosti, katerih denarni tokovi nastopajo v različnih časovnih trenutkih, potrebujemo nekakšen »skupni imenovalec«, ki primerjavo omogoča na čim lažji način. Takšen skupni imenovalec je sedanja vrednost. Koncept sedanje vrednosti pa izhaja iz preprostega dejstva, da je 1 d.e., ki nam jo nekdo obljubo čez eno leto, vredna manj, kot d.e., ki jo dobite danes. To je predvsem zaradi tega, ker lahko to d.e., ki jo dobite danes naložite za obdobje enega leta in si prislužite obresti. Vrednotenje vrednostnih papirjev. Za pravilno vrednotenje vedno predpostavljamo »popolni trg kapitala«, kjer lahko trdimo, da je tržna vrednost vrednostnega papirja cena, katero smo pripravljeni plačati v zameno za obljubljena prihodnja izplačila, kar seveda pomeni, da pristanemo na sedanjo vrednost le-teh. Pomembno vprašanje je kako čim ceneje kupiti kapital in kako ga čim dražje prodati. Pri tem igrajo pomembno vlogo vrednostni papirji, kot inštrumenti nakupa in prodaje kapitala. Vrednotenje obveznic. Obveznica je dolgoročni vrednostni papir oziroma pogodba, s katero se izdajatelj zaveže imetniku plačati obresti in mu vrniti glavnico ob vnaprej določenem datumu zapadlosti. Donosnost obveznic. Pri kazalcih donosnosti obveznice računamo: donosnost do dospetja, donosnost odpoklica, tekoča donosnost in kapitalska donosnost. Vrednotenje delnic. Delnica je lastniški vrednostni papir, ki izraža premoženjske in članske pravice v organizaciji, ki jo je izdala. Prihodnji denarni tokovi niso vnaprej definirani. Pojavljajo se v dveh oblikah, v skladu z poslovanjem in politiko dividend podjetja izplačujejo dividende, na podlagi dela zadržanih dobičkov pa investitor upa tudi na povečanje cene delnice, torej upa, da bo realiziral kapitalski dobiček. življenjska doba delnice, njena zapadlost je odvisna od obstoja in delovanja podjetja, ki je delnico izdalo. Zato je v bistvu sedanja tržna cena delnice enaka sedanji vrednosti vseh bodočih dividend. 10 Politika dividend Dividenda. S tem terminom je poimenovana razdelitev minulih in sedanjih dobičkov v obliki stvarnih sredstev lastnikom podjetja v razmerju, ki predstavlja njihovo udeležbo v kapitalu. Da pa lahko govorimo o dividendah morajo izplačila delničarjem zadostiti trem pogojem: izplačila se morajo nanašati le na ustvarjen dobiček in ne na kak drug vir kapitala podjetja; izplačila morajo biti v obliki realnih sredstev, največkrat so v denarni obliki; udeležba vsakega lastnika v izplačilu je v enakemu razmerju njegovemu lastništvu v kapitalu podjetja Politika dividend. Lahko jo definiramo kot usmeritev, ki ji sledi poslovodstvo podjetja pri tem, ko se odloča o količini denarnih sredstev, ki jih bo v posameznih časovnih obdobjih namenilo delničarjem v obliki dividend. Ker je vir izplačanih dividend ustvarjen dobiček si podjetje zastavi tale vprašanja: Kolikšen delež dobička nameniti za dividende? Kolikšen delež dobička naj bo namenjen lastnikom kapitala? Ali se naj dobiček izplača lastnikom v obliki dividend ali v obliki odkupa delnic? Kako pogosto naj bo izplačilo dividend? Kako stabilna naj bo višina dividend? Ali naj podjetje politiko dividend objavi? Več dejavnikov, ko upoštevamo za odgovor na zgornja vprašanja, ki se dotikajo politike dividend in njenih posledic, bolj se politika dividend bliža optimalni. Temeljne teorije politike dividend. Nevtralnost politike dividend. Teorija nevtralnosti trdi, da izbira politike dividend ne vpliva na vrednost delnice in na stroške kapitala. Če ta teza drži, potem je sama izbira politike dividend nepomembna. Redno izplačilo dividend in politika uravnavanja dividend nimata nobenega vpliva na tržno vrednost podjetja. Teorija »vrabec v roki«. Višje dividende zmanjšujejo zahtevano stopnjo donosa na kapital. To je pojasnjeno s tem, da so kapitalski donosi, ki jih bodo delničarji realizirali s prodajo delnic enkrat v prihodnosti, bolj tvegani od dividendnih donosov, ki se realizirajo v sedanjosti. Pri obravnavi davčnega vidika politike dividend poznamo dva modela: a) model davčne prilagoditve (delnice z visokimi dividendami in posledično visokimi davčnimi obveznostmi vrednotene nižje, zato da višja pričakovana donosnost nadomesti davčne obveznosti) in b) izogibanje davkom (delničarji se na različne dovoljene načine izogibajo plačilu davka). Preostale teorije politike dividend. Informacijski učinek politike dividend – predpostavka popolnega trga kapitala je simetrija informacij na trgu. Za definicijo popolnega trga je vsaka informacija brezplačna in dostopna vsakomur. Poslovodstva, banke, delničarji in preostali udeleženci kapitalskega trga imajo enake informacije o posameznem podjetju na trgu. Kakor hitro ima kakšna skupina na trgu kapitala več informacij o minulem poslovanju nekega podjetja in napovedih poslovanja od drugih govorimo o asimetriji informacij. Poslovodstvo podjetja ima običajno mnogo več informacij o podjetju kot delničarji in preostali udeleženci trga kapitala. Kljub razvoju komunikacijskih tehnologij mnogo vlagateljev nima zadostnih informacij, na podlagi katerih lahko oceni uspešnost poslovanja podjetja in za take vlagatelje je višina dividende, ki jo izplača podjetje zelo pomemben kazalec uspešnosti. Učinek strank - različne skupine udeležencev imajo različne želje glede višine dividend. Tako upokojenci in investicijski skladi cenijo denarne donose, zato so zanje naložbeno bolj zanimiva podjetja, ki izplačajo večji del dobička v obliki dividend. Na drugi strani so vlagatelji, ki so delovno dejavni, ki bolj cenijo kapitalske donose, zato so zanje zanimivejša podjetja, ki reinvestirajo svoje dobičke. Politika dividend je tako instrument s katerim lahko poslovodstvo delno vpliva na lastništvo podjetja. Stroški agentov ali teorija prostega denarnega toka - problem agentov izvira iz asimetrije informacij, potencialnih transferjev premoženja iz posojilodajalcev k lastnikom, nesposobnosti poslovodstva za sprejemanje projektov s pozitivno neto sedanjo vrednostjo in pretirane porabe s strani poslovodstva. Stroški agentov so torej posledica srečevanja množice interesnih skupin v podjetju in ker vsaka od njih zastopa svoja stališča, so posledica določeni konflikti. Oblike izplačila dividend: Podjetja jih izplačujejo večinoma v denarni obliki, vendar so možna tudi v drugih oblikah; dividende v obliki delnic, podoben cilj imata tudi cepitev delnic in odkup lastnih delnic. Denarne dividende- so dividende izplačane v obliki denarja, kar pomeni da se pri njihovem izplačilu odlijejo denarna sredstva iz podjetja. Izplačujejo se v breme kapitala, zato se pri njihovem izplačilu skupni kapital zmanjša, poveča pa se finančni vzvod. Izplačilo dividend v obliki delnic in cepitve delnic- obe obliki delitve dodatnih delnic lastnikom podjetja v takem razmerju, da njihovi lastniški deleži ostajajo enaki. Izplačilo delniških dividend je podobno delitvi delnic s to razliko, da delniška dividenda pomeni prenos zadržanega dobička v trajni kapital. Za izplačilo dividend v obliki delnic in delitve delnic obstajajo trije dejavniki: a) različna davčna obravnava dividend in kapitalskih dobičkov (podjetje lahko zadrži več dobička, kot bi ga v primeru izplačila denarnih dividend, delničarji pa so davčno manj obremenjeni v primeru nižjega davka na kapitalske dobičke in druge dividende. b) podjetja morajo izplačati dividende, pa nimajo dovolj denarnih sredstev c) dotikata se cena delnice in cena njene likvidnosti na trgu. Odkup lastnih delnic. na odkup gledamo kot na izplačilo dividend tistim delničarjem, ki si to želijo. Podjetja se vedno bolj odločajo za odkup lastnih delnic namesto izplačila dividend, zaradi davčnih prihrankov. Tudi če so kapitalski dobički in dividende obdavčene enako, ima delničar v primeru odkupov lastnih delnic možnost izbire, da ponudbe ne sprejme in se izogne davčnim obveznostim. Rezultat odkupa delnic naj bi bilo torej povečanje tržne vrednosti podjetja, saj se s povečanjem finančnega vzvoda poveča donosnost kapitala, ob tem pa je seveda večje tudi finančno tveganje. Načrti reinvestiranja dividend- Gre za posebno obliko izplačila dividend. Danes podjetja ponujajo svojim delničarjem dve vrsti teh načrtov: nekateri načrti vključujejo le reinvestiranje v že izdane delnice. Pri tem podjetja kupijo delnice na trgu, nato pa je delničarjem omogočen odkup teh delnic, b) drugi načrti vključujejo reinvestiranje v novo izdane delnice s strani podjetja. Pri tem se poveča izdani kapital, podjetja pa delničarjem, ki se odločajo za ta način reinvestiranja dividend, priznajo določene popuste v primerjavi s tržno ceno delnice. Vrste dividend. Glede na obdobje izplačila, vsebino in namen ločimo štiri vrste dividend. navadne dividende, ki se izplačujejo v naprej določenih rednih časovnih obdobjih, ki so ponavadi so mesečna, četrtletna, polletna ali letna. izredne dividende se izplačujejo le občasno poleg redne dividende, zato lastniki ne pričakujejo njihovega rednega izplačevanja. Izplačajo jih običajno podjetja, ki ne morejo zagotoviti rednega izplačila takšnih dividend. posebne dividende se izplačajo enkrat in so neponovljive. najredkeje uporabljene so likvidacijske dividende, ki se izplačajo, če podjetje porabi ves zadržani dobiček in če sredstva niso potrebna za vračila upnikom. Določanje višine dividend v praksi. Ko se podjetje odloča, kolikšen delež dobička naj izplača v obliki dividend, mora upoštevati dve zakonitosti poslovnih financ. Glavni cilj podjetja je povečanje vrednosti lastniškega kapitala in drugič, da denarni tokovi podjetja pripadajo lastnikom kapitala. Politika preostalega dobička- Najprej določimo optimalno višino sredstev in s tem obveznosti do virov sredstev, nato pa glede na to strukturo financiranja določi višino kapitala. Potrebni kapital iz zadržanih dobičkov akumulira do višine, ko je to mogoče oziroma do dosežene optimalne strukture financiranja, in če obstajajo presežki zadržanih dobičkov, jih izplača v obliki dividend. Cilj politike preostalega dobička je minimiziranje stroškov financiranja in v tem pogledu strogo zasleduje teorijo poslovnih financ. Politika nespremenjenih in enakomerno naraščajočih dividend- Poslovanje podjetja se med leti spreminja, kar je posledica zunanjih in notranjih dejavnikov, skladno s tem se skozi obdobje precej spreminja tudi dobiček in denarni tok podjetja. Če bi podjetje prilagodilo višino izplačanih dividend denarnim tokovom in potrebam po vlaganju sredstev, bi to povzročilo veliko nihanje dividend. Večina finančnikov je mnenja, da je stabilna dividenda zaželena in da vlagatelji bolj cenijo delnice podjetja, katerih dividende so stabilne, od delnic podjetja katerih višina dividend je v povprečju enaka, vendar so te bolj nestabilne, njihova višina pa bolj niha. To pomeni, da je strošek kapitala nižji in cena delnice višja, če podjetje kar najbolj stabilizira svojo politiko dividend. Politika enakega deleža izplačanega dobička- Podjetje vsako leto vnaprej izplača določen delež dobička realiziranega v minulem letu. Ker dobiček podjetja skozi leta običajno niha, je precej spremenljiva tudi višina dividend, kar seveda ni v korist stabilnemu tečaju delnice na trgu. Takšna politika dividend ni primerna za podjetja z velikim številom delničarjev, saj jih nihanje višine dividend lahko zavede pri ocenjevanju vrednosti delnice oziroma njenega prihodnjega potenciala. Politika nizkih rednih in dodatnih dividend- Primerna za podjetja, ki so podvržena večjemu poslovnemu in finančnemu tveganju, ker pomeni, da lahko njihov dobiček med leti precej niha. To so predvsem podjetja v izrazito cikličnih panogah, ki želijo vzpostaviti politiko stabilnih dividend. Podjetja s tako politiko sicer vsako leto izplačajo dividendo, ki je relativno nizka, v letih ko je dobiček večji oziroma je na razpolaga več likvidnih sredstev, pa izplačajo še dodatne dividende, kar zagotavlja prednosti podjetju in delničarjem. Pomembni dejavniki politike dividend. Dividende podjetja so odvisne od mnogih dejavnikov, hkrati pa povzročajo mnogo posledic. Izbira optimalne politike dividend zahteva upoštevanje večjega števila teh dejavnikov. Omejitve politike dividend- Sporazumi s posojilodajalci pogosto omejujejo oblikovanje želene politike dividend podjetja. Sporazumi odločajo, da dividende ne smejo biti izplačane, dokler določeni finančni kazalniki ne presežejo minimalno dogovorjene višine oziroma dokler lahko podjetja izplačajo dividende le v primeru zadostne likvidnosti. Osnovni pogoj za izplačilo dividend je poleg dobičkonosnosti poslovanja tudi zadostna likvidnost podjetja. Izplačilo dividend pomeni tudi dejanski odliv denarnih sredstev iz podjetij. Investicijske priložnosti- Če podjetje pričakuje veliko novih donosnih investicijskih priložnosti, bo to znižalo delež izplačanega dobička v obliki dividend, obratno pa izplačila dividend povečuje pomanjkanje dobrih investicijskih priložnosti, katerih neto sedanja vrednost je pozitivna. Če je podjetje sposobno preložiti izvedbo projekta na poznejše obdobje, prilagajati hitrost izvajanja projekta in uskladiti izvajanje s svojimi investicijskimi sposobnostmi to vpliva pozitivno na stabilnost politike dividend. Razpoložljivost in strošek alternativnih virov financiranja- Če so stroški izdaje nove emisije delnic visoki, je strošek kapitala lahko višji od zahtevane stopnje donosa na kapital, z vidika podjetja je bolje postaviti nižje dividende in se financirati iz zadržanih dobičkov. Na drugi stani pa podjetja z nižjimi stroški izdaje novih delnic postavijo višje dividende. Ti stroški so ponavadi visoki za manjša podjetja in nižji za večja podjetja. Inflacija- V pogojih inflacije je obračunana inflacija podcenjena, saj ne odraža realnih stroškov, ki jih povzroča uporaba osnovnih sredstev podjetja. Sredstva zbrana iz amortizacije, tako ne dosegajo stroškov naložb za nova osnovna sredstva, dobiček podjetja pa je v takšnem primeru podcenjen. Ker je obračunana amortizacija prenizka, je dobiček podjetja vir sredstev za dodatne naložbe. Stopnja zadržanega dobička ja zato v pogojih visoke inflacije višja. Predvidljivost dobička- Predvidljivost oziroma spremenljivost dobička med leti ima velik vpliv na višino dividend, predvsem pri podjetjih, ki se zavzemajo za politiko stabilnih dividend. Ta podjetja namreč določijo višjo dividendo na osnovi načrtovanega dolgoročnega dobička. Bolj, ko je poslovanje podjetja in dobiček predvidljiv, relativno višje dividende lahko podjetje v osnovi predstavi, saj je bolj prepričano, da bo takšne dividende sposobno dolgoročno vzdrževati. Zakonodaja- V nekaterih državah zakon določa,da morajo podjetja izplačati določen delež dobička v obliki dividend, vendar ti predpisi v praksi niso preveč omejevalni. Taki predpisi omejujejo svobodne odločitve in najbolj prizadenejo visoko rastoča podjetja, ki veliko sredstev namenjajo za naložbe. Lastniški nadzor- Če ima poslovodstvo hkrati lastniški delež v podjetju, lahko pomeni izdaja novega kapitala na trgu, da se njihov delež zmanjša, s tem pa izgubijo del kontrole nad podjetjem. Če želi poslovodstvo obdržati obstoječi lastniški delež in s tem kontrolo v podjetju, bo podjetje zadržalo večji dele. dobička. Politika dividend v Sloveniji. Raziskave, ki so bile v Sloveniji v politiki dividend že opravljene, kažejo, da v Sloveniji prevladujejo od 3- do 5-letni načrti politike dividend in da ima največji vpliv na politiko poslovodstva podjetja, ki pri tem upošteva predvsem svojo investicijsko politiko in lastniško strukturo, čeprav je klientela lastnikov zelo različna. Povprečni donosi dividend v državah EU se gibljejo med 2,5 in 3,5%. število podjetij, ki v Sloveniji izplačuje dividende pa se povečuje. Nadaljnji razvoj politike dividend pa bo odvisen od prihodnje davčne politike. Potrebno je omeniti relativno visoko obdavčitev izplačanih dividend. Nespodbudna in nejasna davčna politika države na področju vlaganja v vrednostne papirje je tako eden izmed ključnih dejavnikov, ki zavira razvoj slovenskega trga kapitala. Pojavlja se vedno več lastnikov, ki si dividend predvsem iz davčnih razlogov (izkoriščanje davčne olajšave) sploh ne želijo, so pa zato bolj občutljivi na tržno vrednost delnice oziroma njen kapitalski donos. Poleg tega je tudi vedno več podjetij, poslovodstvo katerih lastnikom odkrito pove, da je njihov osnovni cilj vlaganje v nadaljnji razvoj, čemur morajo biti podrejene tudi dividende. 11 Financiranje podjetja z navadnim lastniškim kapitalom Financiranje kot odločanje o priskrbi različnih virov financiranja je proces, ki obsega različne aktivnosti, ki podjetju zagotavljajo nemoteno poslovanje, varnost, neodvisnost in donosnost. Pod temi aktivnostmi razumemo ugotavljanje potrebne višine finančnih sredstev, priskrba leteh, vračilo izposojenih sredstev, vlaganja v raznolike oblike premoženja in gospodarjenje z premoženjem. Podjetje zbira sredstva zaradi različnih namenov: za zagon, razširitev ali modernizacijo proizvodnje, raziskovalne akcije ali razne projekte. Podjetje ima na razpolago različne vire financiranja. Podjetje se lahko financira iz notranjih in/ali zunanjih virov financiranja, znotraj teh dveh oblik pa tudi z lastnimi in/ali tujimi viri. Podjetje se lahko odloča za različne oblike financiranja glede na svojo dejavnost in okolje, v katerem deluje. O notranjem financiranju govorimo, kadar podjetje uporabi lastne vire za financiranje svojega poslovanja. Pri tem lahko gre za samofinanciranje (nerazdeljen čisti dobiček dobiček poslovnega leta in amortizacijo), poznamo pa še druge vire notranjega financiranja (npr. financiranje z racionalizacijo rezerv, financiranje s sprostitvijo sredstev, zmanjševanje davkov). Pri zunanjem financiranju gre za pritok kapitala v podjetje od zunaj, in sicer z najemom kreditov ali z novim lastniškim kapitalom. Med oblike zunanjega financiranja uvrščamo: kapitalske vložke, kredite, subvencije ter financiranje s posebnimi oblikami financiranja, kot so leasing, faktoring in forfeting. Zunanji viri financiranja predstavljajo sekundarni vir financiranja podjetja. S katerim podjetje začasno ali trajno, dolgoročno ali kratkoročno dopolnjuje notranje vire financiranja. Za uporabo zunanjih virov financiranja mora podjetje plačati obresti oziroma druga nadomestila ter sredstva po določenem roku vrniti, kar seveda vpliva na tveganje in donos podjetja, posledično pa tudi na tržno vrednost podjetja. Lastniški kapital - kapitalski vložki. Z njihovo pomočjo podjetje pridobi finančna sredstva za ustanovitev ali razvoj neposredno na finančnem trgu v obliki vrednostnih papirjev. Kadar gre za ustanovitev podjetja pridobi podjetje dolgoročen denarni kapital od zunaj z emisijo in prodajo lastniških vrednostnih papirjev, podjetje pridobi delniški kapital, pravimo mu tudi trajen kapital. Pod pojmom trajen kapital razumemo, kapital, ki pride in ostane v podjetju. Delničarji kot lastniki delniške družbe investirajo denarna sredstva v pričakovanju kapitalske rasti in dividend. Lastniški kapital je ključen predvsem za ustanovitev podjetja, ko pa je podjetje ustanovljeno, lastniški kapital prevzema največje tveganje v zvezi s poslovanjem podjetja. Lastniški kapital predstavlja najpomembnejši dolgoročni vir financiranja poslovanja podjetja in njegove rasti. Ločimo sedem oblik lastniškega kapitala, katere se pojavljajo v različnih fazah poslovanja podjetja in njegove rasti: • Lastna sredstva podjetnika; gre za lastna privarčevana sredstva podjetnika • Zadržan dobiček; podjetnik ne izplača ustvarjenega dobička, • Zasebne naložbe; podjetnik sam naloži višek kapitala, • Zaprta prodaja; gre za prodajo in nakup delnic znotraj delniške družbe, med lastniki in zaposlenimi, • Javna prodaja; podjetje izda nove delnice in jih ponudi javnosti, • Odprodaja dela podjetja; če gre za problematičen del podjetja ali za področje dela, kjer podjetje nima strateških interesov, • Prodaja celotnega podjetja. Skupine virov lastniškega financiranja oblikujemo na podlagi različnih nosilcev posameznih vrst kapitala, njihovega različnega odnosa do podjetja, v katerega vlagajo kapital, in različnih pravnoorganizacijskih oblik. Vire lastniškega kapitala lahko v splošnem razdelimo v tri skupine: delniški kapital, tvegani kapital in neformalni tvegani kapital. Pod pojmom delniški kapital razumemo trajni kapital, ki ga delniška družba pridobi z izdajo delnic. Tvegani kapital je poseben vir kapitala, ki ga štejemo med trajni kapital, ima pa lastnosti, ki ga ločijo od drugih oblik trajnega kapitala. Tvegan kapital se pojavlja v dveh osnovnih oblikah: formalni in neformalni tvegani kapital. Pravice navadnih delničarjev. Delnice s katerim trgujemo na borzi so lastniški vrednostni papir in so temeljni opredelili elementi delniške družbe. Pri delnicah poznamo nominalno vrednost (vrednost, ki je zapisana na delnici), tržno vrednost (vrednost, ki se oblikuje na podlagi pričakovanj) in knjigovodstveno vrednost (nominalna vrednost plus rezerve na eno delnico). Med lastniški kapital štejemo:navadne delnice in prednostne delnice. Navadne delnice predstavljajo enoto lastništva delniške družbe. Kakšen delež celotnega lastništva delničarjev predstavlja posamezna delnica, je odvisno seveda od celotnega števila delnic, ki so v lasti delničarjev. Prednostne delnice so hibridni instrument med obveznicami in delnicami, nosijo namreč obveznost (ne sicer brezpogojno) izplačila dividend, nimajo pa glasovalne pravice. Imetnik navadne delnice ima določene lastniške pravice. Nekatere izmed teh pravic se uveljavljajo avtomatično, medtem ko je druge bolj ali manj težko uveljaviti. Pravice navadnih delničarjev so: glasovalna pravica, pravica do prednostnega nakupa delnic novih izdaj, pravica do preostalih sredstev ob prenehanju poslovanja in pravica do prenosa lastništva. Glasovalna pravica omogoča nadzor nad podjetjem, saj skupščina delničarjev, na kateri imajo pravico odločanja vsi navadni delničarji, voli predsednike v nadzorni svet. Vloga nadzornega sveta je sicer po državah, glede na pravne rešitve glede vladanja podjetjem (corporate governance), različica, v načelu pa gre za imenovanje upravnega odbora delniških družb ter nadzora poslovanja, potrjevanje strateških usmeritev, predlaganih s strani uprave itd. nadzorni svet torej predstavlja lastnike, ki preko tega vplivajo na uporabo vloženih sredstev. Prednostna pravica (preemptive right) do nakupa delnic nove izdaje, ki je ponavadi zapisana v statusu delniške družbe. V SLO prednostno pravico nakupa za vse delniške družbe opredeli še zakon o gospodarskih družbah. Vsak delničar ima ob izdaji možnost kupiti takšen delež nove izdaje, kolikor znaša njegov lastniški delež v družbi, kar delničarje ščiti pred izgubo nadzora in zmanjšanjem vrednosti delnice oziroma razvrednotijo, kar ponavadi sledi po izdajah novih delnic, saj se isti dobiček deli na večje število delnic. Sestavine navadnega lastniškega kapitala. Navadni lastniški kapital je sestavljen iz: osnovnega kapitala, vplačanega presežka kapitala, rezerve in prenesenega čistega dobička. Osnovni kapital predstavlja nominalno vrednost zbranega lastniškega kapitala. Vplačani presežek kapitala se pojavi vselej, ko družba ob izdaji za delnico dobi več kot znaša nominalna vrednost delnice. Celotni znesek vplačanega presežka znaša ravno zmnožek razlike med dejansko plačano ceno in nominalno vrednostjo delnice s številom delnic. Rezerve družbe oblikujejo z namenom povečanja varnosti poslovanja. O oblikovanju rezerv odloča skupščina delničarjev. Preneseni čisti dobiček , ta postavka se v bilanci stanja poveča v primeru dobička ugotovljenega v izkazu uspeha, ki ga družba skladno s politiko dividend del razdeli delničarjem v obliki izplačila dividend, del pa zadrži. Prednosti in slabosti financiranja z navadnimi delnicami - Vsaka družba lastniški kapital potrebuje, različen pa je lahko njegov delež, glede na delež dolga, torej njegov relativni pomen. Prednosti: ni pogodbene obveznosti za izplačevanje dividend, (lastniki se lahko na skupščinah prosto odločajo o izplačilu dividend in zadržanju dobičkov; slednje je lahko zelo prikladen način pridobivanja sredstev za investicijsko potrošnjo); datum dospetja ( navadne delnice ponavadi nimajo dospetja, predpostavlja se da bodo navadne delnice obstajale, dokler bo obstajalo podjetje, seveda se število delnic spreminja v času), zaščita upnikov podjetja pred izgubami, saj navadni lastniški kapital predstavlja vir sredstev za poravnavo; možnost ugodnejše prodaje v primerjavi z obveznicami, (navadne delnice predstavljajo večje tveganje in s tem tudi večji donos, nudijo pa tudi boljšo zaščito pred višjimi stopnjami inflacije); rezerve za prihodnje zadolževanje- podjetja, ki imajo večji dele. Lastniškega kapitala, kot je zanj potrebno, mnogo lažje pridejo do dodatnih kreditov, kadar jih potrebujejo; nominalna vrednost je določena vrednost posamezne delnice, ki omogoča, da se delnico knjigovodsko vknjiži. Pomanjkljivosti: Izguba nadzora nad podjetjem, Nižji dobiček na delnico, Stroški izdaje, Višji stroški kapitala, Dividende niso odbitna postavka, Padec cene delnice. Izdaja novih delnic običajno vpliva na zmanjševanje čistega dobička na delnico in znižanje cene posamezne delnice. Zato podjetja izdajajo navadne delnice predvsem takrat, kadar povpraševanje na trgu navadnih delnic narašča in se njihove cene zvišajo. Prednosti in slabosti javne ponudbe delnic. Odločanje o prvi javni ponudbi delnic postane pomembno pri določeni stopnji razvoja poslovanja. Podjetja največkrat začnejo s poslovanjem v obliki manjše družbe ( razna partnerstva ali družbe z omejeno odgovornostjo), kasneje pa, če je družba seveda uspešna in kaže težnjo po razvoju, se pokaže potreba po zagotovitvi dodatnih sredstev za poslovanje. Ta dodatna sredstva nam med drugim omogoča tudi sprememba pravne oblike podjetja v smislu vzpostavitve delniške družbe. Ker pri prvi javni ponudbi delnic podjetje razširi lastništvo na zunanji krog investitorjev in dovoli trgovanje z delnicami na organiziranih trgih, pomeni to za obstoječe lastnike določene prednosti in pomanjkljivosti. Prednosti: Razpršitev premoženja obstoječih delničarjev, (z odločitvijo o javni ponudbi pridobijo možnost zmanjšanja izpostavljenosti in tveganja njihovega premoženja, saj lahko del naložbe prodajo in kupijo deleže v podjetjih, ki poslujejo v drugih dejavnostih); Povečanje likvidnosti delnic, (pri zaprtih družbah je prenos lastništva zelo otežen, saj je v primeru želje po prodaji deleža težko najti kupca za naložbo, ki je nelikvidna); Olajšano pridobivanje dodatnih finančnih sredstev za poslovanje; Določitev vrednosti podjetja na trgu, (delničarji lahko vsak dan v dnevnem časopisju spremljajo vrednost delnice in vrednost celotne javne delniške družbe). Pomanjkljivosti: Stroški poročanja, (redno poročanje agencijam za trg vrednostnih papirjev, borzam ter širši javnosti je zelo drago, še posebej to velja za majhne korporacije). Financiranje podjetja z lastnimi sredstvi ima svoje prednosti in slabosti, ki seveda vplivajo na njegovo tržno vrednost in finančno moč. Financiranje iz lastnih virov predstavlja za podjetje nižje stroške financiranja, večjo varnost, večjo plačilno sposobnost in prožnost pri prilagajanju rezultatov vlaganj, saj mu ni potrebno odplačevati anuitet, ter zmanjšano odvisnost od tujih virov in manjšo občutljivost na konjukturne spremembe. Slabo stran lastnega financiranja predstavlja destimulativen učinek na zaposlene, ker gre delitev dobička pri visoki stopnji samofinanciranje v produktivne namene in manj za plače. Poleg tega je potrebno sredstva zbrati v relativno kratkem roku, kar močno vpliva na višino prodajnih cen, ki so pogoj za donosno poslovanje ter doseganje plačilne sposobnosti in finančne stabilnosti podjetja. Če se podjetje financira samo z lastnimi sredstvi, se podjetje izogiba selektivni funkciji finančnega trga ter njegove tržne vrednosti. Pri priskrbi kapitala iz različnih virov je potrebno oceniti stroške priskrbljenega lastniškega in/ali dolžniškega kapitala ter optimirati finančno strukturo z vidika minimalnosti stroškov kapitala. Dostopnost in cena finančnih virov sredstev nista odvisni samo od značilnosti podjetja, temveč od ponudbe finančnih virov. Potrebno pa je omeniti tudi stopnjo konkurence med ponudniki, učinkovitost finančnih trgov ter makroekonomsko stanje gospodarstva. 12 Financiranje podjetja z dolgoročnimi dolgovi in zakupom Podjetje lahko pridobi vire dolgoročnega dolžniškega financiranja z dolgoročnimi krediti, izdajo obveznic ali zakupom. Dolgoročno financiranje ima odplačilno dobo od 1 leta do običajno največ 15 let. Dolgoročni krediti so namenjeni predvsem financiranju stalnih sredstev, širjenju obsega poslovanja oziroma financiranju novih poslovnih idej. Manjša izdaja obveznic je naproti dolgoročnemu kreditu dražja, daljša in ne omogoča tako fleksibilnega financiranja. Pridobivanje dolgoročnega kapitala z zakupom pa predvsem zaradi davčnih učinkov pridobiva na pomenu. Stopnja zadolženosti podjetij narašča, saj je dolžniški kapital cenejši od lastniškega (t.i. davčni ščit). Z usmerjenim povpraševanjem po dolžniškem kapitalu se povečuje tudi ponudba in s tem konkurenčnost ponudnikov. (1) Financiranje podjetja z dolgoročnimi krediti Dolgoročni krediti zajemajo posojilo komitentu z odplačilno dobo nad več kot enim letom. Komitenti imajo na voljo različne odplačilne dobe, ki so predvsem odvisne od ročnosti razpoložljivih bančnih virov za dolgoročne naložbe. Vrste dolgoročnih kreditov: krediti za kreditiranje različnih projektov, krediti za osnovna sredstva: poslovni prostori, oprema, ipd., krediti za trajna obratna sredstva, krediti za prestrukturiranje obstoječega poslovnega procesa ter krediti za naložbe v novi poslovni proces in / ali ostale dolgoročne naložbe. Stroški odobritve: Kreditojemalec ob odobritvi za prejeto posojilo plača s Tarifo določene stroške odobritve. Pri dolgoročnih kreditih zaračuna banka provizijo od stanja kredita vsako začeto leto odplačevanja, ta pa je določena s Tarifo nadomestil in plačil za storitve. Za vsak kredit, ki je odobren v banki mora kreditojemalcev običajno predložiti banki menico z menično izjavo ter za zavarovanje že enega od naslednjih instrumentov zavarovanja: vknjižbo zastavne pravice na nepremičnem oz. premičnem premoženju (hipoteko), zastavo vrednostnih papirjev, odstop - cesija (tolarskih ali deviznih) terjatev, zastavo depozita, poroštvo tretje osebe, zavarovalno polico zavarovalnice ali, jamstvo države. Obrestovanje je možno ob uporabi različnih obrestnih mer : nominalna obrestna mera, referenčna obrestna mera 6-mesečni EURIBOR (je medbančna obrestna mera, po kateri si reprezentativne banke iz evro območja medsebojno ponujajo depozite (posojajo denar) za določeno ročnost) povečana za fiksni obrestni dodatek, letna spremenljiva ali fiksna obrestna mera za devizne kredite. Možni roki odplačevanja so mesečno, kvartalno ali ob vračilu kredita. (2) Financiranje z dolgoročnim dolgom Izdaja obveznic je najpogostejša oblika dolžniškega financiranja. Obveznice so dolžniški vir financiranja družbe in predstavljajo alternativo drugim oblikam dolžniškega financiranja, predvsem prej omenjenim bančnim posojilom. Najpogostejši razlogi za izdajo obveznic so: refinanciranje obstoječega dolga (zamenjava dragega dolga s cenejšim ali zamenjava kratkoročnega z dolgoročnim dolgom), sprememba strukture financiranja (povečanje dolga v celotnih sredstvih) ter različni razvojni ali finančni projekti. Glede na izdajatelja poznamo: državne, občinske, tuje in podjetniške obveznice. Poznamo več vrst obveznic in sicer: navadne, nenavadne, obveznice v tuji valuti, zamenljive obveznice, itd. Med nenavadne obveznice štejemo: Brez-kuponske obveznice, ki izdajatelju obveznice ne prinašajo tekočega dohodka v obliki obresti oziroma kuponov, ampak na koncu prejme le glavnico. Takšne obveznice predstavljajo diskontne vrednostne papirje, kamor spadajo tudi državne zakladne menice, blagajniški zapisi bank in centralne banke, ter komercialni zapisi podjetij. Obveznice brez dospetja, ki prinašajo skozi obdobja nespremenljive zneske kuponov (obresti). Te nikdar ne dospejo, oz. ne vrnejo glavnice. Dobičkovne obveznice in participativne obveznice, katere so vezane na poslovni uspeh podjetja. Dobičkovne izplačujejo obresti v primeru zadostnega dobička podjetja, pri participativnih pa so lastniki le-teh lahko v primeru zelo uspešnega delovanja družbe izdajateljice obveznic, udeleženi tudi pri delitvi dobička. obrestna mera indeksnih obveznic je odvisna od inflacijske stopnje, kar omogoča, da pozitivne realne obresti prinašajo tekoči dohodek. Glavnica je v tem primeru vrnjena v nominalni nerevalorizirani vrednosti. Indeksna obveznica spada med obveznice z drsečo obrestno mero. Zaradi nestabilnih inflacijskih stopenj in pomanjkanja znanja je bilo izdajanje indeksiranih obveznic preveč tvegano. podjetniške obveznice. Te se izdajajo v obliki: zadolžnic, za katere podjetja ne ponujajo nobenega zavarovanja, hipotekarnih obveznic, za katere podjetja zastavijo nepremičnine ali pa obveznic z drugačnim zavarovanjem, kjer se upniki lahko poplačajo z lastniškim deležem ali s prodajanega deleža na sekundarnem trgu kapitala. Zamenljive obveznice (convertible bond) Gre za standardne obveznice s fiksno stopnjo, ki jih izdajajo korporacije. Zamenljive obveznice je mogoče na željo finančnega investitorja po določenem času zamenjati za navadne delnice podjetja, ki je izdalo obveznice, po vnaprej določeni ceni. Zamenjava je možna do dospelosti po pogojih, določenih pri izdaji. Cena zamenjave je cena delnic. Ceno zamenjave lahko izračunamo, izdajatelj določi razmerje: cena zamenjave je enaka nominalni vrednosti obveznice deljeno z razmerjem zamenjave. Če dejansko pride do zamenjave, nam ta faktor pove ceno, katero izdajatelj plača za navadno delnico. Refinanciranje obveznic Kadar se pričakuje, da se bodo visoke obrestne mere znižale, je smiselno, da si izdajatelji obveznic pridržijo pravico do odpoklica. Izdajatelj si tako, kljub plačilu premije, ki si jo v pogodbi zagotovijo upniki, zniža stroške financiranja. Pri refinanciranju obveznic gre za zamenjavo stare serije obveznic z novo. Podjetje s tem pridobi enak obseg financiranja, le da je to cenejše. Poiskati je potrebno ustrezne denarne tokove in jih diskontirati z ustrezno diskontno stopnjo. Zanimajo nas torej denarni tokovi in diskontna stopnja po davkih. Ker govorimo o dolžniškem financiranju, je diskontna stopnja strošek dolga. Odpoklic obveznic (right to call) Izdajatelj ima v tem primeru proste roke pri odločanju o refinanciranju obstoječe izdaje, zato mora takšna obveznica prinašati večjo obrestno mero. Presihajoči sklad (sinking fund) zmanjša tveganje, da glavnica ne bo poplačana in zaradi zmanjšanega tveganja prinaša tudi nižje kuponske obresti. Gre za zagotavljanje delnega sprotnega kreiranja denarnega toka za poplačilo obveznosti. Služi zavarovanju interesov delničarjev, da bo ob zapadlosti izdaje obveznic z gotovostjo prišlo do poplačila glavnice. Podjetje ima štiri možnosti vzpostavitve presihajočega sklada: ⇒ s terminskimi depoziti z istimi datumi zapadlosti, kot jih ima obveznica, ⇒ z odpoklicem dela izdaje po nominalni vrednosti ⇒ z izvedbo žrebanja serijskih številk obveznic ali ⇒ z odkupom dela izdaje na odprtem trgu. Prednosti in pomanjkljivosti financiranja z dolgoročnimi dolgovi Osnovne prednosti financiranja z izdajo obveznic so: možno je zadolževanje v večjem znesku z daljšo ročnostjo, zadolževanje je lahko cenovno primerljivo s posojilom, podjetje se lahko zadolži brez omejujočih klavzul glede bodočega poslovanja in zahtevane višine posameznih kazalcev poslovanja, možno je kasnejše izplačevanje obveznosti Ne pozabimo še dve pomembni prednosti, ki izhajajo s financiranja z dolgom, ki sta: fiksna obveza podjetja in dejstvo, da se delničarjem ni potrebno odpovedati nadzoru nad podjetjem. Fiksna obveza podjetja pomeni, da če podjetje dosega nadpovprečne donose, obvezničarji niso upravičeni do večjega denarnega toka, temveč ta v celoti ostane lastnikom. Obstoječe pomanjkljivosti financiranja z dolgoročnim dolgom so: ker imajo upniki možnost sprožitve stečajnega postopka, obstaja nevarnost stečaja v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti dolžnika, zaradi zapadlosti dolga, mora podjetje, v primeru, če ne želi spreminjati strukture kapitala, refinancirati zapadle izdaje, s čimer le narašča zadolženost, nadalje, če je podjetje prekomerno zadolženo in se zvišajo zahtevane stopnje donosa za lastniški in dolžniški kapital, to še bolj negativno vpliva na vrednost podjetja in zavarovanje interesov upnikov z uporabo omejitvenih zvez (restrictive covenants), do katere prihaja zaradi zaščite pred nevarnostjo, da dolžniki ne bi prelivali premoženja od obvezničarjev k lastnikom. (3) Financiranje z zakupom Pri odločitvah o financiranju z zakupom ali leasingom, je v ospredju uporaba in ne lastništvo nad predmetom. Gre za to, da podjetje uporablja osnovno sredstvo, ne postane pa hkrati lastnik tega sredstva. Leasing je načeloma dražja oblika financiranja, ampak je pomembna za podjetja, saj je hitrejša in preprostejša, kakor pridobitev kredita. Dodatno zavarovanje, kot je na primer hipoteka, ni potrebno, saj je predmet zakupa ponavadi tržno zanimiva stvar, ki se jo v primeru neplačevanja dolga zlahka proda na trgu. Zakupodajalec je lastnik predmeta in je deležen davčnega ščita, ki se pojavi zaradi amortizacije in lahko tudi uveljavlja investicijsko olajšavo. Zakupnik pa si pridobi s plačevanjem zakupnine pravico do uporabe sredstva. Zakupnina pa je s strani davčne uprave priznana kot davčno priznan odhodek. Ločimo dve temeljni vrsti zakupa: poslovni oziroma operativni zakup in finančni zakup. Pri finančnem leasingu gre v bistvu za finančni najem, pri katerem se pomembna tveganja in pomembne koristi povezane z lastništvom nad najetim opredmetenim osnovnim sredstvom, prenesejo na najemnika. Ta vrsta leasinga omogoča leasingojemalcu, da postane skupaj z uporabo (po plačilu leasinga) sredstva tudi njegov lastnik. Davek na dodano vrednost je potrebno takoj obračunati in plačati državi za vse obroke leasinga. To pomeni, da leasingojemalec plača ves davek, tudi na obresti, ki jih bo šele kasneje poravnal. Zakupnik nima pravice prekiniti pogodbe. Doba zakupa je približna življenjski dobi sredstva in z zneski zakupnine se sredstvo v celoti odplača. Zakupodajalcu tako diskontirani plačani zneski pokrijejo nabavno vrednost sredstva in zraven zagotovijo pozitivno stopnjo donosa. Stroške vzdrževanja praviloma nosi zakupnik, ki sredstvo prikaže v bilanci stanja, v aktivi kot osnovno sredstvo, v pasivi pa kot sedanjo vrednost prihodnjih zakupnin. Finančni zakup imenujemo tudi kapitalski zakup, saj se postopek uvrstitve finančnega zakupa v bilanco stanja imenuje kapitalizacija. Ker je sredstvo zabeleženo v premoženjski bilanci stanja se zanj obračunava amortizacija in je podjetje deležno davčnega ščita. Poslovni zakup je fleksibilnejši od finančnega. Omogoča prekinitev pogodbe in podjetje oskrbi z vzdrževanjem in financami. Zakupna doba je običajno krajša od življenjske dobe zakupljenega sredstva. DDV se obračuna za vsako plačilo posebej in poslovni zakup se v bilanco stanja zakupnika ne navaja in se torej prikazuje izven bilančno. Razlike med poslovnim in finančnim zakupom Razlike med tema vrstama zakupov se kažejo v: dobi zakupa, primerjalno z življenjsko dobo zakupljenega sredstva ali opreme, deležu, ki ga predstavlja zakupnina glede na vrednost sredstva ali opreme, možnost prekinitve pogodbe, vključenost stroškov vzdrževanja v zakupnino in vplivu na računovodske izkaze. Plačani zneski se odbijejo od dobička iz poslovanja, neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pa podjetje lahko pripelje do stečaja. Poslovni zakup, ki ni prikazan v premoženjski bilanci, mora biti naveden v letnem poročilu družbe. Zakupnik in zakupodajalec pred sklenitvijo posla naredita analizo stroškov in koristi zakupa. Zakupodajalec želi imeti določeno realizirano stopnjo donosa in vrnjen kapital, zakupnik pa mora imeti z zakupom nižje stroške kot z zadolžitvijo in lastništvom opreme. Analiza finančnega zakupa Finančni zakup predstavlja primerljivo alternativo klasičnim kreditom. Pritoki denarja, ki jih podjetje z zakupljeno opremo dosega, so enaki ne glede na način financiranja, zato lahko pri analizi upoštevamo zgolj stroške posameznega načina. Zanimajo nas torej neto sedanje vrednosti (NSV) denarnih tokov takšnega projekta. Izbrali bomo tistega, ki ima NSV stroškov čim nižjo, kar povedano drugače pomeni, da ob istih prihodkih dosežemo čim večjo NSV projekta. Zakupnik pri poslu zakupa plačuje le zakupnino. To prikaže kot odhodek v davčnem izkazu uspeha. Torej mora poiskati neto sedanjo vrednost plačil zakupnine po davkih. Podjetje obračunava amortizacijo in plačuje obresti na dolg. Obresti in amortizacija se lastniku priznata kot odhodek pri odmeri davka na dobiček. Kot negativni denarni tok je potrebno upoštevati zgolj znesek obresti po davkih, ker amortizacija ni denarni odtok, ampak strošek in odhodek. Tudi vzdrževanje, je kot amortizacija in obresti, odhodek, kar pomeni, da moramo upoštevati zneske vzdrževanja po davkih. V zadnjem letu sledi plačilo glavnice v celoti, ki pa ni deležno davčnega ščita. Prednosti in pomanjkljivosti leasinga Prednosti se pokažejo pri uvozu opreme na leasing, saj takšen način omogoča hitrejši pričetek uporabe nove opreme. Prav tako leasing povečuje likvidnost, kar je zlasti pomembno za mala in srednja podjetja. Končno pa leasing omogoča tudi ugodnejše obdavčevanje. Temeljna pomanjkljivost leasinga je v tem, da je to dejansko najdražja varianta financiranja. Leasingodajalec ocenjuje kreditno sposobnost leasingojemalca in velikokrat zahteva zaradi slabe plačilne sposobnosti zelo stroga jamstva, kar dodatno podraži leasing. Stroški, ki se pojavljajo zajemajo amortizacijo, stroške financiranja (obresti, provizije, zavarovalne premije), stroške storitev in razne druge premije dajalca (tveganje, davek, zaslužek). Pomembnost stroškov pri aktivnostih financiranja S stroški je povezano tveganje, ki ga investitorji pripisujejo posameznim izdajam vrednostnih papirjev. Kadar je tveganje veliko, investitorji zahtevajo temu primeren večji donos. Za ocenjevanje tveganja pri vrednostnih papirjih, obstajajo specializirane agencije, ki na podlagi različnih kriterijev rangirajo vrednostne papirje podjetij v razrede. Pogosto uporabljeni kazalci se nanašajo na zadolženost , zavarovanje, zmožnost pokrivanja obveznosti, stabilnost prihodkov, določila o presihajočih skladih, ipd. Uspešnost financiranja je z vidika omejitev in stroškov odvisna od več dejavnikov: podjetje naj bi se glede svoje specifičnosti približalo optimalni strukturi kapitala. Za podjetje je torej nesmiselno zadolževanje, ko so obrestne mere na trgu visoke, saj je ob morebitnem padcu le-teh podjetje zavezano plačevati višje obresti. 13 Ocenjevanje vrednosti podjetij I Ocenjevanje vrednosti podjetij. gre za dejanje ali potek pridobivanja mnenja ali ocene vrednosti podjetja ali deleža v njej. Pri ocenjevanju vrednosti podjetij se je ukvarjala metodologija ocenjevanja na treh hierarhičnih ravneh: načini ocenjevanja vrednosti, ki predstavljajo najširšo kategorijo metodologije ocenjevanja; metode ocenjevanja vrednosti, ki predstavljajo skupek postopkov ocenjevanja v okviru posameznega načina; postopki ocenjevanja vrednosti, ki predstavljajo tehnike ocenjevanja znotraj posameznih metod. Celotni kapital je opredeljen kot vsota lastniškega kapitala in dolga podjetja. Kot dolg vključujemo ali celoten obrestovalni dolg podjetja ali le dolgoročni obrestovani dolg podjetja. Kadar ocenjujemo vrednost celotnega kapitala, moramo upoštevati vse donose, ki so na voljo vsem naložbenikom (tako lastnikom navadnih in prednostnih delnic ter posojilodajalcem), in sicer: anuitete iz dolga, dividende iz prednostnih delnic in donos (običajno čisti denarni tok), na voljo imetnikom navadnih delnic oziroma družbenikom. Lastniški kapital je opredeljen kot lastniški delež v podjetju po odbitku vseh obveznosti (običajno izražen v tržni vrednosti). Pri ocenjevanju vrednosti lastniškega kapitala moramo upoštevati le tiste donose, ki ne vključujejo donosov drugih naložbenikov, torej tiste donose, ki so na voljo, ko odštejemo obveznosti iz naslova anuitet iz dolga in dividend iz prednostnih delnic. Vsi načini in metode ocenjevanja vrednosti so v nekakšni medsebojni povezanosti: ≈ pri uporabi na donosu zasnovanega načina črpamo podatke o strošku kapitala iz tržnih podatkov; ≈ pri načinu tržnih primerjav uporabljamo tržne mnogokratnike, ki izvirajo bodisi iz spremenljivk donosa bodisi iz vrednosti sredstev; ≈ pri uporabi na sredstvih zasnovanega načina črpamo podatke o vrednostih sredstev na trgu; ≈ pri metodi presežnih donosov uporabljamo podatke o donosu, tržne podatke in podatke o sredstvih. PREDNOSTI SLABOSTI in UPORABNOST POSAMEZNIH METOD 1 Metoda diskontiranja PREDNOSTI SLABOSTI UPORABNOST -teoretično najbolj korektna;zajema sedanjo vrednost vseh v prihodnosti uresničenih denarnih tokov; -množično se uporablja pri ocenjevanjih vrednosti za razne namene; - naročniki jo vedno bolj sprejemajo kot temeljno metodo ocenjevanja vrednosti. - zahteva napoved oz. projekcijo prihodnjih donosov, kar je lahko sporno; - zahteva oceno ustrezne diskontne mere, kar je prav tako lahko sporno; - za naročnika je težko razumljiva, če ima premalo znanja iz podjetniških financ Uporablja se lahko za ocenjevanje vrednosti tako obvladujočega deleža (donos mora izražati značilnosti obvladujočega lastnika možnost spremembe sestave kapitala, možnost določanja plač poslovodstvu) kot manjšinskega deleža (donos mora izražati značilnosti obstoječega položaja podjetja). Upoštevati je treba odbitek za pomanjkanje tržljivosti pri ocenjevanju manjšinskega deleža, običajno tudi pri ocenjevanju vrednosti obvladujočega deleža (vendar je le-ta v tem primeru manjši). 2. Metoda uglavničenja (kapitalizacije) PREDNOSTI SLABOSTI UPORABNOST - naložbeniki jo precej pogosto uporabljajo, vendar manj kot metodo diskontiranja; - ne zahteva dolgoročnih napovedi oz. projekcij donosov; - je kar enostavna, zato jo razumejo tudi finančni nepoznavalci. - preveč poenostavljena metoda diskontiranja, saj predvideva stabilnost poslovanja v teoretični neskončnosti; - brezpogojno predvideva, da donos, ki ga uglavničimo, predstavlja tudi ustrezno osnovo za prihodnje donose; - tako donos, ki ga uglavničimo, kot mera uglavničenja sta lahko sporna; - težko jo je uporabljati za novo nastala podjetja ter za podjetja z visoko stopnjo rasti. Enaka uporabnost kot pri metodi diskontiranja. Pri določanju diskontne mere ali mere uglavničenja ni nobene razlike med ocenjevanjem vrednosti obvladujočega ali manjšinskega deleža. 3. Metoda primerljivih podjetij, uvrščenih na borzi PREDNOSTI SLABOSTI UPORABNOST - trg je najboljši razsodnik za določanje vrednosti; - cene podjetij so na voljo za kateri koli datum ocenjevanja vrednosti; - posebno primerna je za ocenjevanje vrednosti manjšinskega deleža, ker ni treba uporabiti odbitka za manjšinski delež, medtem ko obstajajo za odbitek za pomanjkanje tržljivosti dobre statistične podlage. - ni razpoložljivih podatkov za posamezne panoge; - težko je najti resnično primerljiva podjetja; - podjetja, uvrščena na borzi, so običajno veliko večja od ocenjevanega podjetja; - v državah v tranziciji trg kapitala pogosto ni dovolj razvit za pridobivanje kakovostnih primerljivih osnov; - če ocenjujemo obvladujoči dele., je uporaba pribitka za obvladovanje subjektivna in sporna. Uporablja se lahko za oceno vrednosti tako obvladujočega deleža (običajno uporabimo pribitek za obvladovanje) kot manjšinskega deleža (ni treba uporabiti odbitka za neobvladljivost). Upoštevati je treba odbitek za pomanjkanje tržljivosti pri ocenjevanju vrednosti manjšinskega deleža, včasih pa tudi pri ocenjevanju vrednosti obvladujočega dele.a. Metoda primerljivih kupoprodaj podjetij PREDNOSTI SLABOSTI UPORABNOST - primerna za ocenjevanje vrednosti obvladujočega deleža, ker ni treba uporabiti pribitka za obvladovanje. -razpoložljivost ustreznih podatkov je slabša kot pri metodi 3; - kupoprodaje podjetij so običajno opravljene v času, ki se razlikuje od datuma ocenjevanja; - če vrednotimo manjšinski delež, sta uporaba in kvantifikacija odbitka za manjšinski delež in pomanjkanje tržljivosti lahko sporna; - pri kupoprodaji podjetij naložbe- niki javnosti običajno ne razkrijejo vseh pogojev kupoprodaje; - kupoprodaje podjetij pogost vsebujejo sinergijsko ali strateško vrednost, kar je lahko sporno, če ocenjujemo tržno vrednost, in primerneje za oceno vrednosti za naložbenika. Primerna za ocenjevanje vrednosti obvladujočih deležev in za ocenjevanje vrednosti za naložbenika. Če ocenjujemo manjšinski delež, moramo uporabiti odbitek za neobvladljivost in odbitek za pomanjkanje tržljivosti, proučiti pa je treba tudi morebitni odbitek za sinergijo. 5. Metoda prilagodljivih knjigovodskih vrednosti PREDNOSTI SLABOSTI UPORABNOST - enostavna za razumevanje; - ustrezna za ocenjevanje vrednosti podjetij, katerih vrednost temelji na vrednosti sredstev oz. naložb (holdingi), če ocenjujemo obvladujoči dele.; - ustrezna za ocenjevanje likvidacijske vrednosti, če imamo opraviti z obvladujočim deležem in je vrednost poslujočega podjetja nižja. - običajno je delovno intenzivna in zahtevna glede pridobivanja podatkov o tržnih vrednosti posameznih sredstev in obveznosti; - pri oceni mnogih sredstev, predvsem neopredmetenih dolgoročnih sredstev, in potencialnih obveznosti, je lahko sporna; - ni primerna za tista poslujoča podjetja, pri katerih njihova vrednost ni odvisna pretežno od materialnih sredstev, predvsem pri ocenjevanju manjšinskega deleža. Običajno jo uporabljamo za ocenjevanje vrednosti obvladujočih deležev. Če ocenjujemo manjšinski dele., moramo uporabiti odbitek za neobvladljivost in odbitek za pomanjkanje tržljivosti. 6.Metoda presežnih donosov PREDNOSTI SLABOSTI UPORABNOST - primerna je za oceno majhnih družinskih podjetij - sporna in nedorečena je glede tega, katere osnove naj vzamemo za ocenjevanje vrednosti (kaj kot donos in kaj kot sredstva); - ni statističnih osnov za določanje mere uglavničenja preseženih donosov; - ne omogoča vključevanja pričakovane rasti; - redko se uporablja; - ameriška davčna zakonodaja jo dopušča le, če ni možno uporabiti nobene boljše metode. Splošno se uporablja za ocenjevanje vrednosti obvladujočih deležev in le redko za ocenjevanje vrednosti manjšinskih deležev (v tem primeru je treba uporabiti odbitek za neobvladljivost in odbitek za pomanjkanje tržljivosti). Strošek kapitala. Večina podjetij pridobiva sredstva za svoje poslovanje tako z lastniškim kapitalom kakor tudi z dolžniškim kapitalom. Najpogosteje uporabljeni obliki lastniškega financiranja sta izdaja navadnih in prednostnih delnic, dolžniški kapital pa podjetja v veliki meri pridobijo z izdajo obveznic in/ali z najemom posojila. Vse sestavine kapitala skupaj tvorijo strukturo financiranja podjetja. Kljub temu, da se posamezni viri financiranja med seboj občutno razlikujejo, imajo skupno ključno točko: vsi finančni investitorji, ki so podjetju s svojimi vložki priskrbeli potrebna sredstva, pričakujejo v zameno določen donos na njihove naložbe. Strošek kapitala je bistvo ocenjevanja vrednosti podjetij, pri čemer je današnja vrednost vedno enaka prihodnjemu denarnemu toku, diskontiranemu z oportunitetnim stroškom kapitala. Prav tako je za strošek kapitala značilno, da je: pričakovana mera donosa, ki jo trg zahteva za vlaganja v določeno investicijo, z ekonomskega vidika je oportunitetni strošek (investitor ne bo vlagal v določeno investicijo, če obstaja boljša možnost), vsaka sestavina celotnega kapitala podjetja ima svoj strošek kapitala. Skupno povprečje stroškov teh sestavin pa je tehtano povprečje stroškov celotnega kapitala (WACC), Strošek dolga. Strošek dolga meri trenutne stroške podjetja na izposojena sredstva, uporabljena za financiranje projektov. Njegovo višino definirajo predvsem trije dejavniki. Prvi je trenutna višina obrestnih mer, ki je sorazmerna s stroškom dolga, kar pomeni, da ob višjih obrestnih merah naraste tudi strošek dolga. Naslednji dejavnik je kreditno tveganje podjetja. Če se ta poveča, se poveča tudi strošek dolga. Zadnji dejavnik pa so davčne olajšave povezane z dolgom, ki so posledica dejstva, da so obresti odbitna postavka od davčne osnove. Strošek kapitala iz prednostnih delnic. Donos iz dividend prednostnih delnic = tržna mera donosa prednostnih delnic z enakim tveganjem → donos je enak strošku kapitala iz prednostnih delnic. Donos iz dividend prednostnih delnic ≠ tržna mera donosa prednostnih delnic z enakim tveganjem → tržno mero donosa prednostnih delnic moramo oceniti z analizo tveganja podjetja v primerjavi z donosom prednostnih delnic s primerljivim tveganjem. Strošek kapitala iz navadnih delnic - ni mogoče neposredno spremljati na trgu, ker na trgu ni podatka o pričakovanih donosih, na katerih temelji cena delnice. Iz opazovanih tržnih osnov lahko dobimo široko paleto možnih stroškov kapitala iz navadnih delnic, ker imamo veliko podjetij z različnimi stopnjami tveganja. TEHTANO POVPREČJE STRO.KOV CELOTNEGA KAPITALA ( WACC ) WACC je skupek stroškov posameznih sestavin celotnega kapitala podjetja. Vsako od teh obtežimo z njenim deležem v sestavi celotnega kapitala, opredeljenim s tržno vrednostjo posamezne sestavine. WACC je definiran kot tehtana povprečna cena investiranega kapitala. Obravnava se kot strošek podjetja in kakršenkoli dobiček, ki je večji od tega stroška, pomeni ekonomski dobiček. Za izračun tega stroška moramo upoštevati vse vire financiranja, ki so jih zagotovili investitorji. WACC = ( ke × We ) + ( kp × Wp ) + ( kd(pt) [1 - t] × Wd ) WACC = tehtano povprečje stroškov kapitala ke = strošek kapitala, ki velja za navadne delnice We = odstotek kapitala, ki velja za navadne delnice v sestavi celotnega kapitala, opredeljeni na osnovi tržnih vrednosti kp = strošek kapitala, ki velja za prednostne delnice Wp = odstotek kapitala, ki velja za prednostne delnice v sestavi celotnega kapitala, opredeljeni na osnovi tržnih vrednosti kd(pt) = strošek dolga pred obdavčitvijo t = davčna stopnja Wd = odstotek dolga v sestavi celotnega kapitala, opredeljeni na osnovi tržnih vrednosti Vrednotenje manjšinskega deleža v lastniškem kapitalu podjetja → običajno uporabimo dejansko sestavo celotnega kapitala. Vrednotenje obvladujočega deleža v lastniškem kapitalu podjetja → običajno uporabimo hipotetično sestavo celotnega kapitala. OCENJEVANJE STROŠKA LASTNIŠKEGA KAPITALA. Za ugotovitev stroška lastniškega kapitala je na voljo več različnih metod in pristopov. Najpogosteje uporabljen pristop v zahodnih državah je CAPM model. Kljub nekaterim slabostim pri uporabi tega modela v naših razmerah, je najpogosteje uporabljen tudi v Sloveniji. Sestavine stroška lastniškega kapitala: NETVEGANA MERA DONOSA ( je običajno mera donosa državnega vrednostnega papirja z dolgim rokom dospetja. Vsebuje tudi t.i. časovno tveganje, ki izhaja iz možnosti, da bo tržna vrednost obveznice nihala s spreminjanjem splošne ravni obrestnih mer ) PRIBITEK ZA KAPITALSKO TVEGANJE ( je mera donosa, ki se dodatno zahteva nad netvegano merodonosa, če se namesto v netvegane vrednostne papirje vlaga v delnice/deleže podjetij). CAPM: Je sestavljen iz netvegane mere kapitala, kateri prištejemo mero za splošno tveganje, pomnoženo s splošnim kapitalskim tveganjem. Splošno tveganje ( β ) je občutljivost donosov nad netvegano mero konkretnega podjetja na povprečne donose nad netvegano mero donosa na trgu kapitala. Je model, ki opisuje odnos med tveganjem in donosnostjo, ter pravi, da je pričakovana donosnost delnice ali portfelja enaka vsoti donosnosti netvegane naložbe in premije za dodatno prevzeto sistematično tveganje. Vključuje samo splošno tveganje kot dejavnik določanja zahtevane mere donosa zato, ker se je posebnemu tveganju teoretično mogoče izogniti s popolno razpršitvijo naložb. V zadnjem času so bili razviti bolj prilagojeni modeli CAPM za izračun stroška lastniškega kapitala v državah z manj razvitim trgom kapitala. Gre za naslednje modele: Mednarodni CAPM, ki zajema predpostavko, da je možno CAPM prilagoditi mednarodnemu trgu: tržni portfelj se razširi na kapitalski trg vseh držav na svetu. Problem pa je najti dovolj dolgo časovno vrsto. Svetovno zasnovan CAPM, ki temelji na predpostavki, da svetovni trg ni pregleden in povezan ter da imajo posebna regionalna tveganja velik pomen pri določanju stroška kapitala. Model dograjevanja. Ta model je enak dopolnjenemu CAPM, ne vsebuje pa faktorja beta. Zaradi tega je potrebno elemente tveganja ( predstavljeni v CAPM z beta ) dodatno upoštevati pri določanju posebnih tveganj. To pa je povezano s subjektivnim ocenjevanjem. Model diskontiranega denarnega toka ( DCF ) - je mogoče uporabiti za oceno stroška kapitala z uporabo formule za izračun sedanje vrednosti. Za sedanjo vrednost se vzame tržna cena delnice, za denarni tok pa izplačila dividend. Za lastniško zaprto podjetje se lahko oceni strošek kapitala z uporabo primerljivih podjetij, ki kotirajo na borzi. Ločimo enostopenjski in večstopenjski model DCF. Enostopenjski model - temelji na izračunu stroška kapitala iz formule za kapitalizacijo denarnega toka ob predpostavki stalne rasti. Temelji na kratkoročnih ocenah o možni stopnji rasti. Večstopenjski model - predvideva več obdobij različnih pričakovanih stopenj rasti, pri čemer se lahko tudi določi dolžina trajanja vsakega obdobja. Ta model je veliko zahtevnejši kot enostopenjski. Pri njem je možno opredeliti za posamezna obdobja različne stopnje rasti. Model uravnoteženega določanja stroška kapitala ( APT ). Pomanjkljivosti modela: Spremenljivke v modelu niso specificirane z empiričnimi podatki, so namreč zgolj subjektivna domneva ocenjevalca in ni soglasja o tem, katere spremenljivke imajo največji učinek pri določanju stroška kapitala. 14. OCENJEVANJE VREDNOSTI PODJETIJ – II Vrednotenje podjetij je proces, pri katerem z uporabo podatkov iz preteklosti, sedanjosti in načrtovane prihodnosti ugotavljamo pošteno tržno vrednost podjetja. Metode vrednotenja delimo na: • Statične; so tiste, ki se osredinjajo na ugotavljanje vrednosti sredstev in obveznosti podjetja. • Dinamične; z njimi skušamo ugotoviti vrednost podjetja, ki posluje v neskončnost. Najpomembnejše metode vrednotenja podjetij: 1. Metoda diskontiranja Temelji na predpostavki, da je vrednost naložbe enaka vsoti vseh prihodnjih donosov, ki jih naložba zagotavlja lastniku. Pri čemer se vsak donos diskontira na sedanjo vrednost z diskontno mero, ki izraža časovno vrednost denarja in mero tveganja, povezano z možnostjo uresničitve pričakovanega donosa. Slabosti metode: o (ne)zanesljivost napovedanih donosov, odločitev o ustreznem številu let napovedi, preden ocenimo preostalo vrednost; o Negotovost glede izbire osnove za ekonomski donos, ki je predmet projekcij, izbira diskontne mere in ali predvideti donos na koncu vsakega leta ali pogosteje. Možnost uporabe metode diskontiranja za lastniški ali celotni kapital Pri uporabi metode za ocenjevanje lastniškega kapitala, mora biti napoved donosov opredeljena tako, da opredeljuje le tiste donose, ki so namenjeni lastnikom navadnih delnic, vsekakor pa mora diskontna mera obsegati strošek lastniškega kapitala. V primeru uporabe za oceno celotnega kapitala, mora biti napoved donosov opredeljena tako, da opredeljuje le tiste donose, ki so namenjeni lastnikom navadnih delnic kot tudi drugim naložbenikom v podjetju (diskontna mera mora biti rezultat tehtanega povprečja stroškov kapitala (WACC). Čisti denarni tok kot najprimernejše merilo za ekonomski donos. Razlog za dajanje prednosti temu načinu se kaže predvsem v tem, da je čisti denarni tok znesek, ki ga lahko razdelimo lastnikom ali z njim prosto razpolagamo, ne da bi ogrozili načrtovano dejavnost podjetja in načrtovani denarni tok v prihodnosti. PV=NDT1/(1+d)+NDT2/(1+d)2+...+NDTn/(1+d)n PV= sedanja vrednost NDT= čisti denarni tok D= diskontna mera Ob prejemanju denarnega toka enakomerno skozi vso leto, lahko sedanjo vrednost izračunamo z uporabo medletnega načina diskontiranja PV=NDT/(1+d)0,5+NDT2/(1+d)1,5+...+NDTn/(1+d)n-0,5 2. Metoda uglavičenja oz. kapitalizacije Je v bistvu skrajšana metoda diskontiranja, pri kateri temelji ocenjevanje vrednosti na normaliziranem letnem donosu, ki bo naraščal ali padal po neki povprečni stopnji v teoretično neskončnost. Uporabnost metode: - Za ocenjevanje vrednosti lastniškega kapitala; osnova so le donosi, razpoložljivi za imetnike navadnih delnic. - Za ocenjevanje vrednosti celotnega kapitala; so donosi, razpoložljivi za vse naložbenike in mora izražati tehtano povprečje stroškov kapitala (WACC). PV=NDT1/c PV=NDT0(1+g)/d-g c= mera uglavičenja, v tem primeru enaka diskontni meri g= pričakovana dolgoročna konstantna stopnja rasti čistega denarnega toka Razlika med diskontiranjem in uglavičenjem je ta da je pri diskontiranju vsak prirast prihodnjega donosa posebno opredeljen in prikazan v števcu formule, pri uglavičenju pa so spremembe v prihodnosti zajete v obliki povprečne letne stopnje rasti. Način tržnih primerjav: metoda primerljivih podjetij, uvrščenih na borzi Ta metoda predpostavlja, da lahko na podlagi kupoprodaj podobnih premoženj ocenimo vrednost katerega koli premoženja oz. podjetja, ki ima podobne značilnosti. Ključni dejavnik primerljivosti podjetij je enaka stopnja tveganja oz., da imajo podobne dejavnike tveganja. Druge značilnosti na katerih izberemo primerljiva podjetja pa so: trg, produkti, velikost,...Najprej določimo merila za izbor, nato pa izberemo podjetje, ki izpolnjujejo merila. - Postopki metode primerljivih podjetij; pri tej metodi pomnožimo temeljne finančne spremenljivke podjetja (čisti dobiček, EBIT, bruto denarni tok) z mnogokratniki, ki jih dobimo iz borznih kotacij primerljivih podjetij. - Mnogokratnik lastniškega kapitala; v tabeli so prikazani mnogokratniki, ki so primerni, pri različnih pogojih, za ocenjevanje vrednosti podjetja s pomočjo primerljivi podjetij mnogokratnik izračun Primernost mnogokratnika, če je P/E P/ čisti dobiček PS Način obračunavanja amortizacije je enak P/ bruto denarni tok P /(čisti dobiček PS + nedenarni stroški PS) Amortizacija predstavlja bistven del stroškov P/ dobiček pred obdavčitvijo P / dobiček PS pred obdavčitvijo Različnost davčnih stopenj P / S P / prodaja PS Podobno operativno delovanje P / BV P / knjižna vrednost PS Knjigovodske vrednosti temeljijo na tržni vrednosti - Mnogokratnik celotnega kapitala; uporabljamo takrat, kadar se primerljiva podjetja pomembno razlikujejo po sestavi sredstev in kapitala. • Cena celotnega kapitala (MVIC) / dobiček pred stroški financiranja, davki in amortizacijo (EBITDA) • MVIC / dobiček pred stroški financiranja in davki (EBIT) • MVIC / knjigovodska vrednost celotnega kapitala - Prilagoditve izkazov poslovanja; izkaze poslovanja primerljivih podjetij je treba analizirati in po potrebi prilagoditi izkazom poslovanja ocenjevanega podjetja - Izbira mnogokratnika; izbirati je potrebno med mnogokratniki, za katere obstajajo ustrezni in zanesljivi podatki - Prilagoditve vrednost; če ocenjujemo manjšinski delež v lastniško zaprtem podjetju moramo uporabiti odbitek za pomanjkanje tržljivosti in neobvladljivosti. Način tržnih primerjav: metoda primerljivih kupoprodaj podjetij Ta metoda temelji na enakih osnovah, kot metoda primerljivih na borzi uvrščenih podjetij, vendar običajno obravnava kupoprodaje obvladujočih deležev, medtem ko se na trgu kapitala kupujejo oz. prodajajo manjšinski deleži. - Razpoložljivi podatki; razpoložljivih podatkov o kupoprodajah je dosti manj kot podatkov o podjetjih uvrščenih na borzi. - Izbira primerljivih kupoprodaj; postopek je podoben kot pri metodi primerljivih na borzi uvrščenih podjetij. - Postopki metode primerljivih transakcij; najprej je potrebno ugotoviti, ali je šlo pri kupoprodaji za kupoprodajo sredstev ali kapitala ter ugotoviti, kaj je še vključeno v ceno kupoprodaje in je predmet našega ocenjevanja vrednosti. Nato pa opravimo še primerne prilagoditve. - Prilagoditve vrednosti, dobljene po metodi primerljivih kupoprodaj; prilagoditve ocenjenih vrednosti se razlikujejo glede na to ali ocenjujemo obvladujoči delež in manjšinski delež. Na sredstvih temelječ način: metoda prilagojenih knjigovodskih vrednosti Metoda temelji na načelu substitucije, po katerem kupec za določeno sredstvo ni pripravljen plačati več, kot bi bil strošek nadomestitve s sredstvom z enako uporabnostjo. Prilagodimo vsa materialna in nematerialna sredstva in obveznosti na pošteno tržno vrednost. Prilagoditev vrednosti sredstev lahko temelji na predpostavki poslujočega podjetja ali likvidacije podjetja. • Ocenjevanje vrednosti nepremičnin Ločimo tri načine vrednotenja nepremičnin: a) Nabavno – vrednostni način; izhajamo iz ocene nabavnih vrednosti za nadomestitev objekta. b) Na donosu zasnovan način; uporabljata se metodi diskontiranja in uglavičenja. c) Način tržnih primerjav; ocenjevalci primerjajo prodaje podobnih objektov v času, ki je čim bližji datumu ocenjevanja in na območju z značilnostmi kraja ocenjevane nepremičnine. • Ocenjevanje vrednosti strojev in opreme; uporabljajo se podobne metode in načini, kot pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin, uporablja pa se predvsem nabavno-vrednostni način. • Prilagoditve vrednosti po metodi čiste vrednosti sredstev; dobimo vrednost obvladujočega deleža, zato moramo pri oceni manjšinskega deleža uporabiti odbitek za neobvladovanje. Na sredstvih temelječ način: metoda presežnih donosov Metodo uporabljamo takrat, ko ni mogoče uporabiti nobene druge metode. 15. OCENJEVANJE VREDNOSTI PODJETIJ – III 1. Odbitki in pribitki Vrste odbitkov in pribitkov Odbitke in pribitke razvrščamo v dve krovni skupini, in sicer; Odbitke oz. pribitke, povezane s samim bistvom podjetja, ki je predmet ocenjevanja; se nanašajo na podjetje kot celoto in ne izražajo značilnosti posameznih lastnikov in veljajo za vse lastnike enako. Ti odbitki in pribitki veljajo za nekatera posebna dodatna tveganja, ki jih pripisujemo ocenjevanemu podjetju, kot so: - Odbitek zaradi vpliva ključne osebe, - Odbitek zaradi nerešenih ekoloških problemov, - Odbitek zaradi grozečih sodnih sporov, - Odbitek zaradi posebnih tržnih tveganj ipd. Odbitki oz. pribitki, povezane z značilnostmi lastništva v podjetju, ki je predmet ocenjevanja; zajemajo tiste, ki jih pripisujemo značilnostim lastništva v podjetju. Te značilnosti se izražajo ali z vplivom lastnika na upravljanje podjetja ali z možnostjo lastnika, da unovči svoj lastniški delež v podjetju. Poznamo dve skupini odbitkov oz. pribitkov: - Pribitek za obvladovanje oz. odbitek za neobvladljivost, - Odbitek za pomanjkanje tržljivosti. Osnovna vrednost Izhodišče za določanje kakršnegakoli odbitka ali pribitka, ki je povezan z odnosom lastnika do ocenjevanega podjetja, je zelo jasno opredeljena osnova. Če izvzamemo vse druge dejavnike, lahko ob upoštevanju vidika obvladovanja in tržljivosti lastniškega deleža opredelimo različne ravni vrednosti, ki nam dajo osnovno vrednost, na kateri temelji uporaba odbitka oz. pribitka: - 1. raven: strateška ali sinergijska vrednost, - 2. raven: vrednost za obvladujočega lastnika, - 3. raven: vrednost za manjšinskega lastnika, katerega lastniški delež/delnice se prosto prodajajo na aktivnem trgu kapitala, - 4. raven: vrednost deleža za manjšinskega lastnika v lastniško zaprtem podjetju. Pribitek za obvladovanje in odbitek za neobvladljivost Nivo obvladovanja pogosto določa tudi raven tržljivosti lastniškega deleža v podjetju, zato je potrebno pri ocenjevanju vrednosti podjetij najprej analizirati vidik obvladovanja in s tem povezani pribitek oz. odbitek, preden se spustimo v analizo tržljivosti podjetja. Popolnoma obvladuje podjetje le 100-odstotni lastnik, zato v tem primeru enačimo vrednost deleža z vrednostjo podjetja, v drugih primerih je potrebna vključitev kalkulacije odbitka za pomanjkanje obvladovanja, če to zahteva dobljena osnovna vrednost. Odbitek za neobvladljivost= 1 - (1/(1+pribitek za obvladovanje)) Odbitek za pomanjkanje tržljivosti Je izenačevalec manjšinskega deleža v lastniško zaprti družbi z manjšinskim deležem v podjetjih katerih delnice kotirajo na aktivnih trgih kapitala. Merila za določanje odbitka za pomanjkanje tržljivosti pri manjšinskih deležih dobimo v glavnem iz dveh skupin raziskav: raziskave restriktivnih delnic in raziskave začetnih javnih ponudb. Sklepne ugotovitve in opredelitve ocene vrednosti Na koncu postopka ocenjevanje vrednosti je treba analizirati vrednosti, dobljene z uporabnimi metodami in postopki in se odločiti o končni oceni vrednosti. Ves postopek ocenjevanja vrednosti je potrebno še enkrat pregledati in preveriti, ali smo ocenili pravo premoženje, upoštevali vse pravice in omejitve povezane s premoženjem in preverili vse izračune. Odločiti se moramo, katero metodo bomo upoštevali, katere ne in kolikšen pomen bomo dali posamezni metodi. 2. Analiza podjetja in njegovega okolja Preden začnemo analizo podjetja je potrebno prilagoditi računovodske izkaze, da s tem zagotovimo primerljivost z računovodskimi izkazi primerljivih podjetij in izločimo kategorije, ki so rezultat izjemnih razmer in ne predstavljajo normalne ravni poslovanja. Prilagoditev se opravi tudi z vidika obvladovanja, saj lahko obvladujoči ali potencialni lastnik opravi določene prilagoditve, ki jih manjšinski lastnik ne more. Na koncu iz računovodskih izkazov izločimo poslovno nepotrebno premoženje. Podatke ocenjevanega podjetja lahko tako primerjamo s preteklimi podatki podjetja samega, povprečnimi podatki panoge ali pa primerljivimi podjetji. Za potrebne analize se najpogosteje uporabljajo naslednji kazalniki: - Kazalniki učinkovitosti obratovanja podjetja (koef. obračanja terjatev do kupcev, koef. obračanja zalog materiala in blaga, prodaja v primerjavi z obratnim kapitalom, stalnimi sredstvi in sredstvi,...); - Kazalniki gospodarnosti (stopnja dobičkonosnosti prihodkov, st. kosmate dobičkovnosti poslovnih prihodkov,..); - Kazalniki dobičkonosnosti (ROA, ROE, ROI); - Kazalniki stanja financiranja (stopnja dolžniškosti financiranja, stopnja lastniškosti financiranja,...); - Kazalniki plačilne sposobnosti (kratkoročni koef., pospešeni koef., ...) - in drugi (poslovno tveganje, st. operativnega vzvoda). Te analize so pomembne za določanje stroška kapitala, tržnih mnogokratnikov in ugotavljanja morebitnih presežkov ali pomanjkanja sredstev. V analizo je seveda treba zajeti še podatke, ki iz okolja dejansko vplivajo na poslovanje okolja. Dobro pa je tudi, da ocenjevalec opravi obisk podjetja in v podjetju izvede intervju, preko katerega dobi boljši vpogled v podjetje. 3. Poročilo o ocenjevanju vrednosti To poročilo mora biti temeljito (vsi podatki in analize), uravnoteženo (pozitivni in negativni dejavniki vrednosti), berljivo (javnost in razumljivost podatkov), povezano (logičen tok podatkov in ugotovitev) in podprto (s prikazi, analizami, tabelami). Takšno poročilo mora vsebovati: identifikacijo podjetja (ime, pravna oblika,..), identifikacija naročnika, namen ocenjevanja, značilnosti lastništva v podjetju, osnovni podatki o podjetju (zgodovina, konkurenca), pregled širšega okolja podjetja, kateri so viri informacij, vsi računovodski izkazi za pretekla obdobja (IPI, BS, IFI). 4. Ocenjevanje vrednosti za posebne namene Ocenjevanje vrednosti za določanje menjalnih razmerij Statusna preoblikovanja družb, ki jih pozna zakon o gospodarskih družbah so združitve, delitve, prenos premoženja in spremembo pravnoorganizacijskih oblik. Združitve, ki so lahko: o Pripojitve – celotno premoženje ene ali več prevzetih družb se prenese na drugo prevzemno družbo in o Spojitve – celotno premoženje prevzetih družb, ki se spajajo, se prenese na nova prevzemna družba, ki se ob tem ustanovi. Delitve, ki so lahko: o Razdelitve pri katerih se opravi hkratni prenos vseh delov premoženja prenosne družbe, ki z razdelitvijo preneha, bodisi na nove družbe, ki se ustanovijo zaradi razdelitve, bodisi na prevzemne družbe in o Oddelitve pri katerih pa se prenese le del premoženja prenosne družbe, ki pa z oddelitvijo ne preneha. Premoženje se prenese na nove kapitalske družbe, ki so se ustanovile zaradi oddelitve ali pa z prevzemom družbe. Prenos premoženja pomeni, da družba prenese celotno svoje premoženje na RS ali na lokalno skupnost. Spremembe pravnoorganizacijske oblike ko npr. delniška družba spremeni v npr.d.o.o. Pomembno pri statusnih spremembah je , da se premoženjski položaj delničarjev pri tem ne poslabša. Delničar mora ob pripojitvi torej prejeti premoženje, ki je enako vrednosti delnic, ki jih je imel pred pripojitvijo in so bile po tem takem zaradi pripojitve razveljavljene. Določiti se mora torej primerno menjalno razmerje. Ugotavlja se torej vrednost družbe preračunana na enoto osnovnega kapitala in tako se ponavadi določi menjalno razmerje. Pomembno je, da pošteno vrednost določimo na podlagi enakih izhodišč, to je vrednosti celotnega lastniškega kapitala družbe, in to uporabimo pri vseh družbah, udeleženem v statusnem preoblikovanju. Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje MRS so uvedli dva modela prepoznavanja sredstev: - Nabavno-vrednostni model in - Model poštene vrednosti. Razlikovati je potrebno med pošteno vrednostjo kot računovodskim pojmom in tržno vrednostjo. Poštena vrednost je znesek, za katerega je sredstvo mogoče zamenjati med dobro obveščenim in voljnima strankama v premišljenem poslu. Problem se lahko pojavi pri t.i. ekonomskem in eksternem zastaranju. Sestavljata ga lokacijsko in ekonomsko zastaranje v ožjem smislu. Lokacijsko zastaranje lahko opredelimo z neposrednim opazovanjem in se pokaže kot znižanje vrednosti. Ekonomsko zastaranje pa je posledica sprememb ekonomskih pogojev v panogi in ga ni mogoče neposredno opredeliti z opazovanjem in analiziranjem sredstva. Nanj ne moremo vplivati in je fizično ločena od sredstva. Kategoriziramo ga lahko na ozdravljivost in glede na univerzalnost. Ločimo pa tudi sistematično in nesistematično ekonomsko zastaranje. 16. OCENJEVANJE VREDNOSTI PODJETIJ – PRIMER Predstavljen je primer ocenjevanja vrednosti podjetja iGV. Za dodatek ga lahko prebereš v knjigi stran 109 (prvi del knjige). 17. POLITIKA OBRATNEGA KAPITALA I FINANCIRANJE KRATKOROČNIH NALOŽB 1. Politika obratnega kapitala oz. politika kratkoročnih naložb Obratni kapital ali kratkoročno vezan kapital je presežek kapitala nad dolgoročnimi naložbami podjetja oz. del lastniškega kapitala in dolgovanega kapitala s katerim se financirajo kratkoročna sredstva. Obratni kapital nam kaže odnos med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi. Velikost obratnega kapitala, ki podjetju omogoča plačilno sposobnost se med podjetji razlikuje in je odvisna od velikosti podjetja ter njegove dejavnosti. Uporabljamo dva kazalnika; - Koeficient kratkoročne pokritosti kratkoročnih obveznosti (kratkoročni koeficient) KK= Kratkoročna sredstva / kratkoročne obveznosti - Koeficient pospešene pokritosti kratkoročnih obveznosti (pospešeni koeficient) PK= Vsota likvidnih sredstev in kratkoročnih terjatev / kratkoročne obveznosti 2. Politike določanja obsega kratkoročnih naložb Namen kratkoročnih naložb je zagotavljanje nemotenega poslovnega procesa. Obseg obratnega kapitala podjetje določi glede na čas, potreben za izdelavo izdelka, pričakovano prodajo, pričakovane roke plačil kupcev, roke dobave blaga ter v skladu z želenim obsegom varnostne zaloge za primer odstopanj od pričakovanih vrednosti. Oblikuje lahko več ali manj zalog, dopusti več ali manj terjatev, več ali manj kratkoročnih finančnih naložb. Ločimo tri politike; a) Omejevalna politika kratkoročnih naložb, ima podjetje majhen obseg vsake komponente obratnega kapitala b) Sproščena politika kratkoročnih naložb pa ima vsake komponente veliko (velik obseg denarja, likvidnih kratk. naložb, terjatev do kupca in zalog.) c) Zmerna politika kratkoročnih naložb; za podjetje je najugodnejša srednja pot, torej takšen obseg kratkoročnih naložb, ki še zagotavlja nemoten poslovni proces. Večina podjetij ima prodajo sezonskega značaja, kar pomeni, da morajo imeti v času povečanega povpraševanja več zalog ter s tem tudi več terjatev do kupcev. Zaloge pa nikdar ne padejo pod določeno raven, podjetje jih ima vedno zabeležene v bilanci stanja. 3. Politike financiranja kratkoročnih naložb Poznamo več vrst politik z vidika njihovega financiranja kratkoročnih naložb. Le to so: a) Politika izenačevanja ročnosti – podjetje financira trajna gibljiva sredstva z dolgoročnimi viri, začasna sezonska nihanja pa z različnimi kratkoročnimi viri. b) Agresivna politika – podjetje zagotovi dolgoročno financiranje v manjšem obsegu kot znašajo trajna gibljiva sredstva – del dolgoročnih naložb mora biti financiran s kratkoročnimi viri. c) Konzervativna politika – podjetje zagotovi dolgoročna finančna sredstva ne samo za dolgoročna stalna sredstva in trajna gibljiva sredstva, temveč tudi za del sezonskih, začasnih gibljivih sredstev. Dolgoročni dolg je dražji, saj je obrestna mera, ki jo banka zahteva, višja, seveda pa je strategija manj tvegana, saj je manjša verjetnost, da bo podjetje ostalo brez finančnih virov. Obrat denarja. Za vzdrževanje zalog in terjatev do kupcev potrebuje podjetje finančne vire, ki povzročajo stroške. Večje kot so naložbe v obratni kapital, večji stroški nastanejo. Če bi podjetje uspelo racionalizirati naložbe v obratni kapital, bi imelo dvojno korist, in sicer: - Pozitiven denarni tok zaradi prodaje obstoječih naložb, - Manjše stroške zaradi manjšega potrebnega obsega zunanjega financiranja teh naložb. 4. Namen kratkoročnega financiranja Kratkoročno financiranje zajema odločitve o financiranju podjetja s kratkoročnimi dolgovi in drugimi obveznostmi. Pri tem mora podjetje upoštevati kratkoročna financiranja. Namen kratkoročnega financiranja je v tem, da vsako vrsto kratkoročnega financiranja pri odločanju pretehtamo zlasti glede na: kratkoročno plačilno sposobnost podjetja, dolgoročno plačilno sposobnost podjetja ter donosnost in tveganje lastniškega kapitala. 5. Obseg kratkoročnega financiranja Je opredeljen z doseganjem najugodnejšega dolgoročnega financiranja. Zato je na kratkoročnem področju treba zagotoviti le najboljšo kombinacijo vseh vrst kratkoročnega financiranja. Pri tem je treba upoštevati zlasti: stroške; razpoložljivost časovne omejitve; prilagodljivost; stopnjo obremenjenosti kapitala. Temeljno sodilo pri iskanju najboljše kombinacije različnih vrst kratkoročnega financiranja so neposredni (obrestna mera, provizije) in posredni stroški financiranja (stroškovna ocena preostalih sodil: časovne omejitve). 6. Viri kratkoročnega financiranja Kratkoročno financiranje zajema zlasti: Obveznosti do dobaviteljev So običajen vir financiranja poslovanja podjetja. Nastanejo kot posledica nakupa na odprt račun z opredeljeno zapadlostjo v plačilo, na primer od 8 do 15 dni. Rok plačila je lahko tudi daljši, kar prinaša dodaten vir financiranja (povečanje obveznosti do dobaviteljev). Pri izračunavanju primerljive obrestne mere kot kazalca stroškov obveznosti do dobaviteljev upoštevamo: stroške obveznosti do dobaviteljev, obseg posojila, ročnost posojila. Kratkoročna posojila Je mogoče pridobiti predvsem pri bankah, drugih finančnih institucijah ter drugih pravnih ali fizičnih osebah. V stabilnih razmerah so najpogostejša bančna posojila, ki se razlikujejo po vsebini (načinu obrestovanja, pogojih,...), zavarovanju (lombardno, menično,...) in tehniki izvedbe (neposredno nakazilo, limit,..). Bančna posojila običajno najamemo za: - Financiranje sezonskih obratnih sredstev, - Financiranje posameznih večjih poslov, - Zagotavljanju kratkoročne plačilne sposobnosti podjetja, - Za premostitvena posojila. Posojila drugih finančnih institucij (zavarovalnic, hranilnic, hranilno-kreditnih služb, investicijskih skladov, pokojninskih skladov,...) se običajno najamejo za: - Namensko financiranje kratkoročnih projektov in dopolnilnih dolg. projektov, - Financiranje posameznih manjših poslov, v načrtu nepredvidene premostitve pri zagotavljanju kratkoročne plačilne sposobnosti podjetja. Pri odločanju o najemu kratkoročnega posojila je treba upoštevati zlasti: o celotne stroške posojila (obresti, provizije, stroški zavarovanja, vezavo sredstev na TRR,...); o ustreznost roka vračila in možnosti podaljševanja; o morebitne probleme ali neugodnosti pri zavarovanju posojila, o namen zadolžitve in ustrezno kalkulacijo posla, o stopnjo odvisnosti od upnika. Kratkoročni komercialni krediti, ki jih obravnava prodajalec kupcu blaga, so ena najpomembnejših oblik kratkoročnega financiranja. Druge komercialne obveznosti; štejemo zlasti prejete predujme, varščine. Tudi za pridobitev predujmov mora imeti podjetje določeno kreditno sposobnost, kar se lahko kaže tudi v manjših stroških tega načina financiranja. Druge kratkoročne obveznosti iz poslovanja so zlasti obveznosti: v zvezi s stroški oz. odhodki poslovanja, v zvezi s stroški oz. odhodki od financiranja naštetih obveznosti, iz naslova izplačila dobička,...Te obveznosti nastanejo spontano(podjetje ne more vplivati na njihovo velikost); njihova prednost so sorazmerno majhni stroški financiranja, ki pa praviloma začnejo rasti, če podjetje s plačilom odlaša. Izdane kratkoročne vrednostnice (izdani kratkoročni VP) so zlasti: menica, komercialni zapis, druge kratkoročne vrednostnice so v načelu po naravi nezavarovane obljube plačila, zato je njihova izdaja praviloma uspešna le pri podjetjih z veliko kreditno sposobnostjo. Notranje financiranje zajema zlasti: med letom nerazporejeni čisti dobiček, pasivne časovne razmejitve. Zunaj-bilančno kratkoročno financiranje je tisto financiranje, ki presega kratkoročne obveznosti, izkazane v bilanci stanja. To financiranje se lahko doseže tako s komercialnimi kot tudi finančnimi instrumenti. Med najpogostejšimi so zlasti: kratkoročni poslovni najem, ponovni nakup zalog, zaloge v konsignaciji, posredno financiranje. 7. Prednosti in slabosti kratkoročnega financiranja Kratkoročno financiranje ima v primerjavi z dolgoročnim nekatere prednosti pa tudi nekatere slabosti. Kratkoročno financiranje ima pred dolgoročnim zlasti tele prednosti: možnost hitrejše pridobitve, prilagodljivost potrebam in manjše omejitve (ki jih postavljajo upniki) v poslovni politiki; večja razpoložljivost. Slabosti kratkoročnega financiranja v primerjavi z dolgoročnimi pa so zlasti: večji stroški financiranja (stroški pridobitve, obresti); veliko število potrebnih obnavljanj in s tem povezani stroški, večje tveganje glede spreminjanja stroškov financiranja, večje tveganje glede možnosti obnavljanja. 8. Izvajanje kratkoročnega financiranja Načini, oblike in metode preskrbe kratkoročnega financiranja so različni in jih lahko tudi obravnavamo različno, na primer kot zunanje in notranje financiranje. V nasprotju z notranjim mora podjetje pri zunanjem financiranju dokazati morebitnemu upniku svojo kreditno sposobnost. 18. POLITIKA OBRATNEGA KAPITALA II DENAR IN FINANČNE NALOŽBE Upravljanje z denarnimi sredstvi Sodi med kratkoročno finančno upravljanje, ki je del širšega področja finančnega upravljanja. Finančno upravljanje obsega vse finančne odločitve v podjetju, katerih cilj je maksimiranje premoženja delničarjev. To so odločitve o pridobivanju, upravljanju in financiranju virov podjetja v obliki denarja. Finančno upravljanje se deli na kratkoročno in dolgoročno. Dolgoročno finančno upravljanje se ukvarja z dolgoročnimi naložbami podjetja in z dolgoročnimi naložbami podjetja in z dolgoročnimi financiranjem podjetja na kapitalskih trgih. Razlogi za zadržanja denarja oz. prednosti denarja v njegovi osnovni obliki: zmožnosti izkoriščanja ugodnih gotovinskih popustov dobaviteljev, ohranitve visoke kreditne sposobnosti, izkoriščanja posebnih poslovnih priložnosti, boljšega obvladovanja izrednih dogodkov (stavka,...). Podjetje praviloma svoje obveznosti poravnava z denarjem in le zadosten obseg naložb, ki jih je mogoče pravočasno spremeniti v denar, zagotavlja, da bo podjetje tekoče sposobno poravnati svoje pogodbene obveznosti, torej bo podjetje likvidno in mu ne bo grozil stečaj. Na podlagi različnih motivov, ki vplivajo na dejstvo, da v podjetju želijo zadržati denar, lahko razdelimo denarno blagajno podjetja na štiri dele: a) Transakcijsko blagajno. Denar je v prvi vrsti potreben zaradi opravljanja transakcij. Gre za osnovna vsakodnevna izplačila (plačila dobaviteljem, plače, davki,...); b) Previdnostno blagajno. Podjetja morajo držati denar, da se zavarujejo pred negotovostjo. Gre za zavarovanje pred negotovimi dogodki v prihodnosti (npr. Pokvari se stroj). Ta sredstva se pogosto držijo v obliki likvidnih VP. c) Špekulativno blagajno. Podjetja držijo večjo količino denarja na računu z namenom, da se bodo pojavile nepričakovane priložnosti in da bodo imela možnost hitrega in preprostega financiranja. Gre predvsem za motiv špekuliranja. d) Kompenzacijsko blagajno. Zadnji razlog za držanje denarja je zahteva po minimalnem stanju na bančnem računu, ki služi zavarovanju pri banki izposojenih sredstev ali pa pokrivanju stroškov opravljenih bančnih storitev za podjetje. Bolj pogosto pa se nanašajo na vsakodnevno poslovanje, v katerem podjetje želi imeti več denarja na računu, da bi bilo sposobno izkoristiti razne popuste za takojšnjo plačilo. Razlogi proti držanju denarja. Upravljanje z denarnimi sredstvi se ukvarja z iskanjem minimalne količine denarja, ki jo še lahko drži podjetje za opravljanje normalnih poslovnih aktivnosti, vendar mora hkrati zagotoviti dovolj denarja za nudenje prodaje na kredit, za ohranitev svoje kreditne bonitete in za nepričakovane denarne potrebe. Zato podjetje išče optimalno raven denarnih sredstev, pri čemer ima transakcijske in oportunitetne stroške. Transakcijski stroški so stroški, povezani s prodajo likvidnih vrednostnih papirjev, ko ima podjetje premalo denarnih sredstev. Oportunitetni stroški predstavljajo izgubljene donose, ker ima podjetje denar namesto likvidnih vrednostnih sredstev. S ciljem minimiziranja želenega obsega denarja, ki za podjetje pomeni oportunitetne stroške, je zelo pomembno, da poznamo tehnike upravljanja z denarjem. Le-te so: Sinhronizacija denarnih tokov, kjer skušamo uskladiti odtoke denarja s pritoki in tako zmanjšati zneske, potrebne za opravljanje vsakodnevnih transakcij; Uporaba »denarja v obtoku«, pri čemer velja, da je od dneva plačila v knjigah podjetja zabeležen manjši znesek denarja, kot je dejansko stanje na računu, ki ga beleži banka predvsem zaradi dolgotrajnega procesa. Tako lahko denar dejansko še uporabljamo toliko časa, dokler ne pride do poravnave. Uporaba poštnih predalov, ki omogoča bistveno krajši čas potovanja čeka od kupca do banke, torej brez posrednika, saj kupci čeke ne pošiljajo neposredno podjetju, temveč v lokalni poštni predal, kjer ima sedež tudi njihova banka. Elektronski način plačevanja je vse bolj pogosta tehnika, ki se je uveljavila s pojavom moderne informacijske tehnologije. Sistem nadzora nad izdatki, se pojavi predvsem v času krize večjih podjetij, ko krizni management uvede centralizacijo plačevanja obveznosti, kar pomeni, da je vsak izdatek v pristojnosti le nekaj vodilnih ljudi. Načrt kratkoročnih denarnih tokov Denarni tok kot posebna kategorija v poslovanju ima izreden pomen ne glede na poslovni rezultat in ostale kazalce o poslovanju. Uspešnemu poslovanju mora slediti tudi pozitiven denarni tok, saj ustreza likvidnost, dosežena z denarnim tokom zagotavlja temeljne pogoje za poslovanje. Načrt denarnih tokov predstavlja vse plačane in prejete denarne zneske v opazovanem obdobju. Pogosto podjetja pripravijo letne načrte denarnih tokov, ki jih razčlenijo na posamezne mesece, tedne ali dneve. To nam omogoča, da določimo mesečne, tedenske in dnevne presežke ali primanjkljaje denarja, ki nam pokažejo na obseg investiranja v kratkoročne naložbe ali kratkoročnega zadolževanja. Tako pridemo do čistega denarnega toka obdobja, ki nam skupaj s stanjem na računu na začetku meseca pokaže na končno stanje. Če od tega odštejemo znesek denarja, ki ga želimo imeti na računu, dobimo presežek ali primanjkljaj denarja v proučevanem obdobju. Na podlagi letnega plana tokov denarnih sredstev planiramo predvideno zadolževanje v naslednjem letu. Če pa ima družba po planiranih prilivih in odlivih presežek denarnih sredstev, pa planiramo dodatno razdolževanje. Upravljanje s kratkoročnimi finančnimi naložbami Osnovni cilj upravljanja z denarjem in kratkoročnimi naložbami je vzdrževati čim manjši obseg denarja, ki še zagotavlja nemoteno poslovanja podjetja ter doseganje učinkovitosti in uspešnosti. Da bi v podjetju določili optimalni obseg denarja morajo pred tem izvesti costbenefit analizo držanja denarja, oz. določiti optimalni obseg denarja, ki predstavlja trade off med oportunitetnimi stroški, ki jih povzroča prevelika količina denarja in transakcijskimi stroški, če denarja imajo premalo. Kratkoročne finančne naložbe predstavljajo nadomestek denarja, saj jih je možno v denar spremeniti hitro in z nizkimi stroški. Podjetja jih držijo za kritje cikličnih in sezonskih nihanj ter za financiranje vnaprej znanih potreb. Vrednostne papirje, ki so najpogosteje predmet kratkoročnih vlaganj lahko v osnovi razdelimo na državne in nedržavne vrednostne papirje. Kratkoročne finančne naložbe, ki so primerne za investiranje presežkov denarja, so: državne zakladne menice, blagajniški zapisi centralnih in poslovnih bank, evrodolarske vloge, potrdila o vlogah. Dejavniki, ki pomembno vplivajo na izbor finančnih naložb, so: kreditno tveganje, tveganje spremembe obrestne mere, tveganje inflacije, likvidnostno tveganje, tveganje donosnosti naložb in tveganje dohodka. Pri odločitvi o obsegu denarja, ki ga naj v podjetju držimo namesto donosnejših vrednostnih papirjev, lahko uporabimo različne modele. Obseg denarja, oz. obseg kratkoročnih vrednostnih papirjev v denar, tržne obrestne mere, potreb po denarju. Modeli optimalne količine denarja: • Baumol-ov model optimalne količine denarja Model pomaga pri določanju optimalne količine denarja v podjetju, temelji pa na primerjavi oportunitetnih stroškov, ki jih imamo, če držimo denar, in stroškov transakcij naročanja denarja pri banki. Večina podjetij poskuša minimizirati celotne stroške držanja denarja v podjetju in stroške menjave kratkoročnih vrednostnih papirjev nazaj v denar. • Miller-Orr model optimalne količine denarja Večina podjetij pravzaprav ne troši denarja enakomerno in ne more napovedati dnevnih prilivov in odlivov, kot to predpostavlja Baumolov model. Miller-Orr rešuje ta problem, ker upošteva navedena dejstva in dopušča dnevne variacije denarnih tokov. Predpostavlja torej dnevne spremembe v denarnih tokovih in normalno porazdelitev denarnih prilivov in odlivov. • Stonov model optimalnega obsega denarja Gre za nadgradnjo Miller.Orrovega modela. V osnovi je podoben, vendar posveča več pozornosti upravljanju z denarnimi blagajnami kot pa določanju optimalne ravni denarnih sredstev. 19. POLITIKA OBRATNEGA KAPITALA III ZALOGE IN TERJATVE 1. POLITIKA OBRATNEGA KAPITALA Obratna sredstva So sredstva, ki se v poslovnem procesu praviloma obrnejo v obdobju, krajšem od leta dni, in katerih gospodarnost se povečuje s hitrostjo obračanja; njihovo delovanje skupaj z osnovnimi sredstvi se kaže v poslovnih prihodkih. Sestavljajo jih zaloge, dolgoročne poslovne terjatve in odložene terjatve za davek, kratkoročne poslovne terjatve in denarna sredstva, tj. vsa gibljiva sredstva razen kratkoročnih finančnih naložb in kratkoročnih aktivnih časovnih razmejitev. Obratni kapital Obratni kapital,kratkoročno vezani kapital je presežek kapitala nad dolgoročnimi naložbami podjetja, ki ga uporabimo za financiranje obratnih sredstev; ugotovi se tudi kot razlika med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi. Finančne razmere so zdrave, ko dolgoročna obratna sredstva financiramo s kapitalom, rezervacijami in PČR in/ali dolgoročnimi obveznostmi, nezdrave pa takrat, ko poslovna oseba s kratkoročnimi dolgovi posega na področje financiranja stalnih in dolgoročnih gibljivih sredstev. 2. UPRAVLJANJE S TERJATVAMI DO KUPCEV Kadarkoli podjetje proizvod ali storitev proda in namesto plačila v denarju sprejme obljubo, da bo plačilo opravljeno na določen prihodnji datum, s tem kupcu odobri kredit, ki se podjetju prikazuje kot terjatev do kupca. Terjatve so povezane z dejstvom, da poslovni prihodki še niso privedli do prejemkov ali kakega drugačnega povračila. Pojavljajo se iz zaračunane prodaje in podobnih prihodkov, nanašajočih se na prodane poslovne učinke. Dejavniki, ki vplivajo na obseg terjatev, so obseg proizvodnje in prodaje, pogoji prodaje, predpisi in poslovna morala. SRS opredeljujejo terjatve kot na premoženjskopravnih in drugih razmerij zasnovane pravice, zahtevati od določene osebe plačilo dolga, dobavo kake stvari ali opravite kake storitve. Terjatve se večinoma pojavljajo do kupcev ali drugih financerjev prodanih proizvodov in opravljenih storitev, lahko pa tudi do dobaviteljev prvin poslovnega procesa, do zaposlencev,... Terjatve so manj likvidna naložba, saj so glede stopnje likvidnosti takoj za denarjem in kratkoročnimi vrednostnimi papirji, vendar pred zalogami. Če podjetje odobri preveč kreditov kupcem, ki niso plačilno sposobni, se lahko znajde v težavnem likvidnostnem položaju z veliko terjatev do kupcev, ki jih ni mogoče izterjati. Za doseganje optimalnega obsega terjatev je potrebno voditi politiko tudi na tem področju. Obvladovanje terjatev in kreditna politika Za dobro obvladovanje terjatev do kupcev, je potrebno v podjetju vzpostaviti sodelovanje in koordinacijo med prodajno in finančno službo. Prodajna služba se mora že ob prodaji blaga in storitev zavedati, da je vsaka prodaja zaključna šele s plačilom. Zato morajo pri sklepanju poslov biti pazljivi, saj nam prodaja vsakemu kipcu poviša prodajo, zgodi pa se da nam poveča tudi neizterljive terjatve ter stroške njihove izterjave. Finančna služba pa mora spremljati podatke o stanju in gibanju terjatev do kupcev in na podlagi teh podatkov pravočasno ukrepati, če ugotovi negativni trend. Za boljše obvladovanje terjatev do kupcev podjetje navadno zasnuje svojo kreditno politiko, s katero postavi načela odobravanj kreditov. Praviloma se kreditna politika nanaša na vrste kupcev, dobo plačila, ponujene popuste in način izterjave. Tako lahko podjetje v okviru svoje politike uporabi naslednje ukrepe za boljšo obvladovanje terjatev do kupcev: - analizo kreditne sposobnosti kupca, - analizo tekoče likvidnosti kupca, - analizo terjatev z vidika koeficienta obračanja gibljivih sredstev in z vidika struktur dolžnikov po rokih, - zaračunavanje zamudnih obresti, določanje zgornjega zneska terjatve za določenega kupca, - odobritev kasa skonta, - zavarovanje terjatev, - prodajo terjatev – factoring, - prisilna izterjava preko sodišča. Podjetje informacije pridobi iz računovodskih izkazov, z izračunom ključnih finančnih kazalnikov, od dobaviteljev, poslovnih partnerjev, specializiranih agencij, poslovnih časopisih. Analiza terjatev do kupcev Sredstva, ki so vezana v terjatvah je potrebno proučiti, in sicer; - z vidika hitrosti obračanja sredstev, vezanih v terjatvah, - s strukturo dolžnikov po roku plačila. Koeficient obračanja terjatev do kupcev = znesek poravnanih terjatev v enem letu / povprečno stanje terjatev do kupcev Koeficient obračanja terjatev do kupcev nam pove, kolikokrat se sredstva, vezana v terjatvah, obrnejo v roku enega leta. Prevrednotenje terjatev Pomeni spremembo njihove knjigovodske vrednosti. Kot prevrednotenje se ne šteje pogodbeno povečanje ali zmanjšanje njihove knjigovodske vrednosti. Potreba po prevrednotenju se lahko pojavi zaradi oslabitve terjatve, ki nastane kadar knjigovodska vrednost terjatev preseže njihovo pošteno, to je udenarljivo vrednost. Lahko pa tudi zaradi odprave oslabitve. Terjatve, za katere se domneva, da ne bodo poravnane v rednem roku oz. v celotnem znesku, je treba obravnavati kot dvomljive, če se je zaradi njih začel sodni postopek, pa kot sporne terjatve. 3. UPRAVLJANJE Z ZALOGAMI Zaloga je izraz za vrednost ali količino surovin, polizdelkov, sestavnih delov in končnih izdelkov, shranjenih za uporabo, dokler se ne pojavi potreba po njih. Upravljanje z zalogami je ena izmed najpomembnejših nalog v podjetju, ker je v zalogah vezan velik del sredstev, ki povzroča stroške in s tem vpliva na poslovni izid podjetja. Zaloge se pojavljajo v vseh podjetjih, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in/ali prodajo blaga, in sicer jih lahko delimo v tri večje skupine: a) zaloge reprodukcijskega materiala (surovine, polizdelki in sestavni deli ter material za vzdrževanje, popravila in režijski material), b) zaloge polizdelkov in nedokončane proizvodnje, c) zaloge gotovih izdelkov. Pomen zalog je v zagotavljanju nemotene proizvodnje podjetja. Tako zaloge zagotavljajo fleksibilnost v proizvodnji in prodaji. Pri tem je potrebno kontrolirati, da bi bile zaloge čim manjše, ampak dovolj velike za nemoteno proizvodnjo in prodajo. Vzroke za obstoj zalog v organizaciji je mogoče razvrstiti iz različnih vidikov in so različni za različne vrste zalog. V grobem se vzroki kažejo v; a) zmanjšanju fiksnih stroškov, b) nepričakovanem povečanju povpraševanja, c) količinskih popustih, d) negotovosti v dobavnem sistemu,... Razlogi proti visokim zalogam pa so: a) nepotrebna zaloga predstavlja »mrtvi kapital«, b) zaloge zahtevajo vzdrževanje, c) skladiščenje zalog zahteva prostor, d) blago oz. materiali na zalogi se lahko pokvarijo, poškodujejo ali zastarajo,... Optimalna količina zalog in optimalen obseg naročila blaga Pri določanju optimalne višine zalog se srečajo interesi štirih skupin; Tehnični direktor zastopa interese proizvodnje in želi imeti čim več surovin, polproizvodov, saj je tako verjetnost izpada proizvodnje manjša. Nabavni oddelek si prav tako želi naročati velike obsege zalog naenkrat, saj tako lahko izkoristi količinske popuste ter zmanjša transportne stroške na enoto naročenega blaga. Direktor trženja želi imeti širok nabor izdelkov za boljše zadovoljevanje potreb kupcev in s tem posledično doseže večjo prodajo. Finančni direktor pa mora vse te želje optimizirati, saj bi v nasprotnem primeru podjetje imelo preveč denarja vezanega v zalogah, za kar je potrebno zagotoviti finančna sredstva. Zaradi držanja zalog nastanejo v podjetju stroški. Te delimo na: stroški financiranja, stroški hranjenja in vzdrževanja, stroške zavarovanja, stroške poškodb in uničenja. Nadalje nastanejo stroški transporta, naročanja in prevzema blaga, ki se delijo na: stroške naročanja in stroški transporta in uskladiščenja. Z uvedbo informacijskega sistema ter organizacije za ravnanje z zalogami v skladu s konceptom proizvodnje ob pravem času se stanje na področju zalog materialov, polizdelkov in izdelkov bistveno spremeni. V zadnjih letih se uveljavlja sistem JIT (just in time) kot nova filozofija delovanja podjetja. Posega v vse sklope delovanja podjetja, seveda tudi v upravljanje z zalogami. Pri proizvodnji brez zalog govorimo o konceptu proizvodnje ob pravem času, ki zahteva dobave vhodnih komponent ob pravem času in vsaj teoretično omogoča proizvodnjo brez zalog. Če vse stroške analitično ocenimo, lahko določimo optimalno količino zalog in optimalen obseg naročila blaga (Economic Order Quantity – EOQ). Kasneje se je razvil model ekonomsko optimalne količine naročila (EOQ model – economic order quantity model). Predpostavke za uporabo EOQ so: a) povpraševanje je enakomerno in poznano, b) nabavna cena se ne spreminja, c) celotno naročilo je dobavljeno v trenutku, d) dobavni rok je poznan in zanesljiv, e) strošek posameznega naročila je stalen. Ena ključnih pomanjkljivosti tega modela je zanemarjenje varnostne zaloge, saj v praksi ne dopuščamo, da zaloga pade n nič, preden dobimo novo pošiljko. Koncept proizvodnje ob pravem času (JIT) prav tako pomeni prenos varnostne zaloge k nekomu drugemu in zato ne spreminja problematike modela. Druga ključna pomanjkljivost modela ekonomsko optimalne količine je predpostavka o enakomerni porabi in zmanjševanju zalog. Optimalne zaloge so zaloge med minimalnimi in maksimalnimi zalogami. To je količina blaga, ki zagotavlja redno in popolno oskrbo proizvodnje in kupca z minimalnimi stroški skladiščenja in naročanja. Optimalna velikost posameznega naročila pa je tista, ki omogoča, da je vsota celotnih letnih stroškov naročanja in celotnih letnih stroškov zalog minimalna. Skupne stroške zajamemo kot seštevek stroškov držanja, ki so odvisni od deleža stroškov in same vrednosti zalog, in stroškov naročanja, ki so odvisni od števila transakcij in stroška posameznega naročila, ki se v modelu poda kot stalen: TIC = (Q/2 *P*C) + S/Q*F Q=količina naročenega blaga, F=stalni str. naročanja, S=letna prodaja v enotah, C= letni stroški držanja zalog, prodani kot odstotek povprečnih zalog, P=nakupna cena enote zalog, TIC= skupni stroški zalog. EOQ – optimalna količina naročenega blaga. Z modelom ekonomsko optimalne količine minimiziramo skupne letne stroške povezane z zalogami. EOQ = √(2*S*F)/(P*C) Enačba prikazuje količino naročila, pri kateri so stroški povezani z zalogami v nekem obdobju minimalni. TPN = d*DR TPN – točka ponovnega naročila; d – poraba v časovni enoti oz. dnevna poraba; DR – dobavni rok izražen v časovni enoti oz. dobavni rok v dnevih. Ta enačba velja le za primere, ko je točka ponovnega naročila manjša od optimalne količine naročila. 20. FINANČNA ANALIZA V PODJETJU – I V tržnih gospodarstvih predstavlja finančna analiza enega izmed najpomembnejših delov analize podjetja. Njen cilj je, da pridobi čim več relevantnih informacij o sposobnosti podjetja za ustvarjanje denarnih tokov za vlagatelje v prihodnosti in o tveganju, ki je povezano s tem denarnim tokom. Finančna analiza podjetja temelji na analizi računovodskih izkazov ter nekaterih tržnih vrednosti. Namen računovodskih izkazov pa je zagotavljanje informacij o finančnem položaju in uspešnosti poslovanja podjetja, ki so zelo koristne širokemu krogu uporabnikov, da lahko sprejmejo svoje ekonomske odločitve. Rezultat te analize pa je ocena uspešnosti poslovanja podjetja v preteklosti. Na podlagi teh informacij tako podjetja oblikujejo ocene o prihodnjih denarnih tokovih iz tekočega poslovanja podjetja. Finančno analizo podjetja lahko razdelimo v dve fazi: - v prvi fazi zberemo ustrezne podatke o podjetju ter jih ustrezno pripravimo, tako da jih lahko kasneje; - v drugi fazi z različnimi metodami spremenimo v informacije, ki nam omogočajo odločanje o naložbi. Najpogosteje uporabljena metoda za analiziranje računovodskih izkazov so; 1. Vodoravna analiza Uporabljamo za zagotavljanje vrednostnega zneska in odstotka sprememb postavk v računovodskih izkazih. S pridobljenimi podatki dobimo informacije o velikosti, smeri in relativni pomembnosti sprememb posameznih postavk v času. Takšne informacije potrebujemo, da ugotovimo, ali je poslovanje podjetja v obdobju postalo boljše ali slaše. Na osnovi teh informacij pa lahko ugotovimo, na katerem področju poslovanja so potrebne korenite spremembe. Oportunitetni stroški s Transakcijski stroški 2. Navpična analiza Se postavke v računovodskih izkazih prikazujejo kot relativni deleži glede na izbrano celoto. Prednost te analize je v preglednosti, saj so postavke računovodskih izkazov izražene v odstotkih in tako omogočijo hiter vpogled v strukturo posameznih računovodskih izkazov, hkrati pa ta analiza omogoča primerjavo med dvema podjetjema v isti panogi. 3. Analiza s pomočjo finančnih kazalnikov Le-ti so oblikovani tako, da pomenijo razmerja med določenimi postavkami računovodskih izkazov oz. določenimi tržnimi vrednostmi. Računamo jih z namenom, da dobimo informacije o uspešnosti in stabilnosti poslovanja podjetja, finančni moči, donosnosti, verjetnosti propada in drugo. Brigham je razdelil osnovne skupine kazalnikov glede na informacije, ki jih nudijo na kazalnike plačilne sposobnosti, kazalnike učinkovitosti, kazalnike donosnosti, kazalnike financiranja, kazalnike investiranja in kazalnike produktivnosti. Področje finančne analize se tako nanaša na: • Analizo temeljnih ciljev financiranja (povečanje finančne moči in s tem povezane delitve finančnega izida); • Analizo posameznih elementov financiranja (kot razmerja med sredstvi, naložbo, likvidnostjo in izidom); • Analizo urejenosti medsebojnih razmerij finančnih odnosov med deli podjetja in znotraj podjetja); • Analizo povezanosti financiranja v podjetju s širšim finančnim okoljem. Namen finančne analize je, da s predvidevanji in boljšim poznavanjem financ podjetje bolje odloča, izvaja in nadzira financiranje ter ugotavlja vplivne dejavnike na uspešnost poslovanja, prav tako pa da uporabnika oskrbi s primernimi, pravočasnimi in razumljivimi informacijami za sprejemanje odločitev v podjetju, da se tako omogoči čim večji uspeh, ki je izražen v finančnem izidu ter ohranitvi realne substance. Njen osnovni namen pa je, da natančno razloži primerne in pomembne skupine podatkov in njihove medsebojne povezave, ki so povzete na osnovi rezultatov poslovnih odločitev na investicijskem, poslovnem in finančnem področju s tem namenom, da se presojajo finančne posledice za poslovanje z vidika gospodarskih učinkov in vrednosti, za posamezne interesne skupine za delovanje podjetja. Finančna analiza s pomočjo kazalnikov Najbolj pomembna je analiza računovodskih izkazov kot so: bilanca stanja, izkaz poslovnega izida, izkaz denarnega oz. finančnega izida in izkaz gibanja kapitala. Za finančno analizo računovodskih izkazov poslovanja se uporablja kar nekaj metod in tehnik, najpogostejša in najboljša pa je analiza s finančnimi kazalniki. Finančni kazalniki tako odražajo takšna razmerja med postavkami, ki so vsebinsko smiselna z različnih vidikov uspešnosti in vzrokov (ne)uspešnosti poslovanja podjetja. Izračun kazalnikov je najpreprostejši del analize, pomembnejše pa je vsebinsko razlaganje izračunanih vrednosti in ugotavljanje ugodnosti ali slabosti izkazane vrednosti. Finančni kazalniki: Kazalniki likvidnosti in plačilne sposobnosti: - Koef. tekoče likvidnosti = celotna kratkoročna sredstva / celotne kratkoročne obveznosti (kratkoročni koeficient) - Koef. pospešebe likvidnosti = (celotna kratkoročna sredstva – zaloge) / celotne kratkoročne obveznosti (pospešeni koeficient) - Koef. absolutne likvidnosti = (denarna sredstva + VP) / celotne kratkoročne obveznosti (hitri koeficient) - Koef. plačilne sposobnosti = (razporejena denarna sredstva + denarni prejemki + varnostne rezerve) / denarni izdatki Kazalniki učinkovitosti: - Koeficient obračanja terjatev = letna prodaja / (povprečne) terjatve - Koeficient obračanja zalog = stroški prodajnega blaga / zaloge - Koeficient obračanja celotnih sredstev = prodaja / celotna sredstva Kazalniki ravnotežja: - Kazalnik zadolžitve = (celotne obveznosti / celotna sredstva) *100 - Kazalniki fin. vzvodja = (celotne obveznosti / lastni viri sredstev) *100 - Kazalniki pokritja dolgov s čistim denarnim tokom = čisti denarni tok / celotne obv. - Kazalniki pokritja finančnih stroškov = (neto dobiček + finančni stroški + davki ) / finančni stroški Kazalniki uspešnosti: - Kazalnik dobička v prodaji = dobiček / prodaja - Kazalnik neto dobička v prodaji = neto dobiček / prodaja - Temeljni kazalnik donosnosti = (dobiček + finančni stroški) / celotna sredstva - Kazalnik neto dobička v razmerju do vseh sredstev = neto dobiček / celotna sredstva - Kazalnik neto dobička v razmerju do lastnih virov sredstev = neto dobiček / lastni viri sredstev Finančna analiza z modeli Razvitih je veliko modelov za analiziranje in napovedovanje bonitete finančnega zdravja podjetja, pretežno na podlagi metode multivariantne diskriminantne analize (MDA). Prednost teh modelov je v hitri in enostavni presoji finančnega zdravja podjetja z uporabo različnih ponderiranih kazalnikov. Modeli so zlasti primerni za predvidevanje finančnega stanja podjetja v prihodnosti, njihova pomanjkljivost pa se kaže predvsem v večji ali manjši natančnosti napovedovanja bonitete ter nujni previdnosti in uporabi teh modelov glede na družbeno – ekonomski sistem in njegove kategorije, stabilnost gospodarstva, posamezne panoge,... Trije modeli za hitro ugotovitev finančnega zdravja oz. bonitete podjetja: - Altmanov obrazec za ugotavljanje finančnega zdravja podjetja; ta model predstavlja enostaven sistem najbolj pomembnih finančnih analiz z uporabo različno ponderiranih petih kazalnikov ter zlasti delničarjem tak omogoča hitro presojo in odločanje o nakupu ali prodaji delnic glede na finančno zdravje podjetja. Z = 1,2*x1 + 1,4*x2 + 3,3 *x3 + 0,6*x4 + 1,0*x5 - Kraličkova poenostavljena metoda MDA; ta metoda temelji na šestih izbranih kazalnikih, ki so pomnoženi z določeno težo (ponderji), ki dajo v seštevku določeno diskriminantno funkcijo z vrednostjo, ki opredeljuje boniteto podjetja. Daje poudarek dobičku in denarnemu toku. DF = 1,5*x1 + 0,08*x2 + 10*x3 + 5+x4 + 0,3*x5 + 0,1*x6 - Weinrichov obrazec za oceno stopnje tveganja pri ugotavljanju kreditne sposobnosti podjetja; ta model temelji na vrsti empiričnih raziskav v različnih podjetjih. Sledi kratka predstavitev tega modela: KAZALNIKI: 1. (lastni kapital / tuji kapital) * 100 2. (likvidnostna sredstva / celotni kapital) * 100 3. ((hitro unovčljiva sredstva – kratkoročni tuji kapital) / odhodki iz posl.)*100 4. (bruto dobiček + odhodki financiranja / celotni kapital) *100 5. (prodaja / celotni kapital) * 100 6. (tuji kapital / cash flow) *100 7. ((tuji kapital – hitro unovčljiva sredstva) / podjetniški neto prejemki) * 100 8. (obveznosti do dobaviteljev + lastne menice) / nabava materiala * 100 Opredelitev nekaterih pojmov: - likvidna sredstva = obratna sredstva – zaloge - hitro vnovčljiva sredstva = obratna sredstva – zaloge – terjatve = denar + VP - odhodki iz poslovanja = celotni odhodki – odhodki financiranja – izredni odhodki - prodaja = prihodki iz poslovanja (brez prihodkov financ in izrednih prihodkov) - cash flow = neto dobiček + amortizacija + rezervacije + razlika v razmejitvah + nerazporejeni dobiček iz preteklosti - podjetniški neto prejemki = cash flow +/- zaloge +/- avansi (prejeti/dani) 21. FINANČNA ANALIZA PODJETJA II Poznamo več vrst finančnih analiz, ki nam omogočajo, da spoznamo dejansko sliko podjetja. Ena izmed delitev je: analiza finančnega stanja, analiza finančnega ravnotežja, analiza zadolženosti, analiza ohranjanja realne vrednosti lastnih virov sredstev, analiza reproduktivne sposobnosti. Največji del vseh analiz izhaja iz bilance stanja. 1. Analiza finančnega stanja V poslovanju se srečamo z dvema oblikama virov sredstev: to je lastni kapital in dolgovi, ki so lahko kratkoročni, srednjeročni ali dolgoročni, in predstavljajo izposojeni denar, povečan za obresti, ki ga moramo v določenem času vrniti. V podjetju se postavlja vprašanje, katerih sredstev potrebujejo več za svoje nemoteno poslovanje in kakšna je optimalna struktura teh sredstev. Zato je potrebna analiza, s katero ugotovimo, kakšno naj bo razmerje med sredstvi in dolgovi v podjetju. Pravilo pravi, naj bodo dolgoročna sredstva tako visoka, kot lastni kapital, povečan za obveznosti do dolgoročnih dolgov. Z analizo strukture sredstev in dolgov (analiza finančnega stanja) želimo spoznati ali so sredstva in njihovi dolgovi v primerne ali neprimernem razmerju. Struktura je zelo odvisna od panoge, v katero podjetje spada. Ko ugotovimo velikost, strukturo in dinamiko sredstev, določimo tudi velikost, strukturo in dinamiko dolgov. Temeljno načelo zdravega poslovanja je, da imamo primerno sestavo sredstev in obveznosti do virov, kar pomeni, da je sestava vseh sredstev in obveznosti do virov sredstev čimbolj usklajena s poslovnimi nalogami in cilji. Brez ustrezne sestave ne moremo ustvarjati želenih učinkov. Glede na SRS se sredstva delijo na: stalna sredstva, gibljiva sredstva in aktivne časovne razmejitve. Pri strukturi sredstev gre za razmerje med stalnimi in gibljivimi sredstvi. Pri proučevanju virov sredstev pa presojamo razmerja med kapitalom in dolgovi, znotraj dolgov pa tudi razmerja med kratkoročnimi in dolgoročnimi dolgovi ter med dolgovi za poslovne in finančne potrebe. 2. Analiza finančnega ravnotežja Pod pojmom finančno ravnotežje razumemo, da so sredstva po velikosti, strukturi in času usklajena z velikostjo, strukturo in časom razpoložljivih virov sredstev. Proučujemo dve vrsti finančnega ravnotežja: a) kratkoročno finančno ravnotežje – likvidna in kratkoročna vezana sredstva morajo biti enaka zapadlim obveznostim in obveznostim, ki bodo zapadla v kratkem roku in b) dolgoročno finančno ravnotežje – dolgoročno vezana sredstva morajo biti enaka dolgoročnimi virom financiranja. Te enakosti izhajajo iz pravila financiranja in sicer kratkoročno finančno ravnotežje odgovarja pravilu financiranja, ki zahteva razmerje 1:1 med gotovino, vrednostnimi papirji in kratkoročnimi terjatvami ter kratkoročnimi obveznostmi. Dolgoročno finančno ravnotežje pa odgovarja zlatemu bilančnemu pravilu v širšem smislu, katero zahteva, da naj bodo dolgoročna vezana sredstva enaka dolgoročnim virom financiranja. Kratkoročna plačilna sposobnost je sredstvo za doseganje rentabilnosti, le to pa je sredstvo za doseganje dolgoročne plačilne sposobnosti. Kratkoročna plačilna sposobnost torej preko rentabilnosti posredno vpliva na dolgoročno plačilno sposobnost. Dolgoročna plačilna sposobnost pa direktno vpliva na kratkoročno plačilno sposobnost; podjetje, ki je dolgoročno plačilno sposobno (ima ustrezno finančno moč in dolgoročno finančno ravnotežje), bo veliko lažje reševalo probleme kratkoročne plačilne sposobnosti. 3. Analiza zadolženosti Zadolženost se ocenjuje preko strukture pasivne bilance stanja, preučene s stališča lastništva. Struktura pasive vpliva na varnost, rentabilnost in avtonomijo dolžnikov. Postavlja se vprašanje kakšna struktura pasive z vidika lastništva je primerna za podjetje. Pri financiranju v podjetju se običajno pojavlja kombinacija lastnih in tujih virov financiranja. Zagotavljanje ustrezne finančne strukture s poudarjanjem finančnega vzvoda ima pri večanju dolžniškega kapitala tudi svojo zgornjo mejo zadolžitve, preko katere podjetij, če želi ostati, ne more. Po tradicionalnem finančnem pravilu je primerna struktura za podjetje, če tako lastni kot tuj kapital predstavlja 50 % pasive. To pomeni, da je razmerje med lastnim in tujim kapitalom 1:1, razmerje med sredstvi in dolgovi pa 2:1. 4. Finančna analiza s kazalniki Pri finančni analizi je najbolj pomembna analiza računovodskih izkazov, to so: bilanca stanja, izkaz poslovnega izida, izkaz denarnega/finančnega izida in izkaz gibanja kapitala. Za finančno analizo računovodskih izkazov poslovanja obstaja kar nekaj metod in tehnik, vendar se poleg analize absolutnih podatkov daleč najbolj uporablja analiza s finančnimi kazalniki. Bistveno je, da finančni kazalniki odražajo takšna razmerja med postavkami , ki so vsebinsko smiselna z različnih vidikov uspešnosti in vzrokov (ne)uspešnosti poslovanja podjetja. Izračun kazalnika je navadno preprostejši del analize. Za finančno analizo računovodskih izkazov poslovanja obstaja kar nekaj metod in tehnik, vendar se najbolj uporablja analiza s finančnimi kazalniki. Kazalnik je relativno število, dobljeno s primerjavo dveh velikosti. Poudarek v sistemu kazalnikov za finančno analizo je praviloma o: likvidnosti in plačilni sposobnosti, učinkovitosti, ravnotežju ter uspešnosti. Kazalniki stanja financiranja o Stopnja lastniškosti financiranja St = (kapital /obveznosti do virov sredstev)*100 Kazalnik kaže lastniško financiranje vseh sredstev gospodarske družbe. Večji kot je delež sredstev financiran s kapitalom, večja je vrednost tega kazalnika, manj je gospodarska družba finančno tvegana za upnike, več tveganja nosijo lastniki. o Stopnja dolgoročnosti financiranja St = (kapital+rezervacije+dolgoročna obveznosti/obveznosti do virov sredstev)*100 Kazalnik nam kaže, kolikšen del vseh sredstev podjetja se financira trajnimi lastnimi in dolgoročnimi tujimi viri sredstev. o Stopnja kratkoročnosti financiranja St.= (kratkoročni dolgovi+pasivne časovne razmejitve / obveznosti do virov sredstev)*100 Pove nam, kolikšen del vseh sredstev podjetja se financira s kratkoročnimi viri sredstev. Kazalniki likvidnosti Kazalnik kratkoročnega likvidnostnega položaja o Kratkoročni koeficient likvidnosti (kratkoročni koeficient) K=kratkoročna sredstva / kratkoročne obveznosti Koeficient večji od 1 pomeni, da je podjetje sposobno financirati tekoče poslovanje v enem letu in da razpolaga z več gibljivimi sredstvi, kot ima kratkoročnih obveznosti. Kazalnik dolgoročnega likvidnostnega položaja o Dolgoročna pokritost dolgoročnih sredstev in zalog K= kapital+dolgoročne rezervacije+dolgoročne obveznosti / dolgoročna sredstva+zaloge Če je vrednost kazalnika večja oz. enaka 1, je upoštevano zlato bilančno pravilo, kar pomeni, da gospodarska družba z dolgoročnimi viri financira dolgoročna sredstva in zaloge. Ko je vrednost kazalnika manjša od 1, je za presojo morebitne plačilne nesposobnosti potrebno upoštevati še dodatne dejavnike, kot so stabilen in zadosten denarni tok,.. o Koeficient plačilne sposobnosti = razpoložljiva denarna sredstva na dan, mesec / zapadle obveznosti na dan, mesec Koeficient nam kaže razmerje med razpoložljivimi denarnimi sredstvi in zapadlimi obveznostmi na določen dan, mesec ali leto. Iz izračuna je razvodno ali ima podjetje na razpolago dovolj denarnih sredstev, da določen dan, mesec ali leto pokrije zapadle obveznosti. Če je vrednost kazalnika 1 pomeni, da je podjetje optimalno plačilno sposobno, če je vrednost kazalnika večja od 1 pomeni, da je podjetje prekomerno plačilno sposobno, če pa je manjše od 1 pomeni, da je podjetje plačilno nesposobno. Kazalniki učinkovitosti Iz kazalnikov obračanja lahko vidimo hitrost obračanja posameznih vrst sredstev (iz sredstev v denar in spet nazaj v sredstva). Če podjetje hitreje obrača sredstva pomeni, da ima manj vezanih denarnih sredstev ter s tem hitreje povečuje dobiček. o Koeficient obračanja zalog = stroški prodajnega blaga / povprečne zaloge Kaže nam obračanje zalog proizvodov v številu obratov proizvodov v prodajo v letu dni. Ugodneje je, če ima čim višjo vrednost tega kazalnika, saj to pomeni, da se denarna sredstva ne zadržujejo v zalogah. o Koeficient obračanja sredstev = prodaja / celotna sredstva Kaže nam število obratov celotnih sredstev v letu dni in je odvisno od panoge, saj bo v primeru visokega deleža stalnih sredstev koeficient nižji kot v primeru nižjega deleža stalnih sredstev. Kazalniki ravnotežja Finančno ravnotežje je načelo in izraz usklajenosti tako denarnih tokov kot tudi finančne konstitucije in predstavlja pogoj plačilne sposobnosti. o Kazalnik zadolženosti = (celotne obveznosti (dolgovi) / celotna sredstva)*100 Kaže v kolikšni meri podjetje uporablja izposojena finančna sredstva. o Kazalnik finančnega vzvoda = (celotne obveznost (dolgovi)/ lastni viri sredstev)*100 Nam pove razmerje med dolgovi in kapitalom. Večji kot je kazalnik, večji je delež dolgov med viri financiranja. Kaže nam torej občutljivost podjetja pri dodatnem zadolževanju. Višji finančni vzvod pomeni nižji delež kapitala v bilančni vsoti in s tem višje kapitalno tveganje, a tudi višjo donosnost. Kazalniki uspešnosti o Kazalnik bruto dobička v prodaji = (bruto dobiček / prodaja) *100 Nam pove kolikšen je delež celotnega dobička iz prodaje v čistih prihodkih iz prodaje. o Kazalnik neto dobička na vsa sredstva = (neto dobiček / celotna sredstva) *100 Kaže, kako uspešno je bilo poslovodstvo pri upravljanju sredstev. Kaže koliko čistega dobička oz. izgube je gospodarska družba ugotovila na vsakih 100 denarnih enot obstoječih sredstev ne glede na to, kako so financirana. Uspešno poslujemo, če je vrednost kazalnika čim večja. o Kazalnik neto dobička na lastni kapital = (neto dobiček / lastniški kapital) *100 Kaže, koliko denarnih enot je ustvarila ena denarna enota v podjetju vloženega lastnega kapitala. Ne daje vedno nujno objektivne ocene opazovanega pojava ali procesa v poslovanju podjetja. 22. FINANČNA ANALIZA V PODJETJU III Za uspešno poslovanje in ustrezno odločanje v podjetju je treba poznati njegove okolje, organizacijo ter njegovo poslovanje. Spoznavanje procesa poteka s pomočjo potrebnih podatkov, ki koristijo uporabniku. Koristne podatke, ki so postali ustrezne informacije, je potrebno sistematično zbirati in tudi pravilno razumeti. Za spoznavanje poslovanja podjetja se uporablja temeljna metoda analize poslovanja podjetja. Analiza poslovanja je proces sistematičnega spoznavanja poslovanja konkretnega podjetja in njegove uspešnosti, katere del sta tudi finančna in računovodska analiza. Finančne analize so proces zbiranja in iskanja finančnih podatkov in sporočajo takšne informacije, ki so uporabne za učinkovite odločitve. Pri finančnih analizi gre za preučevanje ugodnosti poslovanja, ki se kaže v stopnji doseganja želene uspešnosti, ter premoženjske in finančne trdnosti. Nanaša se na proučevanje poslovnih procesov, finančnih odnosov, stanj, tokov in rezultatov. Bistvo je v ugotavljanju ugodnosti finančnega stanja podjetja, finančnih izidov in finančnih tokov. Finančna analiza računovodskih izkazov omogoča vpogled v finančno stanje podjetja in oceno finančnega poslovanja. Osnova za finančno analizo so podatki, ki jih najdemo v računovodskih izkazih. Finančna analiza je del analize poslovanja podjetja. Analiza poslovanja podjetja je proces spoznavanja poslovanja konkretnega podjetja ter s tem kot priprava za odločanja v podjetju ali v njegovih organizacijskih enotah o izboljšanju uspešnosti poslovanja s stališča uporabnika analize. Finančna analiza je tisti del analize poslovanja, ki je usmerjen v potrebe odločanja na področju finančne funkcije podjetja. In koristi uporabniku pri njegovem odločanju, da s tem povečuje uspešnost poslovanja. Njen cilj je spoznavanje poslovanja, njegovega obsega, strukture, dinamike posameznih delov poslovanja ter ugotavljanje vplivnih dejavnikov na uspešnost poslovanja. V tržnih gospodarstvih predstavlja finančna analiza enega izmed pomembnejših delov analize podjetja. Njen cilj je pridobiti čim več relevantnih informacij o sposobnostih podjetja ustvarjati denarni tok za vlagatelje v prihodnosti in o tveganju, ki je povezano s tem denarnim tokom. Finančna analiza temelji na analizi računovodskih izkazov ter nekaterih tržnih vrednosti. Namen finančne analize je s predvidevanji, dobljenimi podatki in boljšim poznavanjem financ podjetja boljše odločati, izvajati in nadzirati financiranje. Razlaga nekaterih pojmov a) Vrste finančne analize Poznamo več vrst finančnih analiz, ki nam omogočajo da spoznamo dejansko sliko podjetja. To so analize finančnega stanja, finančnega ravnotežja, zadolženosti, ohranjanja realne vrednosti lastnih virov sredstev in analize reproduktivne sposobnosti. Največji del vseh analiz izhaja iz bilance stanja. b) Kazalniki finančne analize Za finančno analizo računovodskih izkazov poslovanja obstaja kar nekaj metod in tehnik, vendar se poleg analize absolutnih podatkov daleč najbolj uporablja analiza s finančnimi kazalci. c) Finančni kazalec Je številka, ki izraža razmerje med dvema ali več postavkami računovodskih izkazov poslovanja. Pri tem je bistveno, da finančni kazalci odražajo razmerja med postavkami, ki so vsebinsko smiselne z različnih vidikov uspešnosti in vzrokov (ne)uspešnosti poslovanja podjetja. Izračun kazalca je navadno najpreprostejši del analize, bistveno bolj pomembna sta dela, v katerih lahko opredelimo smiselno razmerje in nato iz izračunanega kazalca ustrezno povzamemo vsebino. d) Analiza trenda S pomočjo analize trenda lahko sklepamo, da se določeni vidiki poslovanja podjetja sčasoma izboljšujejo ali slabšajo. Običajno so finančni kazalci med seboj vsaj delno povezani, tako da velikokrat trendi prvih kazalcev ustrezajo trendom drugih kazalcev. Vendar je potrebno pri analizi trenda precejšnja skrbnost in pazljivost, saj je velikokrat težko določiti, ali trend sploh obstaja, in če obstaja, kakšen je njegov pomen. e) Panožna primerjalna analiza Analiza finančnih kazalcev, pri katerih primerjamo vrednosti finančnih kazalcev posameznega podjetja z vrednostmi istovrstnih kazalcev, ki jih dosegajo podobna podjetja v isti panogi ali kar z vrednostmi kazalcev za celo panogo. Problem je precejšen, saj je treba najti panogo, kateri podjetje v svojem poslovanju najbolj ustreza, nato pa ustrezno opredeliti mesto podjetja znotraj panožnih razlik. TRADICIONALNA IN SODOBNA FINANČNA ANALIZA 1. Tradicionalna finančna analiza - Zanjo je značilno, da je uveljavljena predvsem tam, kjer finančni trgi niso razviti. - Je pojem, ki se ga uporablja za analizo vpliva poslovnih odločitev na spremembo dobička. - Ukvarja se z vplivi poslovnih odločitev na dobiček in na dolgoročno ter kratkoročno plačilno sposobnost podjetja. - Potrebne podatke črpa iz računovodskih podatkov: pravzaprav gre za analizo izklazov poslovanja podjetja, pri čemer je ta prirejena posamezni interesni skupini v podjetju (upravi, lastnikom, finančnim vlagateljem, bankam). - Se omejuje na analizo vpliva poslovnih odločitev na spremembo obsega dobička oz. na poslovne odločitve, ki vplivajo na kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost podjetja. - Obseg analitičnih instrumentov je zelo omejen in se na naša predvsem na analizo finančnih kazalcev ter na analizo računovodskih podatkov, ki pa za analizo majhnih podjetij niso najbolj primerni. - Razvile so se tudi norme, na osnovi katerih so vrednotili svojo uspešnost. Med metodami in tehnikami tradicionalne finančne analize potrebno omeniti: Analiza absolutnih podatkov; postavke izkazov poslovanja se analizirajo z vidika njihovega vpliva na dobiček in plačilno sposobnost podjetja. Pri tem je običajno potrebna neka osnova, s katero vrednosti posameznih postavk primerjamo in na tej osnovi sklepamo ali določene poslovne odločitve pozitivno ali negativno vplivajo na cilj poslovanja. Indeksi rasti; analiza zajema primerjavo indeksov rasti posameznih postavk izkazov poslovanja med seboj, z indeksi panoge, primerljivih podjetij in podobno, z enakim namenom kot analiza absolutnih podatkov. Strukturni deleži; proučujemo predvsem deleže posameznih delov izkaza poslovnega izida, ustreznost strukture kapitala glede na sredstva in obseg dolgov, relativni obseg posameznih postavk sredstev ter njegovo spreminjanje med leti. Preseki bilanc stanja; gre za analizo, pri kateri bilanco stanja najprej uredimo na primer po naraščajoči ročnosti sredstev in po zapadlosti obveznosti nato pa vodoravno »presekamo« glede na posamezne kategorije zapadlosti virov financiranja. Nato primerjamo vire s sredstvi glede na njihovo ročnost oz. zapadlost in ugotavljamo »prelivanja« npr. kratkoročnih virov v dolgoročna sredstva. Finančni kazalniki; običajno izražajo razmerje med določenimi postavkami izkazov poslovanja podjetja (BS, IPI, IFI) oz. določenimi tržnimi vrednostmi (npr. cena delnice). Med slabostmi te analize omenjajo pomanjkanje jasnih meril glede ustreznosti kazalnikov; maksimalni dobiček in plačilna sposobnost sta si kratkoročno lahko zelo nasprotna cilja, maksimalni dobiček ne pomeni vedno maksimalne vrednosti podjetja, sodbe so vrednostne in temeljijo na izkušnjah. Temeljni problem je ta, da poskuša ugotoviti finančne posledice poslovnih odločitev brez jasnega merila, kaj je cilj poslovnih odločitev. 2. Sodobna finančna analiza Je obrnjena v prihodnost. Pri njej je zelo jasno določen cilj poslovanja, in to je maksimalna vrednost podjetja. Prvi bistven razkorak med tradicionalno in sodobno finančno analizo je jasna opredelitev cilja poslovanja, ki ga je možno analitično spremljati. To je maksimiranje tržne vrednosti enote lastniškega kapitala podjetja. Ni nujno, da gre tudi za maksimalni dobiček, kajti ta še ne pomeni maksimalne vrednosti podjetja. Sodobna finančna analiza je razvila modele za določitev velikosti in cene tveganja, njena osnova pa je analiza prihodnjih poslovnih odločitev z vidika vrednosti podjetja. Interna stopnja donosa, neto sedanja vrednost, popravljena interna stopnja donosa, indeks donosnosti so samo najbolj temeljne tehnike sodobne finančne analize, ki je danes dosegla že zelo visoko stopnjo razvoja in praktične uporabnosti. Bistven element sodobne finančne analize je finančno načrtovanje, ki temelji na kakovosti računovodskih informacij. Značilnosti sodobne finančne analize: Obrnjena je v prihodnost in izhaja iz cilja poslovanja. Jasno opredeljuje cilj poslovanja – maksimiranje vrednosti podjetja. Finančne kategorije so zamenjale dotedanje računovodske kategorije. Temeljne kategorije sodobne finančne analize so: - pričakovani donosi, - njihova časovna razporeditev, - tveganje. Razviti modeli za opredelitev velikosti in cene tveganja. Osnova je analiza prihodnjih poslovnih odločitev z vidika vrednosti podjetja (princip neto sedanje vrednosti). Izjemno pomemben element finančne analize je finančno načrtovanje, ki pa ni enako računovodskemu preračunavanju. Kakovost finančnega analiziranja je v veliki meri odvisna od kakovosti finančnega načrtovanja. Analiza poskuša dati odgovore na vprašanja: optimalen obseg zadolžitve, optimalna politika dividend, optimalna politika kreditiranja kupcev,... V veliki meri se uporablja metoda primerjav finančnih kazalnikov. Pomemben element analize je finančno načrtovanje, ki ni enako računovodskemu predračunavanju. Kakovost analize je močno odvisna od kakovosti finančnega načrtovanja. Analiza skuša postreči z odgovori na vprašanja, kakšna je optimalna zadolžitev, kakšna je optimalna zadolžitev, kakšna je optimalna politika dividend, kreditiranja kupcev,... Teoretično je najboljši kazalnik likvidnosti podjetja, katerega ne gre mešati z izkazom prostih denarnih tokov. Čeprav sta sorodna, je njuna analitična vrednost povsem različna. Izkaz prostih denarnih tokov nam namreč pove, koliko bi lastniki v posameznem letu lahko dobili iz podjetja, ne da bi s tem ogrozili načrtovano poslovanje. Ne gre za temeljni računovodski izkaz, temveč za sintetični izkaz dogajanja v podjetju. Iz izkazov finančnih tokov bi lahko ugotovili cash flow, da bi od popravljenih čistih pritokov pri poslovni dejavnosti odšteti začetno stanje denarnih sredstev. Podatek o cash flowu je pomemben predvsem za upnike podjetja, ki želijo izvedeti, ali bo podjetje v prihodnosti zmožno poravnati večje obveznosti, kot tudi za lastnike, ki jih zanima sposobnost izplačevanja dividend. Cash flow pa je pomemben tudi pri ugotavljanju tržne vrednosti podjetja na podlagi diskontirane vrednosti cash flowa v prihodnosti. Cash flow je pri analizi pomemben tudi zaradi nevtralnosti na različne metode bilanciranja, ki se uporabljajo v računovodstvu z namenom vplivanja na višino dobička. In je vsota v bistvu vsota čistega dobička (izgube), amortizacije in oblikovanih dolgoročnih rezervacij, zato metode obračunavanja amortizacije in oblikovanja dolgoročnih rezervacij nimajo vpliva na cash flow. 23. METODE VREDNOTENJA USPEŠNOSTI PODJETJA – I V današnjih, vedno bolj nepredvidljivih razmerah je merjenje uspešnosti podjetja zelo pomembno. Podjetje se mora v času svojega poslovanja primerjati z drugimi podjetji in jim mora slediti, ali poskušati biti celo boljši. Ko začnemo iskati odgovor, kako uspešno je naše podjetje, se najprej spomnimo na finančne kazalnike, s katerimi najpogosteje presojamo uspešnost podjetja. Uravnotežen sistem kazalnikov – The Balanced Score Card (BSC) Tako ime so izbrali, ker zajema ravnotežje med kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, med finančnimi in nefinančnimi kazalniki, med kazalnikom z zamikom in vnaprejšnjimi kazalniki ter med zunanjimi in notranjimi vidiki uspešnosti. Uravnotežen sistem kazalnikov pretvarja poslanstvo in strategijo združbe v cilje in kazalnike, razvrščene v štiri vidike: • Finančni vidik opredeljuje tradicionalne kazalnike merjenja uspešnosti (donosnost, prihodki iz poslovanja, dobičkonosnost, dodana vrednost). • Vidik poslovanja z naročniki opredeljuje segmente naročnikov in tržne segmente, na katerih podjetje deluje. Sem sodijo kazalniki, ki merijo zadovoljstvo naročnikov, ohranjanje naročnikov, pridobivanje novih, donosnost naročnikov, tržni delež,... • Vidik notranjih poslovnih procesov določa notranje procese podjetja, ki morajo zagotavljati ohranjanje starih in pridobivanje novih naročnikov, ter donose, ki bodo zagotavljali pričakovanja delničarjev. • Vidik učenja in rasti je korenina, ki nam zagotavlja osnovo za rast in izboljšanje. Učenje in rast izhaja iz treh glavnih virov: ljudi, sistemov in organizacijskih postopkov. Kazalci merijo usposobljenost in napredovanje ljudi, informacijskih sistemov,... Prednosti uporabe uravnoteženega sistema kazalnikov v podjetju Finančni kazalniki so bili najpomembnejši za ocenjevanje uspešnosti podjetja. V informacijski dobi, ki sledi industrijski, pa so do izraza prišle zahteve po novih vrednotah . v informacijski dobi je postala sposobnost podjetja, da uveljavi svoja neopredmetena sredstva, odločilnejša od tehnologije, kajti v ospredje prihajajo merila zagotavljanja naročnikov ter znanja in sposobnost zaposlenih. Ekonomski dobiček oz. ekonomsko dodana vrednost (EVA) EVA – ekonomska dodana vrednost – je merilo dodane ekonomske vrednosti podjetja in strategije ustvarjanja premoženja za lastnike podjetja. Hkrati je tudi način za spreminjanje prednostnih nalog vodstva in vedenja v podjetju, vključno s proizvodnjo. Če je EVA pravilno uvedena v podjetje, merjenja uspešnosti podjetja ne omejujejo več računovodske manipulacije, interesi managerjev in lastnikov pa so usklajeni. V svojem bistvu ima EVA tri sestavine: sistem merjenja uspešnosti, sistem nagrajevanja in sistem finančnega upravljanja. Ekonomski dobiček se od računovodskega izkazanega čistega dobička razlikuje predvsem po dveh pomembnih vidikih: - s celotnimi sredstvi organizacije je potrebno ustvariti več kot pa znašajo vse obveznosti do virov dolgoročnega financiranja. Gospodarsko uspešna organizacija mora pokriti tudi stroške lastniškega kapitala, - ekonomski dobiček izraža uspešnost osnovne poslovne dejavnosti, ne upošteva pa naključnih in občasnih vplivov, ki vplivajo na uspešnost organizacije. EVA je opredeljena kot neto dobiček poslovanja po davkih (NOPAT), zmanjšan za ceno kapitala, ki odseva strošek kapitala. Da lahko izpeljemo celoten izračun, je najbolj pomembno določiti strošek kapitala, ki je pogosto imenovan tudi zahtevana stopnja donosa. Ekonomski dobiček = (Doseženi donos – Pričakovani donos) * Investirani kapital = (ROIC – WACC) * IC ROIC – doseženi donos investiranega kapitala; WACC – pričakovani donos – tehtani povprečni strošek investiranega kapitala; IC – investirani kapital – vsi viri financiranja. Ekonomski dobiček se razlikuje od drugih sodil uspešnosti po tem, kako se izaža. Svojo vrednost zavzema v absolutnem znesku, in ne v odstotku in zavzema tri tazpone absolutne vrednosti: Ekonomski dobiček > 0; Pomeni, da je organizacija poslovala zelo uspešno, saj je presegla pričakovanja vlagateljev. Pomeni pozitivni ekonomski dobiček povečanja vrednosti lastniškega kapitala. Organizacija je ustvarila dodaten dobiček, ki presega pričakovani dobiček. Ekonomski dobiček = 0; dobiček poslovno naloženega celotnega kapitala je enak stroškom tega kapitala, kar pomeni da je organizacija poslovala uspešno, saj je zagotovila vlagateljem tako dobiček, kakršen jim je bil obljubljen in kakršnega so delničarji pričakovali. Ekonomski dobiček < 0; negativni ekonomski dobiček pomeni neuspešno poslovanje organizacije. Vsem vlagateljem celotnega kapitala razen delničarjem je zagotovljen dobiček, saj jim je bil v naprej določen. Delničarjem pa v tem primeru organizacija ni zagotovila pričakovane donosnosti njihovih vložkov, saj je uresničena donosnost manjša od zahtevane. Prednosti uporabe metode ekonomskega dobička (EVA) Ekonomski dobiček odpravlja precej slabosti tradicionalnih kazalnikov uspešnosti poslovanja, ki izhajajo iz računovodskih podatkov. Slabosti se odpravljajo s popravki ali prilagoditvami računovodskih podatkov. Kot prednost lahko tudi omenimo, sicer že predstavljeno povezavo z tržno vrednostjo podjetja. Med kazalniki EVA in ceno delnic na trgu obstaja višja korelacija, kot pri ostalih finančnih kazalnikih. Naslednja kategorija je upoštevanje stroškov celotnega kapitala. V podjetju se še vedno pripisuje premajhen pomen vrednosti lastnega kapitala. Managerji v mnogih podjetjih ne upoštevajo oportuntetnih stroškov lastnega kapitala oz. mu pripisujejo vrednost nič. Koncept EVA temu nasprotuje. Prav tako kot tuje vire je potrebno upoštevati lastne vire kapitala. Slabosti ekonomskega dobička Ekonomski dobiček pa vendarle ne odpravlja vseh pomanjkljivosti drugih kazalnikov. Končni izračun ekonomskega dobička je absolutno število, ki kaže kolikšna je na novo ustvarjena vrednost v preteklem obdobju. Večje organizacije bodo tako lažje dosegale večje absolutne zneske ekonomskega dobička in to prav zaradi svoje velikosti. Ekonomski dobiček i relativno število tako kot številni drugi kazalniki zato ekonomskih dobičkov različnih organizacij ne moremo neposredno primerjati. Ekonomski dobiček kot merilo uspešnosti ni primerno merilo za vse dejavnosti, še posebej so izpostavljene finančne institucije, ki morajo svoj kapital oblikovati in voditi po zakonodajnih predpisih. Na težave lahko naletimo tudi pri ugotavljanju velikosti poslovno naloženega kapitala zlasti pri tistih organizacijah, ki imajo veliko premoženja v blagovnih znamkah. Težave se pojavijo pri vrednotenju neopredmetenih sredstev. Ključni dejavniki uspeha Šest ključnih dejavnikov, ki obljubljajo uspeh ekonomske dodane vrednosti: 1. Podjetje mora imeti močno poslovno strategijo in ustrezno organizacijsko shemo, preden lahko EVA poveča njegovo uspešnost. 2. EVA ni sposobna rešiti podjetja z napačno zastavljeno strategijo ali z neprivlačnimi izdelki. 3. Za dosego polnega potenciala ekonomske dodane vrednosti, mora podjetje vpeljati vse njene sestavine – merilni sistem, sistem managementa in sistem nagrajevanja. 4. Samo merjenje ekonomske dodane vrednosti, ne da bi jo uporabili za usmerjenje managerskih odločitev je nesmiselno, saj potem ne more vplivati na izračune ekonomske dodane vrednosti na vseh področjih naložb v dolgoročna sredstva. 5. Načrt nagrajevanja ekonomske dodane vrednosti je bistvenega pomena in more poseči kolikor je mogoče globoko v organizacijo. 6. Najmočnejša spodbuda za dejanje je denarna nagrada. 24. METODE VREDNOTENJA USPEŠNOSTI PODJETJA - II Uspešnost poslovanja v dogovorjenem obdobju z vidika tistih, ki podjetje upravljajo, ponavadi merimo tako, da uresničene cilje primerjamo z načrtovanimi. Iz večrazsežnosti upravljanja podjetja izhaja, da podjetje v izbranem obdobju po navadi sledi celi kopici ciljev, tako finančnim in nefinančnim, ne glede na to, za kako obdobje načrtovanja gre. Finančne cilje je navadno lažje številčno izraziti in v tržnem gospodarstvu so običajno povezani z doseganjem zahtevane ravni dobička. Za natančnejše načrtovanje in analizo uspešnosti analiziramo podjetje tudi s pomočjo računovodskih kazalnikov. Kazalniki nam povedo veliko o položaju, v katerem se nahaja podjetje in o njegovi uspešnosti z različnih vidikov. Kateri kazalniki so najprimernejši za ugotavljanje uspešnosti poslovanja podjetja, je odvisno od številnih dejavnikov. Na izbor kazalnikov vpliva predvsem vzrok ugotavljanja uspešnosti oziroma koga zanimajo rezultati podjetja. Dobiček na delnico (EPS) Sodilo dobiček na delnico je bilo precej časa najpomembnejše sodilo uspešnosti poslovanja podjetij. V računovodski praksi se navedeni kazalnik ne uporablja pogosto, zelo priljubljen pa je v borznih krogih. Kazalnik prikazuje velikost donosa, tj. čistega dobička, ki ga prinaša ena delnica delniške družbe. EPS = ČD/n ČD – čisti dobiček; n – število navadnih delnic Dobičkonosnost investicij (ROI) Kazalnik ROI je načelno razmerje med dobičkom z vključenimi obrestmi in davki ter vloženim lastniškim in upniškim kapitalom. Donosnost lastnih in tujih virov sredstev oziroma kapitala in dolgov predstavlja njihovo značilnost, da prinašajo koristi oziroma donos. ROI kaže na sposobnost poslovne osebe, da ustvari želeni poslovni izid ne glede na uporabljeni vir financiranja. Kazalnik ne sprašuje po izvoru vira, temveč po donosu. ROI = EBIT / PVVS EBIT – čisti poslovni izid iz poslovanja pred plačilom obresti in davkov; PVVS – povprečna vrednost vseh virov sredstev. ROI je odvisen od produkta donosnosti prihodkov in obračanja kapitala. Pomanjkljivost ROI koncepta pokaže, ko je uporabljen kot sodilo za nagrajevanje managerjev. S stališča koristi lastnikov podjetja je ROI slabo sodilo in lahko vodi do napačnih odločitev, to pa zato, ker ROI ne odraža interne stopnje donosnosti. Koeficient donosnosti kapitala (ROE) Kazalnik donosnosti kapitala pojasnjuje, kako uspešno upravlja poslovodstvo premoženje lastnikov. ROE kaže na velikost poslovnega izida, s katerim razpolagajo lastniki družbe in je zmnožek donosnosti prodaje in hitrosti obračanja kapitala. Je najpogostejše merilo uspešnosti poslovanja izida iz rednega delovanja v prihodki iz rednega delovanja. Koeficient ROE je zelo uporabljen pri dobičkonosnosti poslovanja iz rednega delovanja. Koeficient ROE je zelo uporabljen pri dobičkonosnosti poslovanja podjetij in je enostaven za izračun. ROE = čisti poslovni izid iz rednega delovanja / povprečna vrednost kapitala v proučevanem obdobju* *Povprečna vrednost kapitala = povprečni kapital brez čistega poslovanja izida obračunskega obdobja Omenjeno enačbo opredeljujejo tudi SRS, vendar pa nekatera literatura v števec postavlja EBIT. Različna opredelitev števca je odvisna od namena uporabe kazalnika ROE. ROE ja lahko precej fleksibilen kazalec, saj se spreminja skladno s spreminjanjem finančnega vzvoda, ki ga lahko menedžment podjetja hitro uravnava svojo korist. Donosnost sredstev (ROA) Donosnost sredstev ali ROA pokaže uspešnost uporabe sredstev podjetja in je bistveno boljši kriterij, kot je donosnost navadnega kapitala – ROE, ki je sicer občutljiv na spremembe finančnega vzvoda podjetja. ROA = čisti poslovni izid iz rednega delovanja + obresti / sredstva Kazalnik ROA je zelo enostaven za izračun in kaže, koliko čistega dobička oziroma izgube je gospodarska družba ustvarila na 1€ sredstev, ne glede na to, kako se financirajo. Gospodarska družba posluje uspešneje, če je vrednost kazalnika čim večja (pozitivna). Vendar nekateri opozarjajo na nekonsistentnost med števcem in imenovalcem ter s tem na njegovo slabost. Tako kot pri kazalniku donosnost kapitala lahko tudi pri donosnosti sredstev števcu uporabimo EBIT. Vrednost kazalnika se poveča (zmanjša), če se poveča (zmanjša)čisti dobiček. Povečuje se tudi, če se zmanjšujejo sredstva, ustvarjeni čisti dobiček pa ostane nespremenjen. Opozoriti je potrebno še na to, da je ROE najpogostejšo merilo uspešnosti poslovanja celotnega podjetja, medtem ko z kazalnikom ROA najpogosteje primerjamo uspešnost posameznih projektov, oddelkov in poslovnih enot. Slabosti ROA in ROE Ključni slabosti kazalnikov ROI in ROE sta v tem, da gre za letni merili uspešnosti, ki ne upošteva celotne dobičkonosnosti glede na kumulativni obseg naložbenih sredstev. Poleg tega pa ne upoštevata tveganja podjetja, poslovne enote ali projekta, kamor smo sredstva naložili, in ki ga izrazimo s stroškom kapitala oziroma ob morebitnem dolgu z obrestno mero. Multiplikator čistega dobička (P/E) Multiplikator čistega dobička na delnico ali kazalnik P/E je zelo uporabljen kazalnik pri ocenjevanju vrednosti delnice kapitala. Kazalnik se običajno primerja z istim kazalnikom drugih podjetij in se glede na njegovo višino skuša ugotoviti, ali je tržna cena delnice precenjena ali podcenjena. P/E = tržna vrednost delnice / čisti dobiček na delnico Kazalnik P/E pove, koliko evrov so vlagatelji v danem trenutku pripravljeni plačati za en evro čistega dobička, ki ga je podjetje ustvarilo na eno delnico v preteklem obračunskem obdobju. Ta sicer pogosto uporabljen kazalnik ima precej pomanjkljivosti. Kljub pomanjkljivostim je kazalnik zelo enostaven za izračun in ga zato uporablja širši krog vlagateljev, predvsem manj poučeni, saj na njegovi podlagi enostavno primerjajo katero podjetje je primerno za nakup. Multiplikator knjigovodske vrednosti (P/B) P/B = tržna vrednost delnice / knjigovodska vrednost podjetja na delnico* *lastniški kapital X št. navadnih delnic Kazalnik nam pove, koliko evrov so bili vlagatelji v danem trenutku pripravljeni plačati za en evro knjigovodske vrednosti delnice. Običajno se kot merilo, koliko je vredna delnica, vzame vrednost kazalnika 1, kar pomeni, da je v takem primeru tržna cena delnice enaka knjigovodski vrednosti podjetja na delnico. Če je kazalnik pod 1 pomeni, da je tečaj delnice pod knjigovodsko vrednostjo oziroma če je nad 1 je nad knjigovodsko vrednostjo. Multiplikator prodaje (P/S) Predstavlja razmerje med tržno vrednostjo delnice in doseženimi prihodki iz prodaje na delnico. P/S = tržna vrednost delnice / prihodki iz prodaje na delnico Kazalec EV/EBITDA Je alternativa kazalcu P/S, za razliko, da je bolj verodostojen in boljši pokazatelj dejanskega stanja v podjetju. Kazalnik med drugim odpravlja slabost P/E, ki podjetjem, ki ne dosegajo dobička, onemogoča izračun. EV/EBITDA EV – tržna vrednost podjetja; EBITDA – dobiček iz poslovanja pred obrestmi, davki in amortizacijo. EV = tržna kapitalizacija + tržna vrednost dolga – likvidna finančna sredstva podjetja Kjer so: Tržna kapitalizacija = število delnic X cena delnic; Tržna vrednost dolga = dolgoročne obveznosti + kratk.obv. iz financiranja; Likvidna finančna sredstva = kratk. fin. Naložbe + denar. Koeficient gospodarnosti poslovanja koeficient gospodarnosti poslovanja = poslovni prihodki / poslovni odhodki Kazalnik kaže intenzivnost prihodkov iz poslovanja od odhodkov iz poslovanja oz. kaže na učinkovitost poslovanja podjetja, saj so iz koeficienta izločeni prihodki in odhodki iz financiranja ter drugi prihodki in odhodki. Kazalnik pove, koliko prihodkih iz poslovanja je podjetje doseglo na 1 € odhodkov iz poslovanja. Koeficient celotne gospodarnosti koeficient celotne gospodarnosti = celotni prihodki / celotni odhodki Ta kazalnik najbolje izraža odzivnost prihodkov od odhodkov, upoštevajoč vse vplive nanje. Ker je razlika med prihodki in odhodki poslovni izid v obdobju, kaže tudi na gospodarsko intenzivnost dobička ali izgube. Podjetje je poslovno uspešnejše, če je vrednost kazalnika > 1, in hkrati izkazuje čisti dobiček. Koeficient neposredne pokritosti kratkoročnih obveznosti – hitri koeficient hitri koeficient = likvidna sredstva / kratkoročne obveznosti Koeficient je kratkoročnega značaja, saj nam pove razmerje med likvidnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi. Likvidna sredstva dobimo, če od kratkoročnih naložb odštejemo zaloge in kratkoročne terjatve. Ta kazalnik je lahko < 1, vendar ni nujno, da ima podjetje zaradi tega težave s plačilno sposobnostjo, saj lahko kratkoročni dolgovi zapadejo veliko kasneje, kot se bodo v podjetju zbrala denarna sredstva za plačilo. Koeficient pospešene pokritosti kratkoročnih obveznosti – pospešeni koeficient pospešeni koeficient = (likvidna sredstva + kratkoročne terjatve) / kratk. obveznosti pospešeni koeficient je razmerje med kratkoročnimi sredstvi brez zalog in tekočimi obveznostmi. Temelji na predpostavki, da so zaloge najbolj nelikviden, a tudi najbolj tvegan del kratkoročnih naložb. Kratkoročne terjatve pomenijo zanesljiv denarni vir za poplačilo obveznosti, zato ta koeficient bolje izraža plačilno sposobnost podjetja kot hitri koeficient. Predstavlja torej informacijo o dolgoročni plačilni sposobnosti podjetja. Vrednost kazalnika bi naj bila > 1, vendar je to odvisno od več različnih dejavnikov. Kratkoročni koeficient likvidnosti Kratkoročni koeficient likvidnosti kaže razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi. kratk. koef. likvidnosti = kratkoročna sredstva / kratkoročne obveznosti Pove nam zmožnost podjetja pri odplačevanju obveznosti, ki zapadejo v enem letu, s sredstvi, ki so unovčljiva v enem letu. Za upnike je dobro, da je vrednost kazalnika čim višja, ker to pomeni, da je podjetje sposobno sproti odplačevati obveznosti. Poslovodstvo podjetja pa teži k nižji vrednosti tega kazalnika, saj previsoka vrednost pomeni, da je veliko denarnih sredstev vezanih v neproduktivna sredstva. Vrednost koeficienta, ki je > 1, pomeni da ima podjetje več kratkoročnih sredstev kot kratkoročnih obveznosti. Odločilen pomen pri presoji plačilne sposobnosti imata sestava in kvaliteta gibljivih sredstev. NEFINANČNI KAZALNIKI Za presojanje poslovne uspešnosti podjetja ne zadostujejo le finančni kazalniki. Vedno bolj je izpostavljena potreba po vključitvi različnih nefinančnih kazalnikov. V tem modelu gre za ravnotežje med kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, med finančnimi in nefinančnimi kazalniki, med kazalniki z zamikom in vnaprejšnjimi kazalniki ter med zunanjimi in notranjimi vidiki uspešnosti. Slabosti kazalnikov Na izračun kazalnikov vpliva zlasti uporaba različnih računovodskih metod, ki ne upoštevajo tveganja niti potrebnega celotnega obsega investiranja ter zanemarjajo politiko dividend in ne upoštevajo časovne vrednosti denarja. Na vse to moramo paziti, kadar želimo z njimi ugotoviti, ali je podjetje z vidika interesov lastniškega kapitala uspešno. Kazalniki so izračunani na osnovi računovodskih kategorij, ki vsebujejo podmeno o fakturirani realizaciji. Tržne vrednosti fakturiranih kategorij pa se v nekem trenutku lahko bistveno ločijo od knjižnih vrednosti. Najpogostejši primeri za uporabo različnih računovodskih metod, ki otežujejo primerjavo med različnimi istovrstnimi podjetji, so vsebinske razlike v izkazu poslovnega izida, ki nastanejo zaradi uporabe različnih metod vrednotenja stroškov in zalog, zaradi razlik v uporabljenih metodah amortizacije in nenazadnje tudi zaradi uporabe različnih računovodskih standardov. 24 – 2. METODE VREDNOTENJA USPEŠNOSTI PODJETJA – III • Dobiček na delnico (EPS) Sodilo dobiček na delnico je opredeljeno kot razmerje med čistim dobičkom, zmanjšan za izplačilo dividend prednostnim lastnikom podjetja in številom navadnih delnic, ki jih je izdalo podjetje. Uporabljen je samo ob enostavni lastniški strukturi. EPS = čisti dobiček / število navadnih delnic Kadar podjetje izda tudi prednostne delnice, se iz čistega dobička izvzame del le-tega, ki pripada lastnikom prednostnih delnic. EPS je pri tem opredeljen kot: EPS = (čisti dobiček – dividende prednostnih delnic) / število izdanih navadnih delnic • Dobičkonosnost investicij (ROI) Osnovna ideja koncepta ROI je ugotoviti uspešnost poslovanja podjetja s primerjanjem doseženega dobička iz poslovanja. ROI = EBIT / IC EBIT-dobiček iz poslovanja pred plačilom obresti in davkov; IC-investiran kapital. Kazalnik zanemarja stroške, namenjene raziskavam in razvoju, ki so pogosto stroški tekočega obdobja, a dolgoročne narave. ROI je odvisen od produkta donosnosti prihodkov in obračanja kapitala. • Donosnost sredstev (ROA) Donosnost sredstev pokaže uspešnost uporabe sredstev podjetja in je bistveno boljši kriterij, kot je donosnost navadnega kapitala – ROE. ROA = EBIT / POVPREČNA SREDSTVA • Donosnost kapitala (ROE) Je zelo uporabljen kazalec dobičkonosnosti poslovanja podjetij. ROE = EBIT / POVPREČNI KAPITAL Obe postavki ni težko pridobiti. Dobiček iz poslovanja pred davki in obrestmi se nahaja v izkazu poslovnega izida, povprečni kapital pa v bilanci stanja. ROE je lahko precej volatilen kazalec, saj se spreminja skladno s spreminjanjem finančnega vzvoda, ki ga lahko management podjetja hitro uravnava v svojo korist. Je dober pokazatelj uspešnosti poslovanja podjetja, saj nam prikaže koliko odstotno dobičkonosnost ustvari podjetje glede na lastniški kapital. • Donosnost prihodkov ali marže Ta kazalnik pove, koliko dobička oziroma izgube iz poslovanja je bilo ugotovljene na 100 denarnih enot doseženih skupnih prihodkov gospodarske družbe. Kazalnik je predstavljen kot razmerje med: dobičkonosnost čistih prihodkov iz prodaje = dobiček iz poslovanja / čisti prihodki iz prodaje Gospodarska družba je poslovno uspešnejša, če izkazuje dobiček in je vrednost tega kazalnika čim višja. Vrednost kazalnika je smiselno primerjati med gospodarskimi družbami v isti dejavnosti. Dejavnosti, kjer je obračanje sredstev hitrejše, imajo običajno nižjo dobičkonosnost prihodkov in obratno. • Kazalniki kratkoročnega likvidnostnega položaja - Hitri koeficient; kaže razmerje med denarnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi. Hitri koeficient = denarna sredstva / kratkoročne obveznosti - Pospešeni koeficient; kaže razmerje med denarnimi sredstvi, kratkoročnimi poslovnimi terjatvami in kratkoročnimi obveznostmi. Pospešeni koeficient = (denarna sredstva + kratkoročne poslovne terjatve) / kratkoročne obveznosti - Kratkoročni koeficient; kaže razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi ter prikazuje plačilno sposobnost podjetja na kratek rok. Kratkoročni koeficient = kratkoročna sredstva / kratkoročne obveznosti Kot kratkoročna sredstva so upoštevane zaloge, kratkoročne terjatve iz poslovanja, kratkoročne finančne naložbe in denarna sredstva. Če je vrednost kazalnika 1, ima gospdarska družba kratkoročna sredstva v celoti financirana s kratkoročnimi obveznostmi do virov sredstev. Če je vrednost kazalnika večja od 1, gospodarska družba kratkoročna sredstva financira tudi dolgoročno. Čim večja je vrednost tega kazalnika, ugodnejša naj bi bila plačilna sposobnost gospodarske družbe. • Multiplikator čistega dobička (P/E) Je zelo uporabljen kazalec pri ocenjevanju vrednosti delnice podjetja. Kazalec se običajno primerja z istim kazalcem drugih podjetij in se glede na njegovo višino skuša ugotoviti ali je tržna cena delnice precenjena ali podcenjena. P/E = tržna vrednost delnice / čisti dobiček na delnico Pove nam, koliko denarnih enot so vlagatelji v danem trenutku pripravljeni plačati za eno denarno enoto čistega dobička, ki ga je podjetje ustvarilo na eno delnico v preteklem obračunskem obdobju. • Multiplikator knjigovodske vrednosti (P/B) P/B = tržna vrednost delnice / knjigovodska vrednost podjetja na delnico Knjigovodska vrednost podjetja na delnico = lastniški kapital / št. navadnih delnic Kazalnik P/B nam pove, koliko terjatev so bili vlagatelji v danem trenutku pripravljeni plačati za en tolar knjigovodske vrednosti delnice. Običajno se kot merilo, koliko je vredna delnica, vzame vrednost kazalca 1, kar pomeni, da je v takem primeru tržna cena delnice enaka knjigovodski vrednosti podjetja na delnico. Če je kazalnik pod 1 pomeni, da je tečaj delnice pod knjigovodsko vrednostjo oz. če je nad 1 je nad knjigovodsko vrednostjo. • Multiplikator prodaje (P/S) Predstavlja razmerje med tržno vrednostjo delnice in s doseženimi prihodki iz prodaje na delnico. P/S = tržna vrednost delnice / prihodki iz prodaje na delnico • Kazalec EV/EBITDA EV/EBITDA EV = tržna kapitalizacija + tržna vrednost dolga – likvidna finančna sredstva podjetja Kjer so: Tržna kapitalizacija = število delnic x cena delnice; Tržna vrednost dolga = dolgoročne obveznosti + kratkoročne obveznosti iz financiranja; Likvidna finančna sredstva podjetja = kratkoročne finančne naložbe + denar. • Interna stopnja donosnosti (CFROI) Je tista interna stopnja donosnosti, ki izenači začetno investicijo z obdobnimi denarnimi tokovi in sproščeno vrednostjo sredstev v prihodnosti. Predstavlja konstantno vrednost napovedanega denarnega toka v času življenjske dobe investicije. Ta predpostavka je nerealna, saj podcenjuje investicije, ki imajo potencial rasti v prihodnosti. GI = ∑SV / (1 + CFROI)n + ∑GCF / (1+ CFROI)n GI – začetna investicija v sredstva podjetja; SV- sproščena vrednost sredstev; GCF – obdobni denarni tokovi; n – življenjska doba; CFROI – interna stopnja donosnosti. Vrednost podjetja je v okviru CFROI modela opredeljena z enačbo Vrednost podjetja = ∑NCRt / (1+r)n NCRt – neto (prosti) denarni tokovi r – diskontni faktor • Nefinančni kazalci V sodobni literaturi zasledimo, da za presojanje poslovne uspešnosti podjetja ne zadostujejo le finančni kazalci. Vedno bolj je izpostavljena potreba po vključitvi različnih nefinančnih kazalcev. Poznamo uravnotežen sistem kazalnikov (BSC – The Balanced Scorecard). V tem modelu gre za ravnotežje med kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, med finančnimi in nefinančnimi kazalniki, med kazalniki z zamikom in vnaprejšnjimi kazalniki, ter med zunanjimi in notranjimi vidiki uspešnosti. 25. EKONOMSKI POMEN KORPORACIJSKEGA PRAVA Korporacija Je umetna tvorba oziroma oseba neodvisna in ločena od lastnikov in vlagateljev. Lahko opravlja posle v svojem imenu tako kot vsaka pravna oseba. Posli se torej sklepajo, sredstva pridobivajo, pogodbe podpisujejo, obveznosti prevzemajo, vse v imenu korporacije kot umetne tvorbe, in ne v imenu katerega koli posameznika. Ima večino pravic oziroma vstopa v večino pravnih položajev, podobno kot fizična oseba. Korporacijska Razmerja Je razmerje med korporacijo in njenimi člani. Kadar je korporacija organizirana v pravnoorganizacijski obliki d.d., je vsebina pravnega razmerja med d.d. in delničarjem izražena v delnici. Delnica je skupek korporacijskih upravičenj, ki jih ima delničar v razmerju do d.d. Razmerje med osnovnim kapitalom in nominalno vrednostjo delnice je namreč v primeru d.d. vedno naslednje: Število delnic (∑DEL)*nominalna vrednost delnice (NOM-DEL) = osnovni kapital (OK) Na podlagi podatka o višini osnovnega kapitala in nominalne vrednosti delnice je tako vedno mogoče ugotoviti delež udeležbe na dobičku. Delež v osnovnem kapitalu (%OK) = nominalna vrednost delnice (NOM-DEL) / višina osnovnega kapitala * 100 Delničarjev delež v osnovnem kapitalu = št. delnic posam. delničarja / skupno število delnic Pravilno razumevanje vsebine ekonomskih kategorij je pomembno zlasti za pravilno uporabo pravil ZGD prek katerih se uresničujeta temeljni načeli prava kapitalskih družb in sicer: o Načelo ohranjanja kapitala se nanaša na vezani kapital kapitalske družbe in se uresničuje zlasti prek naslednjih pravil ZGD: pravil o obveznosti vplačila delnic ob ustanovitvi oz. ob povečanju osnovnega kapitala družbe z novimi vložki, pravil o uporabi čistega dobička in bilančnega dobička in o razdelitvi bilančnega dobička delničarjem. o Načelo enakega obravnavanja delničarjev, po katerem mora družba vse delničarje obravnavati enako. To načelo ima vel vidikov: načelo zagotavljanja enakih možnosti za uresničevanje pravic in načelo nespremenjenega položaja delničarjev Kapital v računovodskem pomenu Je abstraktna kategorija, ki v resničnem svetu ne obstaja. Družba ta kapital izkazuje v bilanci stanja. Bilanca stanja prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev, v določenem časovnem preseku. Kapital družbe v finančnem pomenu Pri razumevanju te kategorije je treba izhajati iz ekonomskih opredelitev plačilne sposobnosti družbe; - Kratkoročna plačilna sposobnost (likvidnost) je sposobnost pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti. - Dolgoročna plačilna sposobnost, pa je sposobnost zagotavljati plačilno sposobnost za celotno obdobje poslovanja podjetja. Skrajni finančni položaj dolgoročne plačilne nesposobnosti družbe je finančno stanje prezadolženosti. Kapital družbe v poslovno-finančnem pomenu Je stanje celotnega dolgoročnega financiranja podjetja. Računovodsko gledano so to vse dolgoročne obveznosti do virov sredstev, ki poleg lastnih virov financiranja obsegajo tudi dolgoročne tuje vire financiranja. Temeljni pogoj za dolgoročno plačilno sposobnost je ustrezno dolgoročno financiranje kratkoročnih naložb. Lastni kapital Je vedno enak razliki med knjigovodsko vrednostjo premoženja družbe in knjigovodsko vrednostjo obveznosti družbe. Zato višino lastnega kapitala imenujemo tudi knjigovodsko vrednost premoženja družbe. Lastni kapital = knj.vrednost sredstev – knj.vrednost obveznosti Čista knj.vrednost premoženja družbe = knj.vrednost sredstev – knj.vrednost obveznosti Zato iz tega nujno sledi lastni kapital = čista knj.vrednost premoženja družbe. Vezani in prosti kapital družbe Vezani kapital je tisti del lastnega kapitala, ki ga ni dovoljeno uporabiti kot vir za izplačilo delničarjem. Tvori ga osnovni kapital in vezane rezerve družbe. Prosti kapital pa je tisti del lastnega kapitala družbe, ki ga je dovoljeno uporabiti za izplačilo delničarjem. Prosti kapital se nadalje po merilu, ali ga je dovoljeno uporabiti kot vir za izplačilo dividend delničarjem, deli na: a) Pogojno prosti kapital, ki ga je dovoljeno uporabiti kot vir za izplačilo delničarjem samo, če se izpolnijo določene predpostavke. b) Nepogojno prosti kapital pa je tisti del prostega kapitala, ki ga je dovoljeno uporabiti kot vir za izplačilo delničarjem, ne da bi za to morali biti izpolnjeni kakšni dodatni zakonski pogoji. V to skupino spadajo: čisti dobiček poslovnega leta oz. dosledneje, tisti del čistega dobička poslovnega leta, ki ostane po uporabi za naslednje namene: za kritje prenesene izgube, za oblikovanje rezerv,... Načelo ohranjanja kapitala družbe Načelo ohranjanja kapitala in pravna pravila, prek katerih se to načelo uresničuje, se nanaša samo na vezani kapital. Funkcija vezanega kapitala je zaščita upnikov pred tveganjem bodočih izgub družbe, zaradi katerih bi družba postala prezadolžena. Vplačila delničarjev kot vir zagotovitve neznanega kapitala; Delničarji z vplačili vložkov ob ustanovitvi d.d. zagotavljajo (začetni) materialni substrat za delovanje družbe, torej začetni lastni kapital. Povečanje (utrditev) vezanega kapitala pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe; osnovni kapital se poveča s preoblikovanjem drugih postavk lastnega kapitala v osnovni kapital: tistega dela kapitalskih rezerv, ki se ne upošteva pri izračunu vezanega kapitala. Bilančni dobiček kot izraz prostega kapitala družbe, ki je edini vir izplačil dividend. Bilančni dobiček izraža višino prostega kapitala družbe po stanju ob koncu poslovnega leta. Pri izračunu bilančnega dobička se upoštevajo naslednje postavke oz. spremembe postavk lastnega kapitala: čisti dobiček/izguba poslovnega leta. Čista knjigovodska vrednost premoženja družbe Je enaka razliki med knjigovodsko vrednostjo premoženja družbe in knjigovodsko višino obveznosti družbe. Čista knjigovodska vrednost premoženja družbe nam pove, da premoženje družbe zadošča za poravnavo vseh njenih obveznosti. Hkrati nam pove, kakšna vrednost premoženja družbe bi ostala za razdelitev delničarjem, če bi družba prenehala s poslovanjem. - Če družba v poslovnem letu posluje s dobičkom, se bo to na njen premoženjski položaj ob koncu poslovnega leta odrazilo tako, da bo čista vrednost njenega premoženja ob začetku poslovnega leta za znesek, ki je enak znesku čistega dobička, ki ga je ustvarila v poslovnem letu. Za enako vrednost se bo povečala višina njenega lastnega kapitala. - Če družba v poslovnem letu posluje z izgubo, se bo to na njen premoženjski položaj ob koncu poslovnega leta odrazilo tako, da bo čista vrednost njenega premoženja ob koncu poslovnega leta manjša od čiste vrednosti njenega premoženja ob začetku poslovnega leta za znesek, ki je enak znesku čiste izgube. - Če družba izplača dividende delničarjem, se zaradi izplačila njeno premoženje zmanjšalo. Knjigovodska vrednost delnice in emisijska (prodajna) ter nakupna cena Knjigovodsko vrednost delnice izračunamo na enak način kot na podlagi podatka o nominalnem znesku delnice in o višini osnovnega kapitala izračunamo število vseh delnic oz. delež, ki ga v osnovnem kapitalu predstavlja posamezna delnica. Knjigovodska vrednost delnice = knj. vrednost lastnega kapitala / število delnic Emisijska cena je cena (višina vložka), ki se ga delničar zaveže vplačati za pridobitev delnic ob njihovi izdaji. Nakupna cena je cena, ki se jo družba zaveže plačati delničarju za pridobitev lastnih delnic. Ekonomska vrednost družbe Pri določitvi vrednosti določenega gospodarskega podjema in s tem kot podlage določitev bodisi cene za nakup tega podjema bodisi menjalnega razmerja v primernih korporacijskih dejanj se običajno uporabljajo skupine metod. Namen tega je prikazati temeljne predpostavke, na katerih temeljijo posamezne metode in razložiti tiste značilnosti metod, ki so podlaga za presojo, ali je izbrana metoda primerna. a) Pravilna uporaba metod ocenjevanja vrednosti kot pravilna uporaba prava Pravila korporacijskega prava, ki urejajo posamezna korporacijska dejanja s tem, ko urejajo položaj in pravice delničarjev in družbenikov družb, ki so udeležene pri statusnem preoblikovanju, oz. v drugih primerih, ko določajo da je delničarju ali družbeniku treba izplačati primerno odpravnino oz. pošteno tržno ceno, hkrati določajo tudi predpostavke za uporabo posameznih od možnih metod. Izbira metode vrednotenja, ki je lahko primerna bodisi neprimerna podlaga za določitev višine premoženjskih upravičenj delničarjev in družbenikov družb. Pri uporabi metod je treba upoštevati dve splošni predpostavki primernosti njihove uporabe: a) primernost uporabe glede na namen cenitve; b) primernost metode glede na podatke, ki so podlaga za predpostavke cenitve. b) Poznamo naslednje metode cenitve družbe Metoda poštene tržne vrednosti; Vrednost, ocenjena po metodi poštene tržne vrednosti je enaka ceni, za katero bi v danem obdobju pogodbo o prodaji premoženja, ki je predmet vrednotenja, sklenila kupec in prodajalec, ki sta oba ustrezno poučena o vseh okoliščinah, ki so pomembne za določitev cene, in noben od njiju ni prisiljen skleniti pogodbe. Metoda čiste vrednosti premoženja; Metoda čiste vrednosti sredstev spada med statične metode, saj se z uporabo te metode ocenjuje vrednost podjema glede na njegov premoženjski položaj v časovnem trenutku. Vrednost podjema z uporabo metode čiste vrednosti sredstev je vrednost celotnega premoženja, zmanjšana za višino obveznosti, med katere spadajo tudi rezervacije. Metoda diskontiranih bodočih donosov; Je dinamična metoda, ki upošteva sposobnost podjema v prihodnosti ustvarjati donose. Z uporabo te metode se vrednost podjema oceni tako, da se ocenjeni bodoči donosi. Za katere se pričakuje, da jih bo podjem ustvaril, diskontirajo na sedanjo vrednost z upoštevanjem tveganja takšne naložbe. Organizacijske oblike podjetij V RS poznamo naslednje organizacijske oblike podjetij: s.p., gospodarske družbe, ki so lahko osebne (d.n.o., k.d., tiha družba) ali kapitalske družbe (d.o.o., d.d. in k.d.d., evropska delniška družba). a) Samostojni podjetnik Je najenostavnejša organizacijska oblika. Lastnik je ena oseba, ki je odgovorna z vsem svojim premoženjem. Ta oblika se ustanovi z priglasitvijo DURS-a, poslovanje pa se lahko prične po vpisu v davčni register. Oblika akta o ustanovitvi ni predpisana, prav tako tudi ni predpisan minimalni osnovni kapital ob ustanovitvi, saj ustanovitelj oz. lastnik neomejeno odgovarja z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik plačuje le osebni davek, družba pa navadno preneha s smrtjo družbenika. b) Osebne družbe V to kategorijo gospodarskih družb spadajo družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna in tiha družba, ki pa zaradi načina svojega financiranja ni pravna oseba. Tako pri družbi z neomejeno odgovornostjo kot tudi pri komanditni družbi sta za ustanovitev potrebna najmanj dva ustanovitelja. Družbo pa ustanovita z vpisom v sodni register, poslovanje pa se lahko prične po vpisu v davčni register. Ob ustanovitvi mora biti sprejeta družbena pogodba, pri d.n.o. mora biti ta pogodba notarsko overjena, če sta družbenika zakonca. Pri d.n.o. oba družbenika odgovarjata z vsem svojim premoženjem, pri k.d. pa eden družbenik omejeno odgovarja s svojim premoženjem (komandist), drugi pa neomejeno (komplementar). c) Kapitalske družbe Med kapitalske družbe spadajo: družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba ter komanditna družba. To so družbe, ki so po svoji velikosti največje in imajo najbolj kompleksno strukturo. Vse tri vrste kapitalskih družb se ustanovijo z vpisom v sodni register, poslovanje pa se lahko prične po vpisu v davčni register. Pri družbi z omejeno odgovornostjo je lahko en ustanovitelj, v tem primeru mora biti akt o ustanovitvi, običajno sta dva ustanovitelja, v tem primeru pa mora obstajati družbena pogodba, največ pa je lahko 50 družbenikov. Obdavčitev pravnih oseb Davčna politika obsega določitev podjetniških ciljev na področju obdavčitve in potrebnih sredstev za njihovo dosego. Davčna politika je ena od poslovnih politik podjetja. Davčne obveznosti pravnih oseb in drugih poslovnih subjektov razvrstimo v štiri glavne skupine: a) Davek od dobička pravnih oseb Spada med neposredne davke in pomeni temelj obdavčitve dohodkov oz. dobička gospodarskih subjektov. Obveznost plačevanja davka od dobička pravnih oseb v zvezi s tem določa zavezance za davek od dobička , ugotavljanje davčne osnove za obračun davka, davčno stopnjo ter davčne olajšave in oprostitve. Davčni zavezanci so: pravna oseba, rezident RS, ki dosega dobiček z opravljanjem dejavnosti, pravna oseba, ki nima sedeža v RS za dobiček, ki ga doseže s trajnim opravljanjem dejavnosti na območju RS, predstavništvo tuje osebe za agencijske posle v zračnem in drugem prometu,... Dejanska davčna stopnja nam pove, kolikšen delež davčno ugotovljenega dobička moramo plačati v obliki davka, oz. kolikšna bi morala biti davčna stopnja, da bi pobrali isti znesek davka brez davčnih olajšav. b) Davek na dodano vrednost Davek na dodano vrednost je ekonomsko nevtralen, kar pomeni, da ne vpliva na odločitve proizvajalcev, kaj bodo proizvajali, ne na odločitve kupcev kaj bodo kupovali in omogoča enakovreden položaj vseh gospodarskih subjektov na trgu. Pri davku na dodano vrednost se srečujemo tudi s pomenom dvojnega nadzora. Prodajalec mora nujno skrbeti za pravilnost obračuna z DDV. Nadzira pa ga neposredno kupec, ki prodajalčeve račune uporabi kot osnovo za odbitek vstopnega davka. V RS imamo dve stopnji in sicer 8,5 % in 20 %. c) Prispevki za socialno varnost Osnova za obračun prispevkov za socialno varnost predstavlja mesečna bruto plača vsakega redno zaposlenega. Prispevke plačujejo tako delojemalci, kot tudi delodajalci. Obračunavajo pa se naslednji prispevki: prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), prispevek za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), prispevek za brezposelnost in prispevek za porodniško varstvo. d) Dohodnina Dohodnina je skupek osebnih davkov, predmet obdavčitve pa so letni osebni prejemki in dohodki davčnih zavezancev. Vsak prihodek davčnega zavezanca je obdavčen že med letom kot akontacija in tudi plačan. Če sta bila stopnja obdavčitve in obračun nepravilna glede na veljavno predpise, se to ugotovi ob letnem davčnem obračunu – dohodnini, pri čemer se preveč plačani davek davčnemu zavezancu vrne, premalo plačanega pa je potrebno plačati. Pojem dejavnosti ZGD posebej ne definira dejavnosti, določa pa da smejo družbe kot dejavnost, opravljati vse posle, razen tistih, ki jih po zakonu ne smejo upravljati kot gospodarske posle. Dejavnost je glavni vir za doseganje ciljev družbe in temeljna statusna značilnost družbe. Za dejavnost gospodarske družbe je značilno, da jo družba opravlja samostojno s svojim podjetjem, z rezultati dejavnosti nastopa na trgu, gre ta organizirano in programirano dejavnost družbenega podjetja, je relativno trajne narave in ob tem družba opravlja tudi tiste posle, ki so povezani s to dejavnostjo. Dejavnost je lahko pridobitna ali ne. Cilji družbe Dejavnost je sredstvo za uresničitev cilja, ki je praviloma v ustvarjanju dobička, vendar to ni vedno cilj ustanavljanja družbe. Eden izmed temeljnih ciljev družbe je doseganje dobička. To je zakonsko opredeljen cilj, vendar ni nujno, da družba skuša doseči omenjen cilj. 26. KLJUČNE FINANČNE ODLOČITVE V PODJETJU – I 1. Odločitve o priskrbi sredstev (virov financiranja) Odločanje o priskrbi različnih oblik virov financiranja za ustanovitev in poslovanje podjetja je proces, ki obsega aktivnosti ugotavljanja potrebnih sredstev in aktivnosti priskrbe virov financiranja z izračunom stroškov financiranja. a) Ugotavljanje potrebnih sredstev Razlikuje se od podjetja do podjetja, tako da stalna kot za gibljiva sredstva, po obsegu, strukturi in tokovih. Ugotavljanje potreb po obsegu in strukturi sredstev za naložbe v osnovna sredstva je enostavno, običajno je vsebina tega podana z investicijskim programom. Ugotavljanje potreb po obsegu in strukturi sredstev za naložbe v trajna in občasna obratna sredstva je zaradi okoliščin, ki vplivajo na izvajanje poslovnega procesa, sprotna in trajna naloga finančne funkcije. Ključno vprašanje je, koliko obratnih sredstev potrebujemo, da bi lahko izkoriščali zmogljivosti stalnih sredstev in realizirali želeno raven prodaje. Potrebna obratna sredstva se lahko ugotavljajo po vezavi sredstev v posameznih proizvodih, po vezavi sredstev v posameznih oblikah obratnih sredstev ali po koeficientu obračanja vseh sredstev. Za vsakodnevno in kratkoročno izvajanje financiranja z zagotavljanjem potrebne likvidnosti, morajo biti tokovi sredstev v ravnovesju, tako da so zagotovljene potrebne finančne sposobnosti. b) Kakovost finančne strukture podjetja Pojem kakovost finančne strukture je v teoriji zelo različno opredeljen. Nekateri avtorji opredeljujejo kakovost kot velikost in razmerje lastniškega in dolžniškega kapitala, drugi avtorji kot usklajenost sredstev in njihove strukture v povezavi z dejavnostjo podjetij in stopnjo rasti prodaje, tretji pa v zagotavljanju likvidnosti, stabilnosti denarnega toka in možnostjo priskrbe optimalnih virov finančne strukture. c) Priskrba sredstev Mogoča je iz notranjih in zunanjih virov financiranja. Notranje financiranje je mogoče z doseganjem pozitivnega denarnega toka podjetja – dobiček, obračunana in neuporabljena amortizacija, vkalkulirane rezervacije, prodaja,... Če temu pojmu dodamo še (lastniški) kapital, dobimo pojem lastnega financiranja. Zunanje financiranje pomeni priskrbo novega (lastniškega) kapitala ali priskrbo dolgov. Del zunanjega financiranja podjetja, ki ni vložen v lastniški kapital in ga je v določenem času potrebno vrniti, pomeni pojem tujega (dolžniškega) financiranja, ki ga praviloma označujemo z dolgovi podjetja (dolžniški kapital). Sem štejemo bančno posojilo, prejete blagovne kredite dobavitelja, dolgove do države, dolgove do zaposlenih. Med posebne oblike pa spadajo: lizing, faktoring, forfeting, tvegani kapital. d) Cena (stroški) finančne strukture podjetja Pri tem mislimo na ceno (strošek) uporabljenih virov. Gre za ugotavljanje stroškov lastniškega in dolžniškega kapitala, ter nato tehtanje povprečnega stroška kapitala, saj imajo različna podjetja tudi različno ciljno finančno strukturo. o Stroški lastniškega kapitala V lastniškem kapitalu podjetja ločimo dve vrsti kapitala: - trajni kapital (prispevajo lastniki s trajnim vplačilom), - prisluženi kapital (običajno gre za nerazdeljeni dobiček ter rezerve). Vsaka vrsta ima svojo ceno, ki jo moramo ocenjevati kot oportunitetne stroške z vidika dejanske povprečne tržne cene (donosnosti) kapitala, nedoseganja te donosnosti kot izgubljene priložnosti v rabi lastniškega kapitala in vlaganja njegove naložbe ob upoštevanju obdavčitve navedene donosnosti. Ceno osnovnega kapitala sestavljajo povprečna donosnost kapitala, povečana za tveganje naložbe, ter obveznost za plačilo davkov iz dobička in davkov pri izplačilu dividend. Del lastniškega kapitala podjetja raje oblikujejo kot ne nominirani v obliki zadržanih čistih dobičkov in rezerv. Pri izračunu cene lastniškega kapitala moramo ločiti stroške osnovnega kapitala in stroške zadržanega dobička, jih vsakega posebej izračunati na podlagi sestavin stroškov in nato izračunati povprečno tehtano ceno. o Stroški dolžniškega kapitala dolgov Dolžniški kapital sestavljajo različni viri financiranja, ki imajo glede na ročnost in vrst vira različno ceno. Stroški dolžniškega kapitala so odvisni od možnosti priskrbe, cene kapitala in finančnega vzvoda. Uporaba dolžniškega kapitala je praviloma vedno cenejša kot uporaba lastniškega kapitala, že zaradi stroškov obresti kot stroška poslovanja, ki praviloma niso obdavčene kot dobiček. o Povprečni stroški finančne strukture Pri stroških virov financiranja je potrebno najprej ugotoviti obliko virov financiranja (lastniški in dolžniški kapital), vrsto sestavine lastniškega in dolžniškega kapitala ter stroške virov financiranja, nato je potrebno določiti težo posameznega vira in izračunati vpliv davkov in drugih vplivnih dejavnikov. Nato v skladu z določeno ceno ali razmerjem posameznega vira financiranja, njegovo velikostjo in njegovo ceno izračunamo povprečno tehtano ceno virov financiranja (WACC). 2. Odločitve o investiranju v in zunaj podjetja Investiranje denarja v različne oblike sredstev podjetja ali različne naložbe zunaj podjetja je sestavni in najpomembnejši del poslovnih odločitev podjetnika. Vpliva na pričakovane rezultate podjetja, ter s tem na razvoj in obstoj podjetja. Pomembna vprašanja pri tem so: - zakaj in koliko denarja potrebujemo; - kakšna je priskrba denarja, njegova cena in rok razpoložljivosti; - kakšno velikost in razpoložljivost denarnega donosa pričakujemo; - kakšna so tveganja. Sprejemanje odločitev o investiranju temelji na razumevanju odnosa med tveganjem in donosom posamezne investicije, ter likvidnostjo sredstev. Pomembno za zmanjšanje tveganj je razpršitev (diverzifikacija) investiranja in s tem povezani donos, tveganje in likvidnost sredstev. Poznamo veliko enostavnih in zahtevnejših metod za investicijsko odločanje. Med enostavnejše metode sodijo: metoda rentabilnosti, metoda odplačila. Med sodobnejše metode sodijo: metoda neto sedanje vrednosti, metoda zahtevane stopnje donosa dolgoročnih sredstev. 3. Odločitve o gospodarjenju s sredstvi podjetja V ospredju je načelo racionalnosti ter ekonomika financ. Osnovna sredstva omogočajo tehnično-tehnološke zmogljivosti podjetja, obratna sredstva pa izkoriščanje te zmogljivosti. Potrebe po časovni razpoložljivosti virov financiranja so različne in odvisne od proizvodnega in prodajnega programa podjetja. To pomeni, da mora vsako podjetje del obratnih sredstev, ki se obračajo počasi, financirati z dolgoročnimi viri financiranja. Del obratnih sredstev, ki jih financiramo z dolgoročnimi viri imenujemo obratni kapital ali čista obratna sredstva. a) Odločitve o gospodarjenju z denarjem in vrednostnimi papirji Gre za obvladovanje likvidnosti in plačilne sposobnosti, varnost v poslovanju podjetja in izkoriščanje poslovnih priložnosti in je odvisno od: cene uporabljenih virov financiranja, inflacije, finančnega okolja, trajanja denarnega obrata. Samo predvidevanje denarja in denarnih tokov mora obsegati: ugotavljanje denarnih tokov, analizo možnosti za priskrbo denarnih sredstev. b) Odločitve o gospodarjenju s terjatvami (danimi blagovnimi krediti) Pomen velikosti terjatev je viden iz deleža terjatev v sredstvih podjetja in iz deleža pri prodaji. Posebnega pomena pri tem je časovna vrednost denarja v katerem so izražene terjatve, saj te ne prinašajo dodatnih prihodkov. Zato pomeni velikost terjatev do kupcev le redko donosno naložbo, večinoma pa izgubo vrednosti sredstev podjetja. Prav zaradi tega je potrebna analiza terjatev z različnih vidikov, običajno so to naslednji kazalniki: delež terjatev v sredstvih, delež terjatev v prodaji,...Pogoji financiranja danega blagovnega kredita so praviloma določeni s pogodbo med kupcem in dobaviteljem ter predstavljajo osnovo za izračun stroškov financiranja kupcev. c) Odločitve o gospodarjenju z zalogami Podjetja imajo zaradi svojega proizvodnega programa različno velikost naložb v posamezne oblike zalog. Velikost posameznih oblik zalog pa ni odvisna le od količine, temveč tudi od vrednotenja posameznih oblik z različnimi vrednostmi in njihovega obračunavanja v breme prihodkov. Večja vrednost zalog zahteva večje vire financiranja kar pomeni višje stroške financiranja. Problem podjetja pri ten je ročnost naložb v posamezne oblike zalog in ročnost virov financiranja. Potrebna je analiza in nadzor zalog za doseganje potrebne hitrosti obračanja obratnih sredstev v zalogah, ter vplivanja na likvidnost in plačilno sposobnost podjetja. 4. Odločitve o razporejanju doseženih finančnih izidov Gre za pomemben del odločitev v podjetju z vidika posameznih interesnih udeležencev v poslovanju podjetja. Pomembno pri tem je ali gre za negativni ali pozitivni izid iz poslovanja. Izgubo iz poslovanja nj bi nosil lastnik in bi se odpisala v breme lastniškega kapitala, več problemov je pri razporejanju dobička. S tem mislimo na razporejanje bruto dobička na državo in neto dobička na lastnike podjetja, poslovodstvo in druge zaposlene v podjetju. Razmišljanju ob sprejemanju odločitev o razporejanju dobička, je potrebno dodati še razmišljanje o razporejanju pozitivnega denarnega toka, pri čemer poslovanje z izgubo ne pomeni vedno negativnega denarnega toka in poslovanje z dobičkom pozitivnega denarnega toka. 27. KLJUČNE FINANČNE ODLOČITVE V PODJETJU II 1. ODLOČITVE O PRISKRBI SREDSTEV ( VIROV FINANCIRANJA) 1.1 Ugotavljanje potrebnih sredstev Ugotavljanje potrebnih sredstev ( in nato njim potrebnim virov financiranja) se tako za stalna kot gibljiva sredstva razlikuje od podjetja do podjetja po obsegu, strukturi in tokovih in sicer ne le zaradi različnih dejavnosti podjetja, temveč tudi glede možnosti njihove priskrbe. Vsako podjetje mora vedeti katera količina obratnih sredstev je pravšnja, da bi lahko polno izkoriščali zmogljivosti stalnih sredstev. Ugotavljanje potrebnih trajnih obratnih sredstev je praviloma načrtovanje pokrivanja trajnega obsega naložb v obratna sredstva. Ugotavljanje potrebnih občasnih obratnih sredstev pa ugotavljanje pokrivanja dodatnih obratnih sredstev, potrebnih zaradi okoliščin, ki smo jih pri določanju optimalnega obsega naložb v trajna obratna sredstva šteli kot posebne ( na primer skladiščenje blaga glede na gibanje proizvodnje in prodaje). Potrebna obratna sredstva se lahko ugotavljajo: o po vezavi sredstev v posameznih proizvodih, o po vezavi sredstev v posameznih oblikah obratnih sredstev in o po koeficientu obračanja vseh sredstev. Podjetja se v največji meri poslužujejo enostavnega ugotavljanja potrebnih obratnih sredstev preko naslednjih metod: o metoda odstotka od prodaje ( gre za razmerje med posamezno obliko obratnih sredstev nasproti celotnim sredstvom) in o vezave sredstev v posameznih proizvodnih ( pri čemer je potreba po sredstvih določena z lastno ceno proizvoda in koeficientom obračanja sredstev znotraj enega leta). 1.2 Priskrba sredstev Podjetje si lahko priskrbi sredstva na dva načina: o notranji viri financiranja: notranje financiranje podjetja je mogoče z doseganjem pozitivnega ( čistega) denarnega toka podjetja, ki ga le-ta v svojem poslovanju doseže z dobičkom, obračunano in neuporabljeno amortizacijo in drugimi notranjimi viri kot so vkalkulirane rezervacije, kratkoročni denarni tokovi in s prodajo sredstev. o Zunanji viri financiranja: med zunanje vire financiranja štejemo udeležbo lastnikovlastno financiranje ( preko borze, brez borze), kreditne oblike ( bančni krediti, drugi krediti, obveznice), subvencije ( neposredne, posredne) in posebne oblike ( lizing, faktoring, forfeting). Posebne oblike zunanjega financiranja: o Lizing: gre za priskrbo osnovnega sredstva, ki si ga zagotovimo z zakupom za določen čas. Ločimo operativni ( poslovni) in finančni lizing. o Faktoring: gre za prodajo terjatev do kupcev( faktorju) pred rokom dospelosti. S faktoringom se kreditira potrošno blago. o Forfeting:je ena izmed oblik financiranja, zlasti izvoza investicijske opreme. Z odkupom dolgoročnih terjatev od proizvajalca investicijske opreme. o Tvegani kapital: je kapitan zasebnikov, ki nalagajo sredstva v posameznika ali v podjetje z izvirno, enkratno poslovno zamislijo ali inovacijo. 1.3 Kakovost finančne strukture podjetja Poznamo dva pristopa o pojmovanju kakovosti finančne strukture podjetja: • Tradicionalistični: poudarjajo vertikalno in horizontalno strukturo sredstev in vira financiranja. Zagovarja kritje stalnih sredstev in dela gibljivih sredstev z dolgoročnimi viri in se presoja z vrsto kazalnikov. • Sodobnejši pristop: k zagotavljanju likvidnosti preko zadostnega in stabilnega denarnega toka. Ta pristop temelji na čim večjem notranjem denarnem toku iz poslovanja podjetja, denarnem toku iz dezinvestiranja in financiranju iz dolžniškega kapitala. 1.4. Cena ( stroški) finančne strukture podjetja Stroški ( lastniškega) kapitala Lastniški kapital je sestavljen iz: osnovnega kapitala, vplačanega presežka kapitala, rezerv, prenesenega čistega dobička ali izgube prejšnjih let, nerazdeljenega čistega dobička ali izgube tekočega poslovnega leta in revalorizacijskega popravka kapitala. V lastniškem kapitalu podjetja ločimo dve vrsti kapitala, in sicer: • trajni kapital: je dolgoročni kapital, ki ga prispevajo lastniki podjetja s trajnim vplačilom in • prisluženi kapital: ki ga lahko pridobiva podjetje ob dobrem poslovanju na letni ravni. Stroški dolžniškega kapitala- dolgov Cena dolžniškega kapitala se razlikuje glede na ročnost ( dolgoročni in kratkoročni viri) in vrsto vira.Cena dolžniškega kapitala je delno odvisna tudi od namena njegove uporabe. Običajno je lastniški kapital dražja vrsta vira financiranja kot dolžniški kapital, ne glede na vrsto dolžniškega kapitala. Povprečni stroški finančni strukture Če želimo izračunati povprečne stroške finančne strukture podjetja je potrebno najprej ugotoviti obliko vira financiranje, vrsto sestavine lastniškega in dolžniškega kapitala ter stroške virov financiranja. 2. ODLOČITEV O INVESTIRANJU IN ZUNAJ PODJETJA Investiranje ( vlaganje, naložbe) denarja v različne oblike sredstev podjetja ( stalna in gibljiva) ali različne naložbe zunaj podjetja ( finančne naložbe) je sestavni in najpomembnejši del poslovni odločitev podjetnika. Odločitve o investiranju temeljijo na razmerju donosa, tveganje posamezne investicije in likvidnost sredstev ( rok vračila investicije). Metoda investicijskega odločanja: Metoda rentabilnosti in metoda odplačila investicije z doseženim donosom: sta primerni za manjše investicije, ki se hitro povrnejo. Metoda neto sedanje vrednosti in metodo zahtevane stopnje donosnosti dolgoročnih naložb, ki temelji na razmerju med donosom in tveganjem. DODATEK: SLIKA: Priskrba virov financiranja NOTRANJE FINANCIRANJE PRISKRBA VIROV FINANCIRANJA samofinanciranje ostalo notranje financiranje ZUNANJE FINANCIRANJE odkrito prikrito Kreditne oblike: -bančni krediti -drugi krediti -obveznice Subvencije: -neposredne -posredne Udeležba lastnikov Posebne oblike: -lizing -faktoring Prek -forfeting borze Brez borze 28. PREVZEMI IN ZDRUŽITVE PODJETIJ Z VIDIKA FINANCIRANJA 1. PREVZEMI Mednarodni računovodski standardi prevzem razlagajo kot poslovno združitev, pri čemer eno podjetje ( prevzemnik), prevzame oblast nad čistim premoženjem in delovanjem drugega ( prevzetega) podjetja, v zameno za prenos sredstev, zadolžitev ali izdajo kapitala. Razlogov, zakaj se podjetja odločajo za prevzeme, je mnogo. Na primer: rast podjetja, dostop do novih trgov, nadzor nad dobavitelji in distributerji, osnovni motivi managerjev… Motive za prevzeme lahko razdelimo v tri glavne skupine: sinergije, podcenjenost ciljnega podjetja in managerski motivi. Upoštevati je treba določene načela: • Enakost delničarjev: vsi delničarji delnic istega razreda ciljnega podjetja morajo biti obravnavani enako. • Enak dostop do informacij: niti ponudniki niti upravna družba ne sme med trajanjem ponudbe dajati delničarjem informacij, če te niso vsem dostopne. • Zadostnost in resničnost informacij: delničarji imajo pravico, da dobijo zadosti informacij, nasvetov in časa za odločitev glede na ponudbe. • Skrbost dobrega gospodarstvenika: ponudbo je potrebno najbolj skrbno in odgovorno pretehtati. Dejavniki, ki vplivajo na financiranje prevzemov so: • Strateški ali finančni prevzem: pri finančnem prevzemu ni cilj doseganje sinergije v poslovanju, pač pa je prevzemnikov motiv strogo finančen. • Način pridobitve nadzora: nadzor je možno pridobiti s prevzemom sredstev podjetja ali prevzemom delnic podjetja. Nadzor je lahko delen ali pa celoten. • Vrednost podjetja: določa se lahko na enak način kot vrednost ostalih dolgoročnih investicij, razlikuje se le v določitvi sinergijskega učinka strateških prevzemom. Pri določanju kupne cene podjetja za prevzem se uporabljajo tri metode vrednotenja podjetja: • Notranja vrednost: predstavlja seštevek diskontirane sedanje vrednosti denarnih tokov v prihodnosti in diskontirane končne vsote vrednosti podjetja. • Prevzemna vrednost: je vrednost, ki ji je pripravljen plačati prevzemnik z namenom, da bo pridobil kontrola nad ciljnim podjetjem. • Likvidacijska vrednost: pa predstavlja razliko med ocenjeno tržno vrednostjo sredstev in vsemi obveznostmi podjetja. Prevzem se lahko financira iz naslednjih virov: • gotovine, • delnic, • kombinacija gotovina in delnic, • kombinacije gotovine in dolžniških vrednostnih papirjev, • najetja tuji virov sredstev ( krediti), • zamenjava kupčevih delnic in delnic ciljnega podjetja. Prevzeme lahko delimo na: 1. z vidika materialnih ciljev: sem spadajo naslednje oblike: - prevzem z odkupom delnic pomeni nakup zadostnega števila ali vseh delnic neke odprte delniške družbe in sicer neposredno od njenih delničarjev. – Prevzem z odkupom premoženja pomeni, da lahko prevzemnik pridobi nadzor nad drugim podjetjem z odkupom dela ali celotnega premoženja. Prevzem z izdajo novih delnic se izvede z mehanizmom izdaj novih delnic.Prevzem z nakupom lastnih delnic tako kot izdaj novih delnic vpliva na deleže upravljalskih pravic posameznega delničarja. 2. Na prijazne in sovražne: o prijaznem prevzemu govorimo kadar management dveh ali več podjetij pričakuje ugodne sinergije ali ekonomije obsega, izhajajoče iz predvidenega povezovanja podjetij in se podjetja uspejo dogovoriti o pogojih in načinih izvedbe transakcije. Običajni cilj sovražnega prevzema je discipliniranje oziroma zamenjava dotedanjega managementa ciljnega podjetja z novim, ki bo dosegalo boljše rezultate. 3.Na finančne in strateške 2. ZDRUŽITVE Pri združevanju družb je vsa pozornost usmerjena v dobre novice: v večjo uspešnost in učinkovitost, v potencial rasti, povečanje donosa. Poznamo več vrst združitev: o Obsežna oziroma horizontalna združitev: je združitev, kjer se povezujejo podjetja na isti proizvodni ravni. Gre za povezovanje nekdanjih konkurentov. o Vertikalna združitev: je združitev med podjetji, ki delujejo na različnih stopnjah proizvodne verige. o Koncentrična združitev: je združitev podjetij s skupno tehnologijo, proizvodnimi procesi ali trgi. Ta povezanost omogoča izkoriščanje skupnih ekonomskih, tehničnih in tržnih potencialov. o Stranska oziroma konglomeratna združitev: je združitev, kjer gre za povezave med podjetji, ki nastopajo v nepovezanih dejavnostih. Združitev obsega: 1. Pripojitev: je prenos premoženja enega ali več podjetij ( prevzeto podjetje) na drugo podjetje ( prevzemno podjetje) v zamenjavo za zagotovitev delnic prenesenega premoženja. 2. Spojitev: je prenos premoženja podjetij, ki se spajajo v na novoustanovljeno ( prevzemno) podjetje. S prenosom premoženja prejšnja podjetja nehajo obstajati, novo podjetje pa poveča svoje premoženje za vrednost nanjo prenesenega premoženja. Proces združevanja je sestavljen iz treh faz: 1. V pridružitveni fazi oblikujemo prizorišče združitve. Odgovoriti moramo na vprašanja kdo?,kaj?,s kom?, ter na vprašanje, zakaj združitev in ali je skladna z vizijo. 2. Faza združitve se začne tako, da preverimo merila za izbiro ciljnega podjetja, izberemo najprimernejša in opravimo njihovo celovito presojo. 3. Integracija oziroma pozdružitvena faza je zadnja faza procesa, zadnji korak do uresničitve cilja. Bistveno je izvajanje ukrepov, s katerimi podiramo staro in gradimo vsaj tako dobro novo. Združitve prinašajo tudi prednosti in slabosti. Prednosti: največja prednost združitve je sinergijski učinki do katerih pride, kot izid povezave podjetij. Slabost: pri združitvah so kulturne spremembe, ki lahko povzročajo zaskrbljenost in negotovost. Problem je v tem, da se zaposleni na nov način razmišljanja in delovanje ne morejo tako navaditi, zato prihaja do kulturnih trenj. 29. PREVZEMI IN ZDRUŽITVE PODJETIJ Z VIDIKA FINANCIRANJA II 1. OBLIKE PREVZEMOV PODJETIJ a) Prevzem podjetja z odkupom delnic: gre za nakup zadostnega števila ali celo vseh delnic z glasovalno pravico neke odprte delniške družbe, in sicer neposredno od njenih delničarjev. Prednosti prevzemov z odkupom delnic: enostavna oblika, saj so potrebna le dokazila o razpolaganju z ustreznimi delnicami ciljnega podjetja, podjetje se ne spremeni, s pravnega vidika ni problemov z nadaljnjo veljavnostjo sklenjenih pogodb, prevzemnik ne sprejme odgovornosti za poravnavo obveznosti ciljnega podjetja, ni treba pripraviti gradiva za sklicevanje skupščine delničarjev, ni treba pridobiti soglasja nadzornega sveta niti managementa ciljnega podjetja. Pomanjkljivosti prevzemov z odkupom delnic: celoten postopek ponudbe z odkupom delnic mora biti v celoti opravljen v skladu z zakoni in predpisi pooblaščenih organov, ki skrbijo za nadzor nad trgom VP in prevzemom podjetij. b) Prevzem podjetja z odkupom premoženja: prevzemnik lahko pridobi nadzor nad drugim podjetjem tudi z odkupom dela ali celote njegovega premoženja. Za ta postopek je potrebna večina glasov delničarjev ciljnega podjetja, vendar ni potrebno glasovanje delničarjev prevzemnika. Prednosti: za izvedbo prevzema je dovolj zasedanje delničarjev ciljnega podjetja manjšinski delničarji prevzemniku ne morejo preprečiti stoodstotnega lastništva nad podjetjem obveznosti in odgovornosti prevzemnika, ki izhajajo iz preteklega poslovanja ciljnega podjetja, so opredeljene v pogodbi o odkupu premoženja prevzemnik ima precejšnjo stopnjo prostosti in svobode pri razporejanju skupnega zneska za odkup premoženja med posamezne postavke tega premoženja, kar lahko zmanjša sedanjo vrednost njihovih davčnih obveznosti. Pomanjkljivosti: postopek je zapleten in kompleksen, saj zahteva pripravo številnih dokumentov za prenos lastništva nad posameznimi deli premoženja na novega lastnika potrebna so številna soglasja sodišča lahko ugotovijo, da gre dejansko za združitev, kar pomeni, da je prevzemnik v celoti odgovoren za vse obveznosti ciljnega podjetja prevzemnikom so naložene dodatne obveznosti v zvezi z registracijo VP, uporabljenih v transakciji, s prenosom obveznosti do programov za upokojevanje zaposlenih in obveznosti iz izdelkov, zaposlovanja. c) Prevzem podjetja z združitvijo: odkup podjetja z zadolžitvijo je finančna transakcija pri kateri določeno podjetje odkupi delnice drugega ( ciljnega) podjetja s predhodno zadolžitvijo. Predmet odkupa so delnice ciljnega podjetja ali premoženja le- tega. d) Pooblastila za zastopanje: gre za pridobivanje pooblastil za glasovanje. Za ta pooblastila med seboj tekmujejo člani uprave in zunanji delničarji, ki s pooblastilom želijo doseči imenovanje lastnega člana nadzornega sveta, s tem pa tudi večji vpliv na poslovanje podjetja. Odločitveni proces pri načrtovanju financiranja prevzema podjetja, naj bi potekalo v več korakih: a) ocena lastnega finančnega stanja: pomeni pregled finančne situacije prevzemnega podjetja s strani managementa, ki zajema raziskavo kapitalske strukture, likvidnostnih sredstev, neuporabljenih posojilnih kapacitet in projekcijo denarnih tokov. b) ocena ciljnega podjetja in novega podjetja: gre za podrobno analizo ciljnega podjetja s strani tretje stranke, ki je ključnega pomena v vsakem prevzemu. c) pregled opcij financiranja: prevzem ciljnega podjetja se lahko financira: z gotovino, z delnicami, s kombinacijo gotovine in delnic, s kombinacijo gotovine in kakovostnih VP, z najetjem tujih virov sredstev, z zamenjavo kupčevih delnic in delnic ciljnega podjetja. Najpogosteje je prevzem financiran z gotovino. d) pristop k izbranemu viru financiranja: v primeru, da prevzemno podjetje ni sposobno financirati prevzema z lastnim virom, mora biti pripravljeno na predstavitev svojega programa zunanjemu viru financiranja na finančnem trgu. e) Financiranje prevzema: predstavlja konstantno tehtanje rizikov in donosov. 2. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA FINANCIRANJE PREVZEMOV • Strateški ali finanči prevzem: strateški prevzem je prevzem dobrega podjetja v določeni regiji, ki bi jo prevzemnik rad pokrival. Cilj finančnih prevzemov pa ni združitev s prevzemnikom in ustvarjanje dodane vrednosti zaradi sinergije, ampak povečanje vrednosti kupljenega podjetja, ki se lahko doseže na različne načine. • Način pridobitve nadzora: nadzor je možno pridobiti s prevzemom sredstev podjetja ali prevzemom delnic podjetja. Nadzor je lahko celoten ali delen. • Vrednost podjetja: vrednost podjetja se lahko določa na enak način kot vrednost odtalih dolgoročnih investicij, razlikuje se le v določitvi sinergijskega učinka strateških prevzemov. 3. OBLIKE FINANCIRANJA PREVZEMA • Financiranje prevzema z gotovino: financiranje prevzemov je največkrat opravljeno z gotovino ali s kombinacijo le-te z drugimi viri financiranja in je tudi najenostavnejša oblika plačila. Potencialni prevzemnik pripravi ponudbo za odkup delnic ciljnega podjetja z gotovino oz. plačilo delnic z denarjem. • Financiranje prevzema z delnicami: podjetje z novo emisijo lastniških VP in njihovo prodajo na trgu pridobi denarna sredstva, s katerimi za gotovino odkupi delnice ciljnega podjetja. • Finaciranje z kombinacijo gotovine in delnic: pri tej ponudbi za odkup, prevzemnik ponudi imetnikom VP poplačilo dela cene v denarju, drugi del pa v nadomestnih VP. • Financiranje prevzema z obveznicami in prednostnimi delnicami: dolžniško financiranje na podlagi dolžniških VP se najpogosteje izvaja z nezavarovanimi obveznicami. • Financiranje prevzema z zamenjavo delnic: gre za zamenljive VP. • Financiranje prevzema z visoko tveganimi obveznicami:visoko donosna obveznica je obveznica, ki jo izdajajo podjetja z visokim kreditnim tveganjem. To pomeni, da je tveganje visoko donosnih obveznic višje kot za druge obveznice. 30. MBO IN LBO OPERACIJE NAKUPOV PODJETIJ 1.MENEDŽERSKI ODKUP MBO( menedžment buyout) je oblika prevzema podjetja s strani manedžmenta z zadolžitvijo ( LBO) na podlagi zastave premoženja podjetja in/ali zastave osebnega premoženja podjetja. 2. LEVERAGED BUYOUT- LBO Je izraz, ki opisuje finančno operacijo preko katere določena holding družba oz. vmesna družba odkup delnice druge družbe. Financiranje takšne operacije temelji na ( pričakovani) sposobnosti družbe tarče, da ustvarja dobiček oz. denarni tok. Predmet odkupa so lahko delnice družbe ali- če je to mogoče- njeno premoženje. Sledi združitev s pripojitvijo med vmesno družbo in družbo tarče. Z drugimi besedami: LBO je prijem oz. tehnika financiranja, ko kupec uporabi dolg za financiranje prevzema izbranega podjetja, kjer mislimo na prevzeme javnih delniških družb, izpeljane z namenom, da te postanejo zasebne. Ponavadi LBO izvede manjša skupina vlagateljev ali en sam kupec, ki prevzame celotni kapital in ga umakne z organiziranega trga. 3. UDELEŽENCI MBO V MBO je udeleženih več oseb, na eni strani so prevzemniki (torej kupci) na drugi pa so prodajalci. Poleg se pojavlja še banka, ki financira MBO, v mnogih primerih pa tudi sklad, ki prevzemnikom pomaga pri financiranju izvedbe MBO. Izvajalci so lahko fizične osebe ali pa vmesna družba, ki je ustanovljena s strani prevzemnikov za potrebe prevzema družbe tarče. 4. ODKUPE PODJETIJ DELIMO GLEDE NA UDELEŽENCE Odkupe podjetij delimo glede na udeležence po naslednjih vrstah: o Odkup s strani institucionalnega investitorja pomeni nakup ciljnega podjetja s strani večjega institucionalnega vlagatelja oziroma sklada tveganega kapitala. o Menedžerski odkup podjetja pomeni, da menedžment financira odkup pretežno z dolžniškimi viri, ki si jih sposodi s kombiniranjem najetih kreditov in tveganega kapitala. o Odkup podjetja s strani zunanjega managementa, v tem primeru gre za ponudbo za nakup ciljnega podjetja s strani menedžmenta, ki ni zaposlen v ciljni družbi. 5. RAZLOGI IN MOTIVI ZA NAKUP Najpogosteje se izvedejo menedžerski odkupi ob naslednjih dogodkih: o preoblikovanje odprte delniške družbe v zaprto, o konglomerantna korporacija proda del podjetja, da pridobi sredstva za prevzem drugega podjetja, o upokojitev lastnika družinskega podjetja, o privatizacija podjetja v državni lasti 6. OPERACIJE LBO IN FINANCIRANJE MBO-JEV Za operacije LBO je značilno, da pri njej kupec ne potrebuje velikanskih finančnih sredstev, torej lahko družbo kupi z zmanjšano vsoto kapitala, ker poskuša izkoristiti sposobnost zadolžitve družbe tarče. Tako sposobnosti zadolžitve družbe opredeljujejo kot notranje financiranje, saj je neto denarni tok vir, s katerim menedžerji plačujejo dolg. Zunanje financiranje pa vključuje posredovanje zunanjih financerjev, ki so definirani z naslednjima angleškima izrazoma: senior lenders in subordinate lenders. S senior lendersi mislimo na glavne financerje. Delimo jih na tiste, ki zahtevajo jamstvo za financiranje, in tiste, ki tega ne zahtevajo. Subordinate lendersi so velike finančne družbe, zavarovalnice in razni skladi, ki prispevajo dolgoročna finančna sredstva, ki jih dobivajo vrnjena nazaj šele potem, ko so v celoti izplačani glavni financerji, torej senior lendersi. 7. POSLEDICE NAPOVEDI MBO Trg se na napovedi MBO najmočneje odzove. Med samo napovedjo, med potekom in tudi po koncu MBO se cene podjetij dvignejo. 8. POGOJI ZA USPEŠEN ODKUP Podjetje mora imeti razvojne perspektive in je ali bo donosno ( v prihodnje), podjetje mora biti sposobno poslovati neodvisno od svojih bivših lastnikov, mora biti sposobno servisirati dolgove in zagotavljati zadosten kapital za svoje nemoteno poslovanje. 9. MBO V SLOVENIJI MBO je ena izmed povsem legalnih možnosti konsolidacije lastniške strukture v slovenski gospodarskih družbah, ki je zelo razpršena. Glavne značilnosti MBO v Sloveniji so, da je večina MBO pri nas v bistvu menedžersko- delavskih odkupov v majhnih in srednje velikih podjetjih, pretežno v storitveni dejavnosti, manj v proizvodnji. Najbolj prepoznavna skupna točka razvitih kapitalskih trgov in našega so visoki stroški javnih delniških družb. Izpolnjevanje zahtev nadzornika trga vzame toliko energije, časa in denarja predvsem manjšim podjetjem. 10. LBO SKLADI To so skladi zasebnega kapitala, ki so se pojavili kot finančna inovacija v 80- ih letih prejšnjega stoletja. Njihov namen je omogočiti potencialne visoke dobičke iz transakcij odkupov podjetij zadolžitvijo. Ti skladi so se hitro razširili.Skupne storitve morajo biti organizirane tako, da podjetje brez pretresov in stroškov prevzame popolno avtonomijo v poslovanju, ko izstopi iz lastništva LBO sklad, oz. da so podjetju te storitve na voljo tudi po izstopu sklada. 11. SKLADI MEZZANENE DOLGA Ločimo dve obliki skladov mezzanine dolga, ki zbirata sredstva vlagateljev. Prvi je vezani mezzanine sklad, ustanavljajo jih LBO sponzorji kot dodatek svojim LBO skladom, ta dodatek predstavlja kar velik del sredstev in tako predstavlja jedro njegovih vlagateljev. Druga oblika skladov vmesnega dolga so neodvisni mezzanine skladi, ki sodelujejo z različnimi LBO sponzorji te ponujajo svoja sredstva za investicije glede na ocenjeno kreditni sposobnostjo podjetij tarč. 12. KORAKI ODKUPA PODJETJA Z ZADOLŽITVIJO Pri tovrstnih odkupih se srečamo s štirimi fazami in sicer: začetna faza, faza, ko je sklad izbran, finančna faza, zadnja pa pokriva področje pogajanja s prodajalci. V začetni fazi ocenimo možnosti poslovanja podjetja v prihodnosti in s poslovnim načrtom poiščemo zainteresiranega investicijskega partnerja, torej izberemo sklad, ki je primeren za izvedbo odkupa. V drugi fazi, torej ko je sklad izbran in imamo sklenjen dogovor o partnerstvu, pristopimo k pripravi poslovnega načrta.V finančni fazi postavimo temeljne finančne reorganizacije. V zadnji fazi pa so na vrsti pogajanja s prodajalci. 13. PREGLED DOGAJANJA NA PODROČJU MBO IN LBO V SLOVENIJI Sicer pa so menedžerji, ki so v letu 2005 najbolj spremenili lastniški zemljevid, šefi Istrabenza, Pivovarne Laško in KD Grup. Najpomembnejša operacija preteklega leta pa je bila poceni privatizacija Mercatorja in draga izmenjava delnic Dela. 30-2. LEVERAGED BUYOUTS (LBO) IN MBO 1. ODKUP Z ZADOLŽITVIJO (LBO) LBO je izraz, ki opisuje finančno operacijo, preko katere določena družba oz. vmesna družba odkupi delnice druge družbe ( družbe tarče). Določena družba, ki jo ustanovijo pobudniki te operacije, odkupi torej delnice druge družbe, ciljne družbe. Novoustanovljena družba pridobi finančna sredstva s strani bank ali drugih finančnih organizacij v obliki dolga ali vloženega kapitala. Ti bodo posojilo oz. investirani kapital dobili povrnjen na podlagi denarnih tokov, ki jih bo ustvarjala ciljna družba. Gre torej za nakup podjetja, pri katerem ima kupljeno podjetje po opravljeni transakciji večji delež dolga oziroma stopnje zadolžitve v primerjavi z obdobjem pred transakcijo. Predmet odkupa so lahko delnice družbe tarče ali- če je to mogoče njeno premoženje. LBO pa je primerna operacija za preoblikovanje odprte delniške družbe v zaprto. Gre za proces, v katerem se družba, ki kotira na borzi, znajde v rokah manjšega števila večjih lastnikov, ki družbo umaknjeno iz borzne kotacije. 2. MENEDŽERSKI ODKUP (MBO) Je oblika prevzema podjetja s strani menedžementa z zadolžitvijo ( LBO) na podlagi zastave premoženja in/ali zastave osebnega premoženja podjetja.Menedžerski odkup je pravzaprav oblika LBO, ki je uporabljena za prenos lastništva podjetja. 3. VRSTE ODKUPOV PODJETJA odkup s strani institucionalnega investitorja menedžerski odkup podjetja odkup podjetja s strani zunanjega menedžmenta 4. UDELEŽENCI MBO V MBO je udeleženih več oseb, na eni strani so prevzemniki ( torej kupci), na drugi strani pa so prodajalci. Poleg se pojavlja še banka, ki financira MBO, v mnogih primerih pa tudi sklad, ki prevzemnikom pomaga pri financiranju izvedbe MBO. Akterji menedžerskega odkupa: Prodajalec: ki je lastnik podjetja in brez njegove privolitve izvedba MBO ni mogoča. Ciljno podjetje: ki je tarča prevzema oz. katere delnice so predmet odkupa. Novo podjetje in menedžment podjetja: ustanovijo ga menedžerji z namenom nakupa ciljnega podjetja, saj želijo pridobiti samostojnost pri odločitvah in možnost vplivanja na prihodnji razvoj podjetja in s tem povečanje njegove vrednosti. Investitorji: ki z nakupom delnic novega podjetja financirajo menedžerski odkup v ciljnem podjetju. Banke, zavarovalnice oz. druge finančne institucije: ki so pripravljene posojati denar za financiranje takšnega odkupa. 5. RAZLOGI IN MOTIVI ZA NAKUP Najpogosteje se izvedejo menedžerski odkupi ob naslednjih dogodkih: preoblikovanje odprte delniške družbe v zaprto, konglomeratna korporacija proda del podjetja, da pridobi sredstva za prevzem drugega podjetja, upokojitev lastnika družinskega podjetja. 6. OPERACIJE LBO IN FINANCIRANJE MBO-JEV Za operacije LBO je značilno, da pri njej kupec ne potrebuje velikanskih finančnih sredstev, torej lahko družbo kupi z zmanjšano vsoto kapitala, ker poskuša izkoristiti sposobnost zadolžitve družbe tarče. Tako sposobnosti zadolžitve družbe opredeljujejo kot notranje financiranje, saj je neto denarni tok vir, s katerim menedžerji plačujejo dolg. Zunanje financiranje pa vključuje posredovanje zunanjih financerjev, ki so definirani z naslednjima angleškima izrazoma: senior lenders in subordinate lenders. S senior lendersi mislimo na glavne financerje. Delimo jih na tiste, ki zahtevajo jamstvo za financiranje, in tiste, ki tega ne zahtevajo. Subordinate lendersi so velike finančne družbe, zavarovalnice in razni skladi, ki prispevajo dolgoročna finančna sredstva, ki jih dobivajo vrnjena nazaj šele potem, ko so v celoti izplačani glavni financerji, torej senior lendersi. 7. POSLEDICE NAPOVEDI MBO Trg se na napovedi MBO najmočneje odzove. Med samo napovedjo, med potekom in tudi po koncu MBO se cene podjetij dvignejo. 8. POGOJI ZA USPEŠEN ODKUP Podjetje mora imeti razvojne perspektive in je ali bo donosno ( v prihodnje), podjetje mora biti sposobno poslovati neodvisno od svojih bivših lastnikov, mora biti sposobno servisirati dolgove in zagotavljati zadosten kapital za svoje nemoteno poslovanje. 9. KORAKI ODKUPA PODJETJA Z ZADOLŽITVIJO Pri tovrstnih odkupih se srečamo s štirimi fazami in sicer: začetna faza, faza, ko je sklad izbran, finančna faza, zadnja pa pokriva področje pogajanja s prodajalci. V začetni fazi ocenimo možnosti poslovanja podjetja v prihodnosti in s poslovnim načrtom poiščemo zainteresiranega investicijskega partnerja, torej izberemo sklad, ki je primeren za izvedbo odkupa. V drugi fazi, torej ko je sklad izbran in imamo sklenjen dogovor o partnerstvu, pristopimo k pripravi poslovnega načrta.V finančni fazi postavimo temeljne finančne reorganizacije. V zadnji fazi pa so na vrsti pogajanja s prodajalci. 10. LBO SKLADI To so skladi zasebnega kapitala, ki so se pojavili kot finančna inovacija v 80- ih letih prejšnjega stoletja. Njihov namen je omogočiti potencialne visoke dobičke iz transakcij odkupov podjetij zadolžitvijo. Ti skladi so se hitro razširili.Skupne storitve morajo biti organizirane tako, da podjetje brez pretresov in stroškov prevzame popolno avtonomijo v poslovanju, ko izstopi iz lastništva LBO sklad, oz. da so podjetju te storitve na voljo tudi po izstopu sklada. 11. SKLADI MEZZANENE DOLGA Ločimo dve obliki skladov mezzanine dolga, ki zbirata sredstva vlagateljev. Prvi je vezani mezzanine sklad, ustanavljajo jih LBO sponzorji kot dodatek svojim LBO skladom, ta dodatek predstavlja kar velik del sredstev in tako predstavlja jedro njegovih vlagateljev. Druga oblika skladov vmesnega dolga so neodvisni mezzanine skladi, ki sodelujejo z različnimi LBO sponzorji te ponujajo svoja sredstva za investicije glede na ocenjeno kreditni sposobnostjo podjetij tarč. 12. MBO V SLOVENIJI MBO je ena izmed povsem legalnih možnosti konsolidacije lastniške strukture v slovenskih gospodarskih družbah, ki je zelo razpršena. Glavne značilnosti MBO v Sloveniji so, da je večina MBO pri nas v bistvu menedžersko- delavskih odkupov v majhnih in srednje velikih podjetjih, pretežno v storitveni dejavnosti, manj v proizvodnji; da imamo do sedaj razmeroma malo takšnih odkupov in da so slabo razviti na to nanašajoči finančni mehanizmi. V Sloveniji se že dalj časa zavedamo, da bi se število delniških družb na organiziranem trgu moralo zmanjšati. Venini družb s prostega trga bi bilo bolje, če bi se spremenile v d.o.o. in LBO bi bil sprejemljiv način, da to dosežemo hitreje. S tem bi se približali razvitim trgom, saj bi se z LBO prevzemala pretežno mala in srednje velika podjetja. Velika so izjema, razen če gre za prevzeme posameznih divizij, hčerinskih družb holdingov, profitnih centrov in drugih strateških poslovnih enot. 13. PREGLED DOGAJANJA NA PODROČJU MBO V SLOVENIJI Menedžerski odkupi so v zadnjem času v Sloveniji zelo aktualni, saj jih je bilo v letu 2006 kar precej, ta trend pa naj bi se nadaljeval tudi v prihodnjih nekaj letih. Menedžerski odkupi, ki so druga faza privatizacijskega procesa v Sloveniji oz. konsolidacija lastništva, medtem ko je bila prva faza privatizacija družbenega premoženja, so za podjetja večinoma koristni, saj z njimi podjetja dobijo aktivne lastnike. Pasti pa se skrivajo predvsem v financiranju, saj nekateri menedžerji namreč posojila za prevzem družb pridobijo na račun bančnih garancij podjetij, ki jih vodijo, kar pa je sporno. Najbolj odmevni menedžerski odkupi v Sloveniji so bili BTC,Avtocommerce, Viator&Vektor in Iskra. 31. FINANČNA SANACIJA PODJETJA I 1. POMEN FINANCIRANJE PODJETJA Finančna sanacija poslovanja je osnova za uspešen poslovni preobrat slehernega podjetja. Skoraj vsaka poslovna odločitev pri poslovanju ima prej ali slej opraviti s financami podjetja. 2. VZROK KRIZ V FINANCIRANJU PODJETJA V primeru, da je obstoj podjetja zaradi njegove slabe finančne situacije ogrožen, se morajo ukrepi preveriti in to stanje odpraviti, saj je edina podlaga za uspešno poslovno prihodnost podjetja. Pod besedo sanacija se razumejo splošni finančni in organizacijski ukrepi za odpravo finančnih kriz v podjetjih. Ukrepi so osredotočeni predvsem za odstranitev previsokega zadolževanja in izgube kapitala ter ponovne oživitve poslovanja podjetja. Dolgoročno neupoštevanje načel in pravil financiranja vodi praviloma v krizo financiranja podjetja. Nedoseganje potrebnih prihodkov za kritje odhodkov in s tem poslovanja z izgubo dodatno povečuje krizo v financiranje podjetja ter zahteva posebno, krizno vodenje financiranja. Če se kriza v podjetju ugotovi, si morajo odgovorni organi postaviti vprašanje, če je podjetje sposobno izvest sanacijo, jo je sploh smiselno izvesti ter ali je realistično, da bo podjetje po opravljeni sanaciji poslovalo pozitivno, celo z dobičkom. Če na ta vprašanja ne morajo odgovoriti pritrdilno, se mora izvesti likvidacijski postopek. 3. PRISTOP K FINANČNI SANACIJI Analiza krizne situacije je ključnega pomena za izdelavo sanacijskega koncepta, katerega cilj je preprečiti plačilno sposobnost. V sanacijskem konceptu mora biti zadolženo kdo bo pri sanaciji podjetja prisoten ter kateri sanacijski ukrepi morajo biti izvedeni. Nujno je, da podjetje hitro ukrepa in sprejme potrebne finančne ukrepe. Po izboru ustreznih ukrepov za izvedbo finančne sanacije, lahko za sanacijo določeno vodstvo obvesti upnike o vseh ukrepih in se poskuša z njimi dogovoriti. Izvedba sanacije se mora venomer kontrolirati in primerjati dejansko stanje v sanacijskem konceptu zabeleženimi vmesnimi cilji. Predvsem ukrepi na področju plačilne sposobnosti morajo biti pod stalnim nadzorom. Smiselno je, da se določijo tolerančne meje za odmik dejanske izvedbe sanacije od sanacijskega plana. V fazi preobrata je finančna sanacija ključnega pomena. Brez finančne sanacije ni nadaljnjega obstoja podjetja. Finančna sanacija vključuje: razrešitev neugodnega razmerja med dolgovi in trajnim kapitalom podjetja in iskanje dodatnih finančnih sredstev. 4. PODROČJA IN UKPERI FINANČNE SANACIJE PODJETJA Vzroki kriz v financiranju podjetja zahtevajo od podjetja, da izvede tudi na področju financiranja podjetja vrsto takojšnih ukrepov. Cilji finančnih sanacijskih ukrepov morajo biti usmerjeni predvsem v naslednja ključna področja: obvladovanje plačilne sposobnosti ob predhodnem prečiščenju in urejanju bilance stanja, zagotovitev potrebne velikosti in strukture lastnega kapitala, zagotovitev potrebne velikosti in strukture tujega kapitala, zmanjšanje odhodkov financiranja, urejanje poslovanja z bankami in drugimi večjimi upniki. Ukrepanje na področju plačilne sposobnosti Slaba likvidnost sredstev, glede na čas in sposobnost preoblikovanja nedenarnih v denarna sredstva, praviloma vodi k slabi plačilni sposobnosti. Zato je potrebno najprej sprejeti takšne ukrepe, ki bodo pomenili povečanje likvidnosti sredstev z ostrejšim gospodarjenjem in skrajšanjem vezane stalnega in obratnega premoženja. V bistvu gre za prečiščenje obstoječega stanja v premoženju in kapitalu z izločitvijo nepotrebnega in izboljšanje bilančnih razmerij v smislu že obravnavanih temeljnih ciljev financiranja kot skladnosti velikosti, struktur in gibanja premoženja in kapitala. Ukrepanje na področju lastnega ( notranjega) financiranja Notranje financiranje s povečanjem čistega denarnega toka lahko ob vključevanju dodatnega tujega kapitala v trajni kapital podjetja v sled kvalitete v ročnosti razpoložljivega kapitala bistveno pripomore k finančni sanaciji podjetja. Za ureditev tega področja so priporočljivi naslednji ukrepi: sproščanje tihih rezerv v premoženju in kapitalu, pospešena amortizacija, drobni inventar, izredni odpisi in rezervacije, kritje izgube z rezervnim skladom, odpoved obračanja in izplačila dividend, povečanje lastnega-trajnega kapitala iz rezultata poslovanja in/ali dodatnim vplačilom lastnikov. Ukrepanje na področju tujega kapitala Gospodarjenje s financami na področju kapitala mora ob pogoju možne priskrbe tujih virov financiranja temeljiti na uporabi finančnega vzvodja kot merila uporabe tujega vira financiranja z določeno ceno nasproti donosnosti tako uporabljenega vira financiranja v poslovanju podjetja. Za urejanje področja tujega financiranja so pomembni predvsem pomembni predvsem naslednji ukrepi: premaknitev zapadlosti v obveznosti, odpis zaračunanih obresti za obveznosti, preoblikovanje tujega kapitala v lastni kapital, priskrba dodatnih tujih virov financiranja z upoštevanjem finančnega vzvodja, proučitev vpliva inflacije na tuje financiranje. Ukrepanje za zmanjšanje odhodkov financiranja Večina odhodkov financiranja je obenem tudi izdatkov; tako lahko z njihovim zmanjšanjem sočasno izboljšamo poslovni rezultat in plačilno sposobnost podjetja. Zato je potrebno bolj kot kdajkoli prej skrbno proučiti posamezne vrste odhodkov financiranja in zmanjšati odhodkov: obresti, plačilnega prometa, konverzije, spremembe vrednosti valute in s tem nastale tečajne razlike, prispevkov in davkov. Ukrepanje poslovanja z bankami in drugimi večjimi upniki V krizni situaciji financiranja podjetja je med problemi tujega financiranja posebej pomembno razmerje z upniki, kateri z obsegom in strukturo tujega financiranja odlično vplivajo na stanje razpoložljivosti z denarjem in poslovni rezultat v konkretnem podjetju. S tem je mišljen tisti del financiranja, ki teče v razmerju z bankami in drugimi večjimi upniki. Pri tem je pomembno predvsem kakšne so reakcije bank in večjih upnikov na obstoječe in bodoče kreditne aranžmaje, odločitev bank in večjih upnikov o podpori ali konfrontaciji pri urejanju finančnega položaja ter tako njihovem aktivnem sodelovanju pri obvladovanju krize v financiranju podjetja. 31.2 FINANČNA SANACIJA PODJETJA 1. POMEN FINANCIRANJE PODJETJA Finančna sanacija poslovanja je osnova za uspešen poslovni preobrat slehernega podjetja. Skoraj vsaka poslovna odločitev pri poslovanju ima prej ali slej opraviti s financami podjetja. 2. VZROK KRIZ V FINANCIRANJU PODJETJA V primeru, da je obstoj podjetja zaradi njegove slabe finančne situacije ogrožen, se morajo ukrepi preveriti in to stanje odpraviti, saj je edina podlaga za uspešno poslovno prihodnost podjetja. Pod besedo sanacija se razumejo splošni finančni in organizacijski ukrepi za odpravo finančnih kriz v podjetjih. Ukrepi so osredotočeni predvsem za odstranitev previsokega zadolževanja in izgube kapitala ter ponovne oživitve poslovanja podjetja. Dolgoročno neupoštevanje načel in pravil financiranja vodi praviloma v krizo financiranja podjetja. Nedoseganje potrebnih prihodkov za kritje odhodkov in s tem poslovanja z izgubo dodatno povečuje krizo v financiranje podjetja ter zahteva posebno, krizno vodenje financiranja. Če se kriza v podjetju ugotovi, si morajo odgovorni organi postaviti vprašanje, če je podjetje sposobno izvest sanacijo, jo je sploh smiselno izvesti ter ali je realistično, da bo podjetje po opravljeni sanaciji poslovalo pozitivno, celo z dobičkom. Če na ta vprašanja ne morajo odgovoriti pritrdilno, se mora izvesti likvidacijski postopek. 3. VRSTE SANACIJ Poznamo različne oblike sanacij, odvisno od tega, kako daleč je podjetje zapredlo v težave in koliko izgub je že povzročilo. Najprej je potrebni spoznati vzroke, nato zanje izbrati ukrepe in oceniti njihovo potencialno učinkovitost. Notranjo in zunanjo sanacijo lahko opravimo s prilivom denarja in brez priliva denarja. Formalna sanacija je računovodska oblika saniranja, saj podjetje ne dobi dodatnega denarja, pa tudi v poslovnem smislu ničesar ne spremeni. Praviloma le vrednosti v poslovnih knjigah in bilancah. Materialna sanacija bremeni lastnike in tudi upnike. Gre za ukrepe, ki prispevajo k večji poslovni in finančni uspešnosti podjetja. Sem sodijo kadrovski, organizacijski, tehnično- tehnološki in drugi ukrepi, ki se posredno odražajo v računovodstvu. Gre za ukrepe denarne oz. materialne narave, in sicer vpliv novih sredstev in odpis obveznosti. 4. VRSTE SANACIJ PODJETJA Pristop k finančni sanaciji. Finančna sanacija se prične z analizo dejanskega stanja v podjetju. Namen analize stanja je, da ugotovi oceno položaja podjetja tako s statičnega kot tudi z dinamičnega vidika poslovanja. Zato analiza temelji na ugotovitvi dejanskega stanja njegove aktive in ugotovitvi virov sredstev v smislu obveznosti do virov sredstev. Na osnovi tega je mogoče ugotoviti tako zadolženost podjetja, strukturo dolgov in zavarovanja kakor tudi realno vrednost njegovega premoženja. Pomembno so tudi zunajbilančne obveznosti, ki jim običajno do takrat poslovodstva ne posvečajo skoraj nobene pozornosti. Pogosto izvajanje sanacije bilančnih obveznosti ni mogoče prav zaradi teh obremenitev. Izvedba sanacije se mora venomer kontrolirati in primerjati dejansko stanje z v sanacijskem konceptu zabeleženimi vmesnimi cilji. Predvsem ukrepi na področju plačilne sposobnosti morajo biti pod stalnim nadzorom. Smiselno je, da se določijo tolerančne meje za odmik dejanske izvedbe sanacije od sanacijskega plana. V fazi preobrata je finančna sanacija ključnega pomena. Brez finančne sanacije ni nadaljnjega obstoja podjetja. Finančna sanacija vključuje: razrešitev neugodnega razmerja med dolgovi in trajnim kapitalom podjetja in iskanje dodatnih finančnih sredstev. 4. PODROČJA IN UKPERI FINANČNE SANACIJE PODJETJA Vzroki kriz v financiranju podjetja zahtevajo od podjetja, da izvede tudi na področju financiranja podjetja vrsto takojšnih ukrepov. Cilji finančnih sanacijskih ukrepov morajo biti usmerjeni predvsem v naslednja ključna področja: obvladovanje plačilne sposobnosti ob predhodnem prečiščenju in urejanju bilance stanja, zagotovitev potrebne velikosti in strukture lastnega kapitala, zagotovitev potrebne velikosti in strukture tujega kapitala, zmanjšanje odhodkov financiranja, urejanje poslovanja z bankami in drugimi večjimi upniki. Ukrepanje na področju plačilne sposobnosti Slaba likvidnost sredstev, glede na čas in sposobnost preoblikovanja nedenarnih v denarna sredstva, praviloma vodi k slabi plačilni sposobnosti. Zato je potrebno najprej sprejeti takšne ukrepe, ki bodo pomenili povečanje likvidnosti sredstev z ostrejšim gospodarjenjem in skrajšanjem vezane stalnega in obratnega premoženja. V bistvu gre za prečiščenje obstoječega stanja v premoženju in kapitalu z izločitvijo nepotrebnega in izboljšanje bilančnih razmerij v smislu že obravnavanih temeljnih ciljev financiranja kot skladnosti velikosti, struktur in gibanja premoženja in kapitala. Ukrepanje na področju lastnega ( notranjega) financiranja Notranje financiranje s povečanjem čistega denarnega toka lahko ob vključevanju dodatnega tujega kapitala v trajni kapital podjetja v sled kvalitete v ročnosti razpoložljivega kapitala bistveno pripomore k finančni sanaciji podjetja. Za ureditev tega področja so priporočljivi naslednji ukrepi: sproščanje tihih rezerv v premoženju in kapitalu, pospešena amortizacija, drobni inventar, izredni odpisi in rezervacije, kritje izgube z rezervnim skladom, odpoved obračanja in izplačila dividend, povečanje lastnega-trajnega kapitala iz rezultata poslovanja in/ali dodatnim vplačilom lastnikov. Ukrepanje na področju tujega kapitala Gospodarjenje s financami na področju kapitala mora ob pogoju možne priskrbe tujih virov financiranja temeljiti na uporabi finančnega vzvodja kot merila uporabe tujega vira financiranja z določeno ceno nasproti donosnosti tako uporabljenega vira financiranja v poslovanju podjetja. Za urejanje področja tujega financiranja so pomembni predvsem pomembni predvsem naslednji ukrepi: premaknitev zapadlosti v obveznosti, odpis zaračunanih obresti za obveznosti, preoblikovanje tujega kapitala v lastni kapital, priskrba dodatnih tujih virov financiranja z upoštevanjem finančnega vzvodja, proučitev vpliva inflacije na tuje financiranje. Ukrepanje za zmanjšanje odhodkov financiranja Večina odhodkov financiranja je obenem tudi izdatkov; tako lahko z njihovim zmanjšanjem sočasno izboljšamo poslovni rezultat in plačilno sposobnost podjetja. Zato je potrebno bolj kot kdajkoli prej skrbno proučiti posamezne vrste odhodkov financiranja in zmanjšati odhodkov: obresti, plačilnega prometa, konverzije, spremembe vrednosti valute in s tem nastale tečajne razlike, prispevkov in davkov. Ukrepanje poslovanja z bankami in drugimi večjimi upniki V krizni situaciji financiranja podjetja je med problemi tujega financiranja posebej pomembno razmerje z upniki, kateri z obsegom in strukturo tujega financiranja odlično vplivajo na stanje razpoložljivosti z denarjem in poslovni rezultat v konkretnem podjetju. S tem je mišljen tisti del financiranja, ki teče v razmerju z bankami in drugimi večjimi upniki. Pri tem je pomembno predvsem kakšne so reakcije bank in večjih upnikov na obstoječe in bodoče kreditne aranžmaje, odločitev bank in večjih upnikov o podpori ali konfrontaciji pri urejanju finančnega položaja ter tako njihovem aktivnem sodelovanju pri obvladovanju krize v financiranju podjetja. 32. STEČAJ IN PRISILNA PORAVNAVA I 1. VZROKI ZA STEČAJ IN PRISILNO PORAVNAVO PODJETJA Pri uresničevanju poslovnih ciljev podjetja se lahko podjetje občasno ali pa tudi pogosto sooča s težjimi poslovnimi težavami, ki se kažejo na različnih področjih. 2. PRISILNA PORAVNAVA ALI STEČAJ Ko postane podjetje insolventno, se postavi vprašanje, ali podjetje ukiniti v postopku stečaja ali pa ga ohraniti s postopkom prisilne poravnave. Odločitev naj bi temeljila na določitvi vrednosti saniranega podjetja v primerjavi z vrednostjo odprodanega premoženja tega podjetja. Kadar je očitno, da je dolžnik nesposoben poravnati svoje dospele obveznosti oziroma je prezadolžen, se lahko pojavita dve vrsti insolventnih postopkov: likvidacijski postopek: postopek, v katerem se opravi unovčenje oz. likvidacija celotnega dolžnikovega premoženja, iz katerega se sorazmerno in sočasno poplača vse upnike. Reorganizacijski postopek: postopek, v katerem se zagotovijo pogoji, da se v določenem obdobju odpravi vzroke začasnih likvidnostih težav oz. trajnejše plačilne nesposobnosti in možnosti prestrukturiranja poslov ter razmerij z upniki. 3. CILJI STEČAJNEGA POSTOPKA IN PRISILNE PORAVNAVE Učinkoviti stečajni postopki izpolnjujejo naslednje cilje: maksimiranje vrednosti sredstev, namenjenih poplačilo upnikov, sanacija uspešnih in likvidacija neuspešnih podjetij in upoštevanje vrstnega reda/ prioritet pri izplačilu terjatev. Cilj prisilne poravnave je znižanje ali odlog obveznosti, da bi bilo ohranjeno dolžnikovo delovanje oz. podjetje. S sklenjeno in potrjeno prisilno poravnavo dolžnik namreč doseže, da se njegovi dolgovi zmanjšajo in/ ali odložijo v skladu s pogoji prisilne poravnave.Vzrok prisilne poravnave je prav tako kot pri stečajnem postopku dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost oz. prezadolženost. 4. STEČAJNI POSTOPEK IN PRISILNA PORAVNAVA PO SLOVENSKI ZAKONODAJI V Republiki Sloveniji to področje ureja Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji in podzakonski predpis Odredba o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem. Stečajni postopek se opravi nad dolžnikom, ki je dalj časa plačilno nesposoben ali prezadolžen. Stečajni postopek se ne opravi, če ima dolžnik samo enega upnika, prav tako pa se ne opravi nad invalidskim podjetjem. Stečajni postopek se uvede z vložitvijo pisnega predloga. Stečajni postopek lahko predlagajo upniki, sam dolžnik ali osebno odgovorni družbenik. Brez pisnega predloga pa se lahko stečaj uvede v naslednjih primerih: če v okviru postopka prisilne poravnave senat na podlagi obrazložitve upnika ugotovi, da ni možnosti, da bi dolžnik izpolnil obveznosti na podlagi predloga za prisilno poravnavo, če upniki na naroku za prisilno poravnavo zavrnejo njeno sklenitev, ker pri glasovanju ni dosežena večina, potrebna za njeno sprejetje, če ga predlaga likvidacijski upravitelj, ker likvidacijska masa ne omogoča poplačila celotnih terjatev vseh upnikov, Vrste stečajnih postopkov: načrtovani-programirani stečaj: nastane zaradi nesposobnosti prilagajanja gospodarskim spremembam, nesrečni slučaj: povzročen zaradi naivnosti managementa, stečaj zaradi neznanja: največkrat se pojavi v majhnih podjetjih, kjer nekdo odkrije nov proizvod, vendar ga zaradi tržnega neznanje ne uspe prodati ali pa ne opaža sprememb v okolju in težav v podjetju. Organe stečajnega postopka sestavljajo: Stečajni senat: odloča o začetku stečajnega postopka, postavlja in po potrebi odstavlja stečajnega upravitelja ter določa nagrado za njegovo delo, potrjuje predračun stroškov stečajnega postopka, izda sklep o glavni razdelitvi stečajne mase in o zaključku stečajnega postopka. Stečajni upravitelj: v stečajnem postopku, kot dolžnikov zakoniti zastopnik, vodi njegove posle, poleg tega pa mora ažurirati knjigovodsko evidenco od dneva začetka stečajnega postopka, sestaviti načrt poteka stečajnega postopka, popisno komisijo, začetno stečajno bilanco in osnutek glavne razdelitve ter skrbeti za izterjavo dolžnikovih terjatev in unovčitev dolžnikovih stvari. Upniški odbor: skrbi za zavarovanje koristi upnikov v stečajnem postopku. Pravnomočni sklep o zaključku stečaja se vpiše tudi v sodni register in s tem dolžnik kot pravna oseba dokončno preneha. Postopek prisilne poravnave Organi v postopku prisilne poravnave: Poravnalni senat: vodi postopek prisilne poravnave. Ukvarja se zgolj s procesnimi predpostavkami za začetek postopka prisilne poravnave, kar pomeni da preverja ali vsebuje predlog vse predpisane zahteve in priloge ter izda sklep o začetku postopka ali pa s sklepom zavrže postopek prisilne poravnave. Upravitelj postopka prisilne poravnave: njegove naloge so predvsem dveh narav: preizkusne in nadzorne. Preizkusna naloga je namenjena ugotavljanju gospodarskega stanja dolžnika ter preizkus prijavljenih terjatev. Nadzorne naloge pa se nanašajo na poslovno vodenje dolžnika in nadzor nad ravnanjem dolžnika v skladu z zakonom, ki določa, da dolžnik po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave le obveznosti iz tega naslova ter, da ne sme obremeniti ali odtujiti svojega premoženja in dati obveznosti iz tega naslova, ter da ne sme obremeniti ali odtujiti svojega premoženja in dati poroštva ali avala. Upniški odbor: se ustanovi z namenom zaščite interesov upnikov, katerih terjatve bodo podvržene učinkom prisilne poravnave ter omogoča aktivnejše in bolj organizirano sodelovanje upnikov v postopku. Načrt finančne reorganizacije Je obvezen akt, ki ga mora predložiti dolžnik k predlogu za začetek prisilne poravnave. Izplačilo terjatev je obvezno v denarju, razen če se posamezen upnik izrecno strinja z drugačnim načinom plačila. V soglasju z upniki v načrtu finančne reorganizacije lahko predlaga preoblikovanje terjatev upnikov v lastniške deleže. Terjatve pa se lahko preoblikujejo v kapitalske deleže tudi na podlagi povečanja osnovnega kapitala družbe s stvarnimi vložki. 5. EKONOMSKO FINANČNE POSLEDICE STEČAJA IN PRISILNE PORAVNAVE Družba: nekateri avtorji navajajo, da v družbi na splošno ni čutiti posledic stečaja oz. prisilne poravnave, medtem ko drugi pravijo, da je tudi družba kot celota oškodovanec, saj se čutijo posledice v narodnem gospodarstvu. Z makroekonomskih vidikov pa je visoka stopnja tveganja nelikvidnosti podjetij eden od pomembnih dejavnikov, ki pripelje do krize v celotnem gospodarstvu. Stečaji povzročijo neto družbene stroške, ki se jim želijo izogniti. Zaposleni: so po mnenju nekaterih najbolj obremenjenih v stečajnem postopku. Pogosto jih spremljajo psihične obremenitve zaradi izgube delovnih mest oz. zmanjšanja plač za tiste zaposlene v času, ko je podjetje v postopku prisilne poravnave. Kadar je lastnik hkrati zaposlen v podjetju v primeru stečaja izgublja dvojno: kot lastnik izgublja kapital in kot zaposleni izgublja delovno mesto. Upniki: njihove terjatve so le delno poplačane ali pa morajo dalj časa čakati na plačilo v postopku prisilne poravnave. Prav tako so v stečajnem postopku le delno poplačane, kar je odvisno od vrednosti stečajne mase. Nekateri upniki imajo prednost pri izplačilu terjatev pred drugimi, drugi imajo bolj ali manj zavarovane terjatve. Praviloma so najbolj zavarovane terjatve posojilodajalec, ki s tekočim nadzorom nad upnikom tudi najprej vedo, kdaj bodo nastopile težave. Menegerji: za vodilno skupino v podjetju to pomeni njihov osebni in strokovni neuspeh. Poleg izgube delovnega mesta jim grozi še težje iskanje novega delovnega mesta, saj tudi v drugih podjetjih ne želijo imeti v poslovodstvu managementa, ki se je pred tem izkazal za nesposobnega. Poleg tega jim lahko grozi celo kazenski pregon. Lastniki: izgubijo vložen kapital v stečajnem postopku v celoti ali pa delno. Če gre za osebne družbe lastniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, ki ga imajo. Če dokažejo, da ima podjetje dovolj sredstev za poplačilo upnikov, samega postopka in zaposlenih, pa odgovarjajo samo v višini vloženega kapitala. V primeru, da so poplačani vsi upniki in da še imamo določen znesek iz stečajne mase, pa preostane lastnikom oz. delničarjem. 33. VLAGANJE FINANČNIH SREDSTEV V PODEJTJU 1. NALOŽBENI PROGRAM PODJETJA Naložbene odločitve so odločitve podjetja, da svoje vire ( kapital, ljudi, tehnologijo…) vloži v določen projekt z namenom doseganja večjih finančnih in drugih koristi v prihodnjih letih. Napačno sprejete naložbene odločitve so lahko usodne za nadaljni razvoj ali obstoj podjetja. Za vsako naložbo, ki je predmet odločanja, mora podjetje izdelati naložbeni program, ki mora biti izdelan objektivno in temeljito, saj na ta način podjetje zmanjšuje naložbeno tveganje. Naložbeni program je smiselni skupek časovno razporejenih nalog, s katerimi bodo doseženi cilji naložbenega programa in v okviru katerih se uporablja kapital podjetja. Je osnova za pridobitev poleg lastnega in tujega kapitala. Pri vlaganju v realne naložbe moramo ločiti vlaganja v gibljiva sredstva in vlaganja v opredmetena osnovna sredstva. Pravimo, da se tista poslovna sredstva, ki imajo koeficient obračanja manjši od ena oz. imajo čas trajanja daljši od enega leta, štejejo za osnovna sredstva, tista poslovna sredstva, ki pa imajo koeficient obračanja večji od ena, se štejejo za gibljiva sredstva. Vlaganja v gibljiva sredstva: gibljiva sredstva so v podjetju v materialni, denarni in vmesni ali prehodni obliki. Denarna oblika so likvidnostne rezerve, vmesna ali prehodna oblika so terjatve, materialna oblika pa so zaloge. Višina in struktura potrebnih gibljivih sredstev sta v določenem podjetju in pri danem obsegu poslovanja odvisni predvsem od: vrste dejavnosti, s katero se podjetje ukvarja, obsega proizvodne dejavnosti, višine in strukture stroškov proizvodnje, usklajenost obsega in vrste proizvedenega blaga oz. storitve z možnostmi prodaje, organizacije skladiščenja ter od likvidnosti in solventnosti kupcev. Likvidnostne rezerve: določen del gibljivih sredstev mora biti stalno v najbolj likvidni obliki. V tej obliki opravlja denar funkcijo likvidnostne rezerve. Pri upravljanju s temi denarnimi sredstvi gre za iskanje stalnega ravnotežja med plačilno sposobnostjo in donosnostjo podjetja. Na višino sredstev, ki se zadržuje v obliki likvidnostnih rezerv, vpliva več dejavnikov. Tako je višina likvidnostne rezerve med drugim odvisna od: usklajenost med prejemki in izdatki v kratkih rokih in od verjetnosti, da se bodo gibanja denarnih tokov tudi uresničila, na oblikovanje likvidnostnih rezerv pa pomembno vpliva tudi razvitost denarnega trga, obrestna mera je pomemben dejavnik pri oblikovanju razmerja med obema oblikama likvidnostnih rezerv. Terjatve: določen del gibljivih sredstev obstaja v podjetju v obliki terjatev. Terjatve so glede na stopnje likvidnosti takoj za denarjem in kratkoročnimi VP, vendar pred zalogami. Terjatve so zahtevki za unovčenje do drugih pravnih in fizičnih oseb. V blagovnem prometu se pojavljajo terjatve do kupcev blaga, ker kupci plačajo blago s časovnim zaostankom. V tem primeru uporablja kupec blaga dejansko prodajalčeva denarna sredstva. Za doseganje optimalnega obsega terjatev je potrebno voditi politiko unovčenja terjatev. Dodatni stroški, ki so potrebni pri unovčevanju zakasnelih terjatev, morajo biti manjši od ekonomskih koristi, ki jih želimo doseči. Finančna služba mora tudi skrbeti za pravočasno razvrščanje terjatev z vidika zanesljivosti plačila. Tako mora skrbeti, da izloči dvomljive in sporne terjatve od drugih terjatev. Prevelik obseg terjatev povzroča prodajalcu težave pri poravnavi njegovih obveznosti. Zaloge: zaloge se pojavljajo pri nabavi, proizvodnji in prodaji blaga v proizvodnih podjetjih ali pa samo pri nabavi in prodaji blaga v trgovinskih podjetjih. Med zaloge surovin in materiala prištevamo poleg surovin in materiala tudi embalažo in drobni inventar, gorivo in mazivo ter avtomobilske gume. Če pa želimo doseči nemoteno odvijanje proizvodnega procesa, mora biti določena raven zalog surovin in materiala stalno oblikovana v podjetju. Oblikovanje zalog omogoča proizvodnjo, ki se prek prodajne aktivnosti preoblikuje praviloma v pozitiven finančni izid, kar vpliva na povečanje premoženja podjetja. Zaloge nedokončane proizvodnje so nelikvidna oblika sredstev, kar vpliva neugodno na likvidnost in financiranje. Na obseg zalog nedokončane proizvodnje vpliva več dejavnikov. Eden od pomembnih je dolžina proizvodnega procesa. Če gre za daljši proizvodni proces, vpliva to na večje zaloge in obratno. Zaloge gotovih izdelkov so sicer nelikvidna oblika sredstev, vendar imajo v primerjavi z zalogami nedokončane proizvodnje in z zalogami surovin in materiala najvišjo stopnjo likvidnosti. Zaloge gotovih izdelkov kot nelikvidna oblika sredstev vplivajo neugodno na likvidnost in financiranje, kar vpliva na zmanjšanje finančnega izida. Istočasno pa lahko dosega s prodajo gotovih izdelkov pozitiven finančni izid in tako povečujemo premoženje podjetja. Vlaganja v opredmetena osnovna sredstva: s priskrbljenim denarjem, če želimo razvijati proizvodni proces, ne kupujemo samo gibljivih, ampak tudi osnovna sredstva. Opredmetena osnovna sredstva so tisti del poslovnih sredstev, ki imajo manjši koeficient obračanja od 1, gre torej za sredstva, ki se enkrat obrnejo šele v razdobju, ki je daljše od enega leta. Opredmetena osnovna sredstva so sama po sebi nelikvidna, kar negativno vpliva na likvidnost in tudi na tveganje. To se namreč povečuje sorazmerno z dolžino časa vlaganja. Vlaganja v opredmetena osnovna sredstva so lahko: zaradi znižanja proizvodnih stroškov ali izboljšanja kakovosti v proizvodnem procesu, zaradi razširitve razpoložljivih proizvodnih zmogljivosti in zamenjave izrabljenih osnovnih sredstev z novimi. Pri vlaganjih v gibljiva sredstva nas predvsem zanima likvidnost, pri vlaganjih v osnovna sredstva pa donosnost. Pri teh ne pričakujemo samo tega, da bi se nam vložena sredstva povrnila, ampak da bomo ustvarili tudi dodaten dobiček. Ob vlaganju v finančne naložbe: so lahko sestavni del celotnih prihodkov tistih podjetij, ki se sicer primarno ne ukvarjajo s finančno dejavnostjo, tudi prihodki od financiranja. Prosta denarna sredstva lahko podjetje donosno plasira ob upoštevanju tveganja, likvidnost, razpršenosti in ohranjanja vrednosti. Pri plasiranju denarnih sredstev v posamezne oblike naložb se pojavijo terjatve, ki so glede na čas vloženih sredstev kratkoročne in dolgoročne, glede na obliko pa so terjatve lahko oblične in brezoblične. O obličnih terjatvah govorimo takrat, kadar dobi finančna naložba obliko listine. Navedene listine izda oseba, ki ima primanjkljaj dolgoročnih finančnih sredstev glede na planirane potrebe vlaganj v realne naložbe in za dokapitalizacijo ali želi pridobiti tudi kratkoročna sredstva. Tiste terjatve, ki ne dobijo oblike listine, na kateri bi bil zapisan dolg, pa imenuje brezoblične. Kratkoročne denarne presežke: mora finančnik v podjetju nalagati v zelo likvidne in varne naložbe ter upoštevati možnost uveljavljanja davčnih olajšav. Obeh pogojev, to sta velika likvidnost in varnost, naložbe v delnice in obveznice največkrat ne izpolnjujejo. Uresničevanje pogoja likvidnosti in varnosti izpolnjujejo pri nas sledeče kratkoročne finančne naložbe: zakladne menice RS, blagajniški zapisi BS, blagajniški zapisi poslovnih bank, komercialni zapisi podjetij, kratkoročni krediti drugim podjetjem, različne vloge pri poslovnih bankah in hranilnicah, potrdilo o vlogi. Ko gre za dolgoročne finančne naložbe, mislimo predvsem na nakup dolgoročnih obveznic in delnic, neposredne naložbe podjetij, dodatno pokojninsko zavarovanje in nekatere obliki zavarovanj pri zavarovalnicah. Varnost pri nakupu dolgoročnih VP je odvisna tudi od tega, od katere inštitucije kupimo VP. Če kupimo obveznico od države, je ta najbolj varna, že manjša pa je varnost občinskih in bančnih obveznicah in še manjša pri podjetniških. Neposredne naložbe so prevladujoča oblika poslovnega vlaganja kapitala v tujino. So naložbe, ki jih podjetje opravi z namenom vzpostavitve trajnih ekonomskih povezav in pridobitve učinkovitega voliva na upravljanje gospodarske družbe ali drugega pravnega subjekta. Podjetja se odločajo za neposredne naložbe iz različnih vzrokov. Nekateri želijo z neposrednimi naložbami v tujino zavarovati obstoječe ter osvojiti nove trge, pridobiti skušajo cenejše proizvodne vire, povečati prodajo. Te naložbe zajemajo relativno ozko populacijo slovenskih podjetij. V tujino investira v obliki neposrednih naložb le 2% slovenskih podjetij. 34. FINANCIRANJE PODJETIJ S TVEGANIM KAPITALOM 1. TVEGANI KAPITAL SKOZI ČAS Tvegani kapital lahko opredelimo s štirimi značilnostmi: je trajen: financer vlaga v podjetje, ne da bi žele povračilo, pridobitveni motiv zaradi katerega vlaga tvegani kapital je, da ob pravem času odproda svoj delež po vrednosti večji od vloženega, lahko pa se zadovolji tudi z nadaljnjim lastništvom, če naložba postane zelo ugodna. Nudi pomoč pri upravljanju: financerji tveganega kapitala podjetnikom tudi pomagajo pri mamagementu podjetja, da bi bilo le-to čim bolj uspešnejše. Višji donos: financerji tveganega kapitala pričakujejo višji donos kot pri posojanju, pričakovani donosi so med 30-50%, izhajajo pa predvsem iz kapitalskega dobička. Visoka stopnja potrpežljivosti: tvegani kapital je tudi tako imenovani potrpežljiv kapital, je tisti ki ne pričakuje takojšnjih donosov, ampak računa na uspeh v daljšem roku do 7 let. Poznamo več vrst skladov tveganega kapitala, npr. Garner loči naslednje oblike skladov: Zasebno partnerstvo: managerji sklada, navadno nekdanji uspešni podjetniki, zberejo lastna sredstva in jih investirajo v mlada obetajoča podjetja. Javni sklad tveganega kapitala: so organizirani kot delniške družbe in zbirajo denar z razpisom delnic sklada. Korporacijski skladi tveganega kapitala delujejo pod okriljem večje korporacije, ki z uporabo tega mehanizma išče strateške povezave z manjšimi razvojno orientiranimi podjetji. Skladi investicijskih bank združujejo lastniške naložbe in dolgoročna posojila ter se največkrat ukvarjajo z večjimi podjetji, ki se pripravljajo na javno ponudbo delnic oz. na prevzem ali združitev z drugim podjetjem. Državni in paradržavni skladi tveganega kapitala: so skladi, ki jih vzpodbujajo in sofinancirajo države same, čeprav je njihovo upravljanje največkrat v zasebnih rokah. Medtem ko pa Ross in Jordan delita vlagatelje tveganega kapitala v naslednje štiri skupine: Tisti, ki vložijo družinske prihranke na začetku poslovanja, saj želijo podpreti obetavne posle. Zasebni partnerji ali družbe, ki upravljajo z investicijskimi skladi in želijo doseči večjo donosnost z vlaganji v podjetja, kot bi jo dosegli z vlaganji v zavarovalnice ali pokojninske sklade. Velike industrijske in finančne družbe, ki imajo ustanovljenih veliko svojih podružnic, ki s svojim nastopom na trgu kapitala nimajo velikega deleža. Indiviualni udeleženci trga tveganega kapitala, ki vlagajo lastne prihranke. POGLEJ TABELO D1,D2,D3 V KNJIGI 35. DOKAPITALIZACIJA IN PRODAJA DELEŽEV V PODJETJU 1. DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO Povečanje osnovnega kapitala ni temeljna obveznost družbenika in tudi ne more izhajati iz družbene pogodbe. Obveznost nastane le s sklepom skupščine družbenikov in s to obveznostjo se skuša doseči samo ohranjanje osnovnega kapitala. Povečanje je namenjeno predvsem varstvu premoženja družbe, to je njenega podjetja, posredno pa tudi varstvu upnikov. Povečanje osnovnega kapitala poteka po naslednjih korakih 1. Skupščina družbenikov lahko sklene, da se poveča osnovni kapital. 2. Povečanje osnovnega kapitala se lahko opravi kot povečanje osnovnega kapitala z vložki ali kot povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe. 3. Če prednostna pravica do prevzema novih vložkov ni izključena s sklepom o povečanju osnovnega kapitala, imajo dosedanji družbeniki prednostno pravico do prevzema novih vložkov v sorazmerju s svojimi deleži v osnovnem kapitalu. 4. Z dnem vpisa povečanja osnovnega kapitala z vložki v register pridobijo dosedanji družbeniki nov in samostojen poslovni delež. Nominalno in efektivno povečanje osnovnega kapitala Zakon o gospodarskih družbah ZGD-1 obravnava povečanje osnovnega kapitala v poglavju o spremembi družbene pogodbe oziroma statuta. Povečanje osnovnega kapitala dejansko pomeni povečanje obveznosti družbenikov, za sklep o tem pa ni potrebno soglasje vseh družbenikov. Nominalno povečanje osnovnega kapitala: povečanje osnovnega kapitala se lahko realizira tudi brez povečanja in vplačila novih denarnih zneskov, namreč s prenosom sredstev družbe iz rezerv in iz dobička v osnovno glavnico družbe. Takšno povečanje osnovnega kapitala imenujemo nominalno povečanje, to pa le v primeru, če se z zvišanjem kapitala premoženje družbe zares dejansko tudi ne poveča. Efektivno povečanje osnovnega kapitala. Efektivno povečanje osnovnega kapitala je povečanje osnovnega kapitala z vložki ali kot povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe. Pri prvem načinu povečanja osnovnega kapitala, katerega imenujemo tudi efektivno povečanje, družbeniki zagotovijo z novimi denarnimi vložki ali z izročitvijo novih stvarnih vložkov s tem, da se dejansko poveča premoženje podjetja. Kadar se osnovni kapital poveča z novimi vložki, lahko te prevzamejo bodisi dosedanji družbeniki bodisi druge osebe. 2. DELNIŠKA DRUŽBA Povečanje osnovnega kapitala. Pri povečanju osnovnega kapitala gre za štiri različne zakonsko urejene situacije oziroma postopke: Povečanje osnovnega kapitala z vložki Povečanje osnovnega kapitala z vložki je redno povečanje osnovnega kapitala, o čemer se odloča z večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Pogojno povečanje kapitala Pri pogojnem povečanju ne gre za povečanje osnovnega kapitala z vložki, ampak v bistvu za povečanje dolžniškega kapitala, ki pa ima takšne pravne značilnosti, da lahko govorimo o pogojnem povečanju osnovnega- delniškega oz. lastniškega kapitala družbe. Odobreni kapital Odobreni kapital je institut, ki pomeni posebno pooblastilo vodstvu družbe, da lahko samo odloča o povečanju osnovnega kapitala z izdajo delnic. To pooblastilo velja najdalje 5 let po vpisu družbe v register, prav tako je lahko pooblastilo dano tudi s spremembo statuta za najdalje 5 let po vpisu spremembe statuta v register. Povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe gre za t.i. poenostavljeno povečanje osnovnega kapitala. Premoženje družbe se ne poveča, kajti gre le za preoblikovanje posameznih kategorij, in sicer se lahko osnovni kapital poveča bodisi s preoblikovanjem nerazdeljenega dobička v osnovni kapital. Zakon natančno definira vire, iz katerih se lahko poveča osnovni kapital iz sredstev družbe ter njihov obseg, in sicer se lahko v osnovni kapital preoblikujejo naslednje druge postavke lastnega kapitala ter v naslednjem obsegu: kapitalske rezerve iz: zneskov, ki jih družba pridobi iz vplačil, ki presegajo nominalne zneske deležev, zneskov, ki jih družba pridobi pri izdajo zamenljivih obveznic ali obveznic z delniško nakupno opcijo nad nominalnim zneskom obveznic, zneskov, ki jih dodatno vplačajo družbeniki za pridobitev dodatnih pravic iz deležev, statutarne rezerve, če statut določa, da jih je dovoljeno uporabiti za ta namen, druge rezerve iz dobička, preneseni dobiček, sorazmerni del prevrednotevalnega popravka drugih sestavin lastnega kapitala iz prejšnjih alinej, ki se preoblikujejo v osnovni kapital. Predlog plana finančne reorganizacije Ko pride podjetje oziroma družba v svojem razvoju do faze preobrata, je že precej zabredla v krizo, ki narekuje finančno reorganizacijo družbe, da se bo le-ta rešila iz kriznih razmer in poslovalo naprej. Načrt finančne reorganizacije je bistven del sanacije podjetja. Z njim skuša dolžnik prepričati upnike, da sprejmejo prisilno poravnavo. Sam načrt lahko razdelimo na del,katerega se dolžnik zaveže izpolniti, to je poravnava obveznosti upnikom in na del, ki predstavlja reorganizacijo poslovanje. V veliki večini primerov je finančna reorganizacija le del celotnega prestrukturiranja družbe oziroma podjetja. Podjetje lahko v načrtu finančne reorganizacije ponudi plačilo le v denarju, razen če posamezen upnik izrecno pristane na drugačno poplačilo. 3. STRATEŠKO POVEZOVANJE KOT NAČIN DOKAPITALIZACIJE Pojem strateškosti v povezovanju lahko opredelimo s pomenom, ki ga ima povezovanje oziroma sklenjena partnerstva za obstoj in razvoj podjetja. Strateške povezave so torej le takšne, katerih značaj pomeni doseganje ali vzdrževanje strateških prednosti za podjetje in doseganja po pomembnosti najvišjih ciljev. Poslovne povezave pa niso vse strateške, čeprav lahko gre v posameznih primerih tudi za poglobljeno sodelovanje, vendar na področju, ki za podjetje nima strateškega pomena, ampak je bolj izvedbene, taktične ali funkcijske narave. Strateško povezovanje pa je lahko: poslovno ( nekapitalsko) ali kapitalsko ( lastninsko). Pri kapitalskem povezovanju pa gre za spremenjena lastniška razmerja, zato bi praviloma moralo biti v tem primeru poslovno sodelovanje intenzivnejše, razmerje pa dolgoročnejše, vendar pa ni nujno, da ima kapitalsko povezovanje vsebinske elemente strateškega poslovnega sodelovanje. Vrste strateških povezav: glede na poslovne funkcije, glede na smer povezave, glede na konkurenčni odnos, glede na udeležbo države, glede na naravnanost, glede na povezovalni prostor, glede na kapitalsko udeležbo. Glede na kapitalsko udeležbo ločimo kapitalsko povezanost ( skupna vlaganja), nekapitalsko povezanost ( partnersko sodelovanje brez kapitalske udeležbe) in manjšinsko kapitalsko udeležbo ( manj kot 50% lastništva v partnerskem podjetju). 36. UPRAVLJANJE S FINANČNIMI TOKOVI V PODJETJU Učinkovito Opravljanje s finančnimi sredstvi je izrednega pomena za obstoj podjetja, saj napačno oziroma neracionalno ravnanje z razpoložljivimi finančnimi sredstvi posledično lahko privede do finančnih težav podjetja. Torej je finančna politika sestavni del politike podjetja kot celote in je lahko uspešna le takrat, ko deluje koordinirano z ostalimi funkcijami podjetja. Finančna politika je del politike podjetja, ki je usmerjena v upravljanje s finančnimi tokovi v podjetju in njegovem okolju. Zagotoviti mora finančne možnosti poslovanja, tako da zagotavlja potrebna sredstva za doseganje optimalne plačilne sposobnosti in smotrnega financiranja oziroma za izvedbo letnega in dolgoročnega plana. Za oblikovanje optimalne finančne politike ni splošno veljavnega recepta, ki bi veljal za vsa podjetja in za vse čase, ampak si jo mora vsako podjetje oblikovati samo. Finančna funkcija tako zajema ugotavljanje potrebnih finančnih sredstev na podlagi plana potrebnih finančnih sredstev, priskrbo potrebnih finančnih sredstev, upravljanje s finančnimi sredstvi, nalaganje pridobljenih finančnih sredstev in vračanje pridobljenih finančnih sredstev virom financiranja. Finančno planiranje je proces, ki obsega najprej ugotavljanje potreb po denarju oziroma denarnih presežkov v prihodnjem obdobju. Presežek denarja se pojavi takrat, če planirani prejemki,ki jih prištejemo stanju na začetku planskega razdobja, presegajo planirane izdatke. V obratnem primeru pa se pojavi primanjkljaj denarnih sredstev. Ko ugotovimo presežke oz. primanjkljaje moramo proučiti možnosti plasiranje oziroma priskrbe sredstev. Poznamo več vrst finančnih planov: s časovnega vidika: s časovnega vidika razlikujemo kratkoročne, dolgoročne in tudi srednjeročne finančne plane. Kratkoročni plani se nanašajo na taktično oziroma operativno planiranje in se hitro prilagajajo na spremembe oz. motnje v poslovanju. Izdelava dolgoročnih planov je usmerjena na projektiranje in prikazovanje finančnega razvoja podjetja z namenom, da se izognemo tveganjem in nevarnostim, ki bi lahko ogrozile finančno ravnotežje podjetja. s funkcionalnega vidika: pa ločimo redne ter posebne ali izredne finančne plane. Redne finančne plane sestavljamo v rednih časovnih obdobjih in se nanašajo na ugotavljanje potrebnih finančnih sredstev, vire sredstev, pokrivanje dosedanjih obveznosti ter prejemke in izdatke denarnih sredstev. Posebne ali izredne finančne plane sestavljamo ob ustanavljanju podjetja, spremembi pravne oblike podjetja, rekonstrukciji podjetja, sanaciji in likvidaciji podjetja. Za kratkoročno in dolgoročno planiranje pa uporabljamo različne metode. To so: metoda odstotka od prihodkov od prodaje, izkaz gibanja denarnih tokov in metoda enostavne regresije in druge. Finančna sredstva si podjetje zagotovi iz notranjih ( lastni kapital vključno z nerazdeljenim dobičkom, amortizacija, rezerve…) ali zunanjih virov ( kapitalski vložki, subvencije, leasing ali finančni in operativni najem, faktoring, forfeting. Stalna vlaganja so povezana z nabavo materiala, surovin, izplačevanjem plač, obveznosti do države in drugimi. Občasna vlaganja pa se nanašajo na izredne situacije, kot so ustanovitev podjetja, razširitev podjetja ali sanacija podjetja. Ločimo vlaganja v gibljiva sredstva, v stalna sredstva in finančne naložbe. Obseg vlaganj v gibljiva sredstva je pogojen z vrsto in obsegom dejavnosti podjetja, s trajanjem poslovnega ciklusa, z višino stroškov proizvodnje oz. poslovnega procesa, s plačilno sposobnostjo kupcev, s hitrostjo obračanja terjatev in obveznosti in s časom vezave zalog. Glede na naštete dejavnike mora podjetje ugotoviti potreben obseg gibljivih sredstev in zagotoviti: del sredstev v najbolj likvidni obliki oz. v denarju za sprotno poravnavanje obveznosti, primeren obseg terjatev glede na obseg prodaje z odlogom plačila in plačilne roke, pri čemer mora pozorno spremljati plačilno sposobnost kupcev in kupce glede na pričakovano poplačilo terjatev primerno klasificirati, primerno višino zalog ki je odvisna od obsega proizvodnje, od prodajnih in nabavnih dejavnikov. Vlaganja v stalna sredstva se nanašajo predvsem na vlaganja v opredmetena osnovna sredstva, zato lahko govorimo o odločitvah o vlaganjih v dolgoročne naložbe, ki imajo izrazito dolgoročne posledice na uspešnost ali neuspešnost poslovanja podjetja. Imenujemo jih tudi investicijske odločitve. Naložbam v gibljiva sredstva in opredmetena osnovna sredstva lahko rečemo tudi realne naložbe za razliko od finančnih naložb, kjer gre za naložbe denarja. Finančne naložbe so lahko kratkoročne ali dolgoročne. Podjetje mora pri odločitvah o finančnih naložbah upoštevati več dejavnikov med katerimi mora najti kompromis. Ti dejavniki so: likvidnost naložbe, varnost naložbe, donos naložbe, razpršenost naložbe. Da bo finančnik sprejel pravilne poslovne odločitve se mora povezati z računovodstvom, saj je računovodstvo proces, katerega cilj je izdelala računovodskih podatkov o preteklih poslovnih dogodkih. Pomembni računovodski izkazi so: bilanca stanja: je statičen računovodski izkaz premoženja, s katerim podjetje na določen dan razpolaga, in virov, s katerimi je to premoženje financirano. Prikazuje torej višino sredstev- aktiva in obveznosti do virov sredstev- pasiva in njuno strukturo na določen dan. Izkaz poslovnega izida: je dinamični izkaz uspešnosti poslovanja, ki prikazuje celotne prihodke, celotne odhodke in njuno razliko, to je poslovni izid podjetja v obdobju. Izkaz finančnih tokov: nam kaže kako so se sredstva podjetja spreminjala v opazovanem obdobju, zato ga imenujemo tudi izkaz gibanja sredstev. Prikazuje nam finančne tokove obdobja, ki pomenijo vsako spremembo sredstev, ne glede na vzrok spremembe. Finančne tokove v podjetju predstavljajo: pritoki, ki povečujejo sredstva in odtoki, ki zmanjšujejo sredstva. Izkaz denarnih tokov: omogoča kratkoročno analizo finančnega položaja podjetja in prikazuje denarne tokove v nekem obdobju, torej zajema le prejemke in izdatke. V tem se razlikuje od izkaza finančnih tokov. Izkaz denarnih tokov omogoča presojanje sprotne plačilne sposobnosti podjetja in je namenjen le notranjim potrebam podjetja za ugotavljanje, spremljanje in uravnavanje plačilne sposobnosti podjetja. Poznamo več načinov in metod ugotavljanja želenega in uresničenega denarnega toka in denarnega izida. Lahko ga izdelamo po posrednem in neposrednem načinu. Na neposreden način ga naredimo s pomočjo načrta financiranja, kjer so podatki o pričakovanih prejemkih in izdatkih. Pri posrednem načinu pa so pomagamo s podatki v predračunskem izkazu poslovnega izida in predračunski bilanci stanja. Neposredni način ima večjo izrazno moč, saj z njegovo pomočjo spoznamo vse vidike želene in uresničene priskrbe in uporabe ter stanje denarnih sredstev v proučevanem obdobju. 37. CASH- POOLING ZDRUŽEVANJE DENARNIH SREDSTEV V SKUPINI 1. POJEM ZDRUŽEVANJA DENARNIH SREDSTEV Združevanje denarnih sredstev je ena izmed tehnik upravljanja z denarnimi sredstvi. Pri tem gre za celostno upravljanje denarnih sredstev med seboj največkrat lastniško povezane skupine podjetij, z uporabo več bančnih produktov in storitev hkrati. Glavni namen upravljanja z denarnimi sredstvi je izboljšati preglednost in likvidnost celotne skupine podjetij in s tem izboljšati dobičkonosnost. Združevanje denarnih sredstev je avtomatizirana bančna storitev za upravljanje z likvidnostjo v mednarodnem podjetju, ki ima veliko število bančnih računov. Seštevajo se vsa dnevna pozitivna in negativna stanja na bančnih računih podružnic, ni pa nujno, da se ta sredstva prenesejo na glavni račun podjetja. 2. EFEKTIVNO ALI REALNO ZDRUŽEVANJE DENARNIH SREDSTEV Gre za dejanske prenose denarnih sredstev s transakcijskih računov udeležencev združevanja, največkrat na glavni račun matične družbe. Pod-računi se na koncu dneva spraznijo v celoti oz. do določenega limita. Tako se pokrivajo morebitni primanjkljaji. Realno združevanje denarnih sredstev ima več različic: o Uporaba računov z ničelnim stanjem, je storitev, ki omogoča avtomatsko poravnavo med računi. Sredstva se avtomatsko prenašajo iz enega računa s pozitivnim stanjem na račune z negativnim stanjem, dokler niso porabljena vsa razpoložljiva sredstva za pokritje negativnih stanj vse do ničle. o Določanje ciljnega stanja denarnih sredstev, se razlikuje od zgornjega načina le v tem, da se računi ne uravnavajo na ničlo ampak do naprej določenega pozitivnega stanja, ki služi kot varovalka pred nelikvidnostjo. o Določanje intervala za stanje denarnih sredstev je oblika realnega združevanja denarnih sredstev, kjer se ne izvede prenos sredstev iz posameznih računov podružnic, dokler stanje ne pode oz. ne preseže določene ravni. Prednosti realnega združevanja sredstev: o Likvidnostna sredstva so centralizirana na enem računu, kar omogoča optimalno razporejanje denarnih sredstev na nivoju skupine podjetij. o Z uravnavanjem denarnih sredstev na računih se zmanjšajo stroški skupine podjetij, saj ni več negativnih obresti. o Dvojna kontrola: preden se sme izvesti storitev, je potrebno preveriti stanje na centralnem računu in na tistem računu, iz katerega se bodo sredstva prenesla na centralni račun. Slabosti realnega združevanja sredstev: o Zakonodaja lahko prepreči uporabo storitev. o Fizični premik sredstev mora biti nadzorovan, zato je potrebna dodatna pozornost upravitelja denarnih sredstev podjetja. o Vsak premik mora biti registriran kot posojilo znotraj skupine podjetij, prav tako se morajo upoštevati zakonodajni predpisi. o Pri prenašanju sredstev se zlahka izgubi kontrola nad stanji na računih, zato je potrebno voditi dvojno bilanco, ki spremlja stanje brez in z izvajanjem storitev. 3. FIKTIVNO ALI NAVIDEZNO ZDRUŽEVANJE DENARNIH SREDSTEV Koncept je podoben kot pri efektivnem združevanju sredstev, le da gre tukaj za fiktivno koncentracijo denarnih sredstev v informacijskem sistemu banke, saj sredstva dejansko ostanejo na posameznih transakcijskih računih. Banka ob koncu dneva spremlja dejanska stanja na posameznih računih in hkrati stanje na fiktivnem osrednjem računu skupine. Ob koncu obrestnega obdobja se obračunajo in plačajo dejanske obresti, ki se potem primerjajo s fiktivnimi. Prednosti fiktivnega združevanja sredstev: o Znižanje stroškov kratkoročnih obresti, ki so navadno višje od prihodkov obrestnih mer na depozite. o Maksimiranje dobička na likvidnostna sredstva in optimatiziranje uporabe dostopa do gotovine. o Z uvedbo avtomatskih rutinskih plačil po elektronski bančni poti se stroški administracije tudi ustrezno znižajo. o Boljši pregled nad denarnimi tokovi omogoča učinkovitejše sprejemanje odločitev. o Neto obresti so avtomatično porazdeljene med račune podružnic glede na začetno stanje računov. Slabosti fiktivnega združevanja sredstva: o Zakonodajni, davčni in bančni predpisi onemogočajo vzpostavitev storitev. o V EMU je uporaba vse manjša. Vrste storitev navideznega združevanja in njihove glavne značilnosti. Pri navideznem združevanju so običajno stanja na računih podružnic v isti valuti in v isti državi, gre za isto pravno osebo in računi so ponavadi pri isti banki. Poznamo pa tudi: • Medvalutno navidezno združevanje denarnih sredstev, ki poteka v različnih valutah a pri eni banki, v okviru ene pravne osebe oz. združbe podjetij. • Meddržavno navidezno enovalutno združevanje sredstev. Stanja na računih so v eni valuti in od ene same ali skupine podjetij. • Večvalutno navidezno združevanje denarnih sredstev, poteka med več državami in več valutami, kar pomeni, da gre za najkompleksnejšo inačico poolinga. Prednosti združevanja denarnih sredstev za banko. Upravljanje z denarnimi sredstvi je zadnje desetletje vse pomembnejši vir dohodka tako za banke kot za podjetja. V poolingu je priložnost banke predvsem v poglabljanju odnosa s stranko, kar povečuje možnost nadaljnjega sodelovanja med banko in podjetjem. Težave, ki se pojavljajo za banko ob storitvi poolinga. Bank, ki bi ponujale storitve mednarodnega poolinga ni veliko, saj to ni vsakdanja storitev. Banke podjetju tudi ne nudijo davčnih nasvetov v zvezi s poolingom, ki so ključnega pomena za podjetje. Banka je pri tej storitvi pogosto v vlogi kreditodajalca, čemer se nerada izpostavlja. Prednosti poolinga za mednarodna podjetja. Pooling omogoča podjetjem zmanjševanje stroškov in posledično povečanje dohodka. Prednost je tudi v tem, da imajo na enem mestu pregled nad finančnim stanjem vseh svojih računov, ne glede na to, kjer v tujini so odprti. Poljubno lahko prelivajo sredstva iz enega računa na drugega. Zaupanje izvajanja storitev v banke. Po izvajanju ankete od 16- tih podjetij, ki bi izvajala združevanje denarnih sredstev je 10 podjetij takšnih, ki bi operativno dnevno izvajanje tehnike združevanja denarnih sredstev zaupalo bančnemu skrbniku. Iz tega lahko sklepamo, da obstaja v Sloveniji visoka stopnja zaupanja v banke. Prednosti uporabe tehnike združevanja denarnih sredstev. Podjetje bi z združevanjem denarnih sredstev pridobilo: • boljši pregled nad poslovanjem podružnic, • cenejši in hitrejši vir financiranja in s tem nižji stroški financiranja, • izboljpanje likvidnosti poslovanje, s tem, ko se lahko upravlja z relativno manjšo količino denarja, • zmanjšajo se stroški skupine podjetij, saj ni več negativnih onresti, • znižanje stroškov kratkoročnih obresti, • z uvedbo avtomatskih rutinskih plačil po elektronski bančni poti se stroški administracije ustrezno znižajo, • enostavnejše financiranje brez dokazovanja plačilne sposobnosti, • ugodnejši tečaji in boljše storitve, zaradi povečanja števila transakcij s tujimi valutami, • zmanjšanje ekonomskega tveganja zaradi pridobivanja sredstev na več kot enem kapitalskem trgu v različnih valutah. Slabosti oz. težave pri združevanju denarnih sredstev: • premajhen obseg poslovanja in premajhno število podružnic v tujini, • transfer sredstev preko bančnega sistema traja predolgo, • skupina povezanih podjetij je premajhna, bazen denarja bi bil premajhen, • podružnice so v državah v katerih je oviran prost pretok kapitala, • stroški izobraževanja in uvedbe računalniškega programa so previsoki, • fiksni stroški dela elektronskega omrežja, oportunitetni stroški zramika plačil in stroški menjave valut so previsoki, • zaradi različnih valut obstaja tveganje deviznega tečaja, • denar v tranzitu je postal dražji in bolj izpostavljen tveganju zaradi visokih obrestnih mer, velikih sprememb deviznih tečajev in vpeljevanja omejitev kreditiranja, • storitve so dokaj nepoznane, • bančne provizije pri mednarodnem pretoku denarja so previsoke zamude, kreditiranje napačnih računov, nedostopnost sredstev ter morebitne druge težave v banki. 38. VEDENJSKE FINANCE IN FINAČNO UPRAVLJANJE PODJETIJ Finančne teorije Razvoj finančne teorije je šel skozi več različnih vaz. Začetek prve faze sega v začetek prejšnjega stoletja in je trajal do sredine prejšnjega stoletja. Sama teorija financ je bila osnova na praktičnih izkušnjah in iz njih izhajajočih pravil. Struktura kapitala Odločitev o strukturi je bila v prepričanju da je za vsako podjetje značilna vrsta normalne zadolženosti. Odločitveni proces je temeljil na izkušnjah in občutku finančnih managerjev podjetja. Politika dividend Podjetje naj bi razdelilo toliko čistega dobička v obliki dividend kot je mogoče. Investitorji verjamejo da so prihodnji kapitalski donosi bolj negotovi kot dividende in je sedanja vrednost nižja, kot vrednost dividend. Sodobna finančna teorija Razvija se je iz neoklasične ekonomske teorije, katere predpostavka je racionalno vedenje posameznikov. Prvi temelj sodobne finančne teorije je hipoteza učinkovitega kapitala, ki pravi, da so v sedanji ceni tržnega VP zajete vse razpoložljive informacije. Druge teorije Teorija agentov. V tej teoriji težave pri delovanju organizacije ne obstajajo, zato ne obstaja niti instrument nadzora, ki bi jih reševal. Teorija agentov vključuje povezavo med principali in agenti. Glavni vplivi vedenjskih financ Pri raziskovanju vpliva vedenjskih financ na poslovne finance se pojavljajo tri paradigme: • neracionalen manager in racionalen investitor, • racionalen manager in neracionalen investitor, • tempiranje trga. a) Najbolj pogost psihološki pristranskosti na področju managementa sta prevelik optimizem in prevelika samozavest. Managerji so preveč optimistični glede svojih zmožnosti in možnosti svojega podjetja. Naklonjeni so izdaji delnic, če so prepričani, da njihovo podjetje podcenjeno, naklonjeni pa k prevzemu podjetij, ker mislijo, da bodo s svojimi managerskimi sposobnostmi ustvarili novo vrednost. b) Ta paradigma kaže, kako podjetja učinkovito izkoriščajo arbitražo proti odklonom cen svojih VP na trgu. c) Teorija tempiranja trga je pomembna pri razlagi finančnih odločitev, ki so časovno spreminjajo: tako odločitev o izdaji lastniškega kot dolžniškega kapitala. Vladanje podjetjem Velika podjetja: premija za dobro vlaganje v velikih podjetjih. Institucionalni investitorji trdijo, da so pripravljeni plačati tudi do 30% več za delnice podjetij, ki so dobro vodena. Lastništvo in motivacija: lastništvo managerjev je pravzaprav mehanizmov reševanja oz. usklajevanja interesov med managerji in lastniki podjetja. S pridobitvijo lastnega deleža v kapitalu podjetja se namreč povečuje tudi motivacija managerjev za maksimiranje vrednosti podjetja. Mala in srednja podjetja: če je lastnik hkrati tudi manager, vladanje nima posebnega pomena. Vladanje se pojavlja v primeru, ko so mala in srednje velika podjetja v lasti investicijskih bank ali drugih podjetij. Raziskave so pokazale, zakaj so nekatere nejavne kapitalske družbe boljše od drugih. Čeprav ta podjetja ustvarjajo dodatno vrednost s skrbnim vodenjem in usmerjanjem, bi lahko z boljšo organizacijo in dosledno prakso ustvarila še več. Raziskave so pokazale, da največ uspeha dosegajo: • Z aktivnim vodenjem podjetij v svojem premoženju, • S ponudbo aktivnih spodbud, • Z investiranjem časa v prvih 100 dneh, • Z izdelavo načrtov za ustvarjanje vrednosti, • Zgodnjo spremembo vodilnih timov, če je nujno. Lastništvo kot motivacija:ko je lastnik tudi manager , je podjetje v stoodstotnem lastništvu managerjev potem ni nasprotja interesov med lastniki in managerji. Struktura kapitala: sedanja struktura kapitala je posledica preteklih tržnih gibanj tako imajo odločitve o strukturi kapitala dolgoročne posledice. V primeru vedenjskih financ je struktura kapitala predvsem posledica teorije tempiranje trga kapitala, tako lastniškega kot dolžniškega. Velika podjetja: Graham in Harvey sta našla močne dokaze, da vodstvo poizkuša tempirati izdajo dolžniškega kapitala, ko zaznajo, da so tržne obrestne mere nizke. Zraven tega je vidno da se finančni direktorji odločijo za kratkoročno zadolžitev, če zaznajo, da so kratkoročne obrestne mere relativno nizke glede na dolgoročne. Prevelika samozavest managerjev vodi v nepravilnosti pri odločitvah glede strukture kapitala. Mala in srednja podjetja: Gombola in Maqrciukitye sta na vzorcu hitro rastočih podjetij primerjala dolgoročno donosnost delnic pri financiranju z dolžniškim in lastniškim kapitalom. Teorija tempiranja trga: Huang in Ritter ugotavljata da se rastoča mala in srednja podjetja močno zanašajo na dolžniško financiranje in se poslužujejo lastniškega kapitala samo, ko je cene kapitala nizka. Izdaja lastniških VP: izdaja lastniških VP pomeni povečanje lastniškega kapitala. To je tudi priložnost za pregled vedenja racionalnih managerjev in neracionalnih investitorjev, saj imajo prvi veliko več informacij kot drugi. Prva javna ponudba delnic podjetja (IPO) je priložnost za raziskavo racionalnega managerja in neracionalnih investitorjev v primeru odklona tržne cene. V literaturi ni nobenega modela, ki bi lahko razložil: • Katera stopnja življenjskega cikla podjetja je optimalna za IPO, • Zakaj se število IPO spreminja s časom in po državah. Izplačila: politika izplačil se kaže v dveh smereh: koliko izplačati in v kakšni obliki izplačati. Jagannathan ugotavlja, da dividende izplačujejo podjetja s višjim stalnim operativnim tokom, med tem ko lastne delnice odkupujejo podjetja z višjim trenutnim denarnim tokom. To je skladno s predpostavko, da je večja prilagodljivost razlog za odkup delnic namesto izplačil dividend. Delniška družba: vrednost dividend je enakovredna vrednosti investicijskih projektov, med tem ko je odkup opravljen z ostankom denarnega toka po investiranju. Vendar mnogi managerji bolj podpirajo odkup delnic kot izplačilo dividend, ker to lahko izkoristijo tudi za tempiranje s trgom kapitala in povečanjem razmerja EPS. Mala in srednja podjetja: večina MSP ne izplačuje dividend. Dobiček uporabljajo predvsem za dolgoročne naložbe in za financiranje svoje rasti. Vendar je ravnanje malih podjetij popolnoma v nasprotju kot velikih. Med ko velika podjetja povečujejo dolg, da lahko izplačajo dividende, mala podjetja hkrati ko izplačujejo dividende zmanjšujejo dolg. 39. METODE VREDNOTENJA USPEŠNOSTI PODJETJA IV Dobičkonosnost investicij (ROI) Osnovna ideja koncepta ROI je ugotoviti uspešnost poslovanja podjetij s primerjanjem doseženega dobička iz poslovanja (EBIT) z investiranim kapitalom (IC). Enačba: ROI=EBIT/IC Zelo pomembna ugotovitev, ki sledi iz teh računovodske sheme je, da je ROI odvisen od produkta donosnosti prihodkov in obračanja kapitala. Prav tako se pomanjkljivost ROI koncepta pokaže, ko je uporabljen kot sodilo za nagrajevanje menedžerjev. S stališča koristi lastnikov podjetja je ROI slabo sodilo in lahko vodi do napačnih odločitev, to pa zato, ker ROI ne odraža interne stopnje donosnosti. Donosnost sredstev (ROA) Donosnost sredstev pokaže uspešnost uporabe sredstev podjetja in je bistveno boljši kriterij, kot je donosnost navadnega kapitala- ROE, ki je sicer občutljiv na spremembe finančnega vzvoda podjetja. Enačba: ROA=EBIT/SREDSTVA Kazalnik ROA je zelo enostaven za izračun, vendar nekateri opozarjajo na nekonsistentnost med števcem in imenovalcem ter s tem na njegovo slabost. Običajno se namreč pri izračunu vseh sredstev ne izloči obveznosti ki ne prinašajo donosov, prihodki in stroški financiranja teh sredstev pa niso vključeni v poslovnih stroških podjetja (v števcu). Donosnost kapitala (ROE) ROE je zelo uporabljen kazalec dobičkonosnosti poslovanja podjetij. Enačba: ROE= EBIT /KAPITAL Obe postavki ni težko pridobiti. ROE je lahko precej volatilen kazalec saj se spreminja skladno s spreminjanje finančnega vzvoda, ki ga lahko menedžment podjetja hitro uravnava v svojo korist. Zadolženost Kazalnik zadolženosti pokaže v kolikšnem delu podjetje financira sredstva z lastniških kapitalom. Enačba: ZADOLŽENOST= SREDSTVA / KAPITAL Visok kazalnik pomeni slabo strukturo financiranja podjetja. Bližji kot je kazalnik številu 1, več lastniškega kapitala ima podjetje, kar nakazuje na dobro finančno stanje podjetja. nižji kazalnik zadolženosti lahko pomeni tudi slabost, saj pomeni da podjetje ne izkorišča financiranje z dolžniškimi viri sredstev, ki so običajno cenejši. Donosnost prihodkov ali marža Ta kazalnik pove, koliko dobička oziroma izgube iz poslovanja je bilo ugotovljeno na 100 € doseženih skupnih prihodkov gospodarske družbe. Enačba: DOBIČKONOSNOST ČISTIH PRIHODKOV IZ PRODAJE= DOBIČEK IZ POSLOVANJA / ČISTI PRIHODKI IZ PRODAJE Gospodarska družba je poslovno uspešnejša, če izkazuje dobiček in je vrednost tega kazalnika čim višja. Vrednost kazalnika je smiselno primerjati med gospodarskimi družbami v isti dejavnosti. Kratkoročni koeficient likvidnosti Kratkoročni koeficient likvidnosti kaže razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi ter prikazuje plačilno sposobnost podjetja na kratek rok. Enačba: KRATKOROČNI KOEFICIENT LIKVIDNOSTI= KRATKOROČNA SREDSTVA / KRATKOROČNE OBVEZNOSTI Kot kratkoročna sredstva so upoštevane zaloge, kratkoročne terjatve iz poslovanja, kratkoročne finančne naložbe in denarna sredstva. Če je vrednost kazalnika 1, ima gospodarska družba kratkoročna sredstva v celoti financirana s kratkoročnimi obveznostmi od virov sredstev. Če je vrednost kazalnika večja od 1, gospodarska družba kratkoročna sredstva financira tudi dolgoročno. Čim večja je vrednost tega kazalnika, ugodnejša naj bi bila plačilna sposobnost gospodarske družbe. Praviloma naj bi znašala vrednost kazalnika okoli 2, saj je to minimum, ki je potreben za zanesljiv denarni tok. Multiplikator čistega dobička (P/E) P/E na delnico je zelo uporabljen kazalec pri ocenjevanju vrednosti delnice podjetja. Kazalec se običajno primerja z istim kazalcem drugih podjetij in se glede na njegovo višino skuša ugotoviti ali je tržna cena delnice precenjena ali podcenjena. Enačba: P/E= TRŽNA VREDNOST DELNICE/ ČISTI DOBIČEK NA DELNICO Kazalnik P/E pove, koliko tolarjev so vlagatelji v danem trenutku pripravljeni plačati za en tolar čistega dobička, ki ga je podjetje ustvarilo na eno delnico v preteklem obračunskem obdobju. Multiplikator knjigovodske vrednosti ( P/B) Kazalec P/B ali multiplikator knjigovodske vrednosti se izračuna po naslednji formuli: P/B= TRŽNA VREDNOST DELNICE/ KNJIGOVODSKA VREDNOST PODJETJA NA DELNICO KNJIGOVODSKA VREDNOST PODJETJA NA DELNICO= LASTNIŠKI KAPITAL/ ŠTEVILO NAVADNIH DELNIC Kazalnik P/B nam pove, koliko evrov so bili vlagatelji v danem trenutku pripravljeni plačati za en evro knjigovodske vrednosti delnice. Običajno se kot merilo, koliko je vredna delnica, vzame vrednost kazalca 1, kar pomeni, da je v takem primeru tržna cena delnice enaka knjigovodski vrednosti podjetja na delnico. Če je kazalnik pod 1 pomeni, da je tečaj delnice pod knjigovodsko vrednostjo oz. če je nad 1 je nad knjigovodsko vrednostjo. Multiplikator prodaje ( P/S) Multiplikator prodaje predstavlja razmerje med tržno vrednostjo delnice in doseženimi prihodki iz prodaje na delnico. Enačba: P/S= TRŽNA VREDNOST DELNICE/ PRIHODKI IZ PRODAJE NA DELNICO Kazalnik je veliko bolj uporabljiv kot oba zgoraj opisana, saj se ga da izračunati za vsa podjetja, ki dosegajo prihodke. Kazalec EV/ EBITDA Kazalec EV/EBITDA je alternativa kazalcu P/E z razliko, da je kazalec EV/EBITDA bolj verodostojen in boljši pokazatelj dejanskega stanja v podetju. Enačba: EV= TRŽNA KAPITALIZACIJA + TRŽNA VREDNOST DOLGA- LIKVIDNA FINANČNA SREDSTVA PODJETJA Kjer so: Tržna kapitalizacija= število delnic*cena delnice Tržna vrednost dolga= dolgoročne obveznosti + kratkoročne obveznosti iz financiranja Likvidna finančna sredstva podjetja= kratkoročne finančne naložbe+ denar Razlog da je EV/ EBITDA boljši pokazatelj kot kazalec P/E je v tem, da je multiplikator čistega dobička P/E preveč splošen in upošteva le ceno delnice na trgu. Kazalec EV/EBITDA v števcu poleg cene delnice upošteva še dejanske podatke o finančnem stanju v podjetju in nam pokaže realnejšo finančno sliko podjetja preko višine izračunanega kazalca. Ekonomska ( čista) dodana vrednost ( EVA) Ekonomska dodana vrednost oz. čista dodana vrednost ( EVA) je model preko katerega ugotovimo dodano vrednost, ki jo ustvarja podjetje. Enačba: EVA= NOPAT-WACC*IC= EBIT ( 1-T) WACC* IC Kjer oznake pomenijo: NOPAT- čisti dobiček iz poslovanja po davkih, WACC- tehtani povprečni strošek kapitala IC- vloženi kapital EBIT- dobiček po obrestih in davkih T- davčna stopnja podjetja EVA je razlika med dobičkom iz poslovanja po davkih in stroških vloženega kapitala podjetja, kateri vključujejo strošek lastniškega kapitala. Ekonomsko dodano vrednost se lahko izračuna tudi z uporabo kazalca donosnosti vloženega kapitala ROIC: EVA= ( ROIC- WACC)*IC V primeru, da je WACC višji od ROIC, bodo nove naložbe v vloženi kapital znižale vrednost podjetja. V osnovi so vse formule enake, razčlenjeni pa so le posamezni parametri, ki sestavljajo formule. Interna stopnja donosnosti ( CFROI) CFROI je tista interna stopnja donosnosti, ki izenači začetno investicijo z obdobnimi denarnimi tokovi in sproščeno vrednostjo sredstev v prihodnosti. CFROI model predpostavlja konstantno vrednost napovedanega denarnega toka v času življenjske dobe investicije. Ta predpostavka je nerealna, saj podcenjuje investicije, ki imajo potencial rasti v prihodnosti. Enačba: Kjer je: GI- začetna investicija v sredstva podjetja SV- sproščena vrednost sredstev GCF- obdobni denarni tokovi n – življneska doba CFROI- interna stopnja donosnosti Vrednost podjetja je v okviru CFROI modela opredeljena z enačbo: NCRt- neto ( prosti) denarni tokovi r – diskontni faktor Postopek izračuna vrednosti podjetja z modelom CFROI lahko povzamemo v treh točkah: • Napoved CFROI v prihodnosti, • Napoved rasti sredstev GI, • Izračun neto denarnih tokov NCR in njihovo diskontiranje v sedanjost s stroškom kapitala. Ekonomska marža Formula vsebuje osnovo za izračun ekonomske razlike (EM) in njenih treh komponent to so pretok denarja, vložen denar in cena denarja. Omenjeni pristop je podoben obema EVA in CFROI, kljub temu pa je ekonomska razlika unikatna zmes imenjenih meritev na način, ki kombinira prednosti obeh. Enačba: EM= Operativni denarni tok- cena kapitala/ investiran kapital Operativni denarni tok- neto prihodki, amortiazcija, stroški obresti po davkih, stroški najema stroški R&D, odpisane vrednosti določenih postavk. Cena kapitala- donos na kapital in vračilo kapitala Investirani kapital- vsa sredstva, akumulirana deprecijacija, bruto nadomestna vrednost deprecijacije sredstev, kapitalizirana vrednost operativnega najema, kapitalizirane R&D, nedolžniške kratkoročne obveznosti. Nefinančni kazalniki V sodobni literaturi, da za presojanje poslovne uspešnosti podjetja ne zadostujejo le finančni kazalci. Prvi sklop so finančni kazalci, ki predstavljajo pomembne informacije predvsem lastnikom podjetja. Drugi sklop zajema kazalce, s katerimi menedžment podjetja spremlja, kako podjetje vrednotijo kupci, torej je orientiran na vidik kupcev. Tretji sklop predstavljajo kazalci o učinkovitosti in kakovosti notranjih procesov. Četrti sklop pa predstavlja kazalce o učenju in rasti podjetja.
#Posojadenarjapravnimosebamkipotrebujejolikv #PODJETNIŠKIFINANČNIVIRIZAFINANCIRANJEOBRATNIH #UGODNIKREDITIZAPODJETJAEmailGarancijesklada #Posojadenarjakreditifinančniviriposojila #FINANČNIVIRINAMENJENIZARASTINRAZVOJPODJETJA #FinannaustanovaImeposojilainpovezavadoopis #Posojadenarjaposojilakreditihitrikrediti #GOOGLESINAJDISINKBMNLBPROBANKASKBBANK #gotovina #POSOJILADENARJAZAPRAVNEOSEBEINPODJETJAPLAČ #KreditiVampriizvedbinovihposlovnihidejzman #podjetje #FINANCIRANJEOBRATNIHSREDSTEVNatisniVUniCre #POSOJILAKREDITIPOSOJADENARJADENARGOTOVINA #ABANKAVIPAddKratkoronikreditBANKACELJEd #Posojilaalidenarjenamenjenpredvsemzafinan #PoslovnipaketiPoslovnitransakcijskiračuniElek #posojilainkrediti
