KREDITI IN POSOJILA ZA PRAVNE OSEBE IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE. KREDITI Z ZAVAROVANJEM OD 1.000 DO 30.

Financiranje prevzema podjetja

december 26, 2012By jpdin gospodarstvo,slovenijaTags: Prevzemi3 Komentarjev

Bine Kordež

V svetu realizirajo prevzeme v pretežni meri s posojilnimi viri, za katera tudi zastavijo prevzemno tarčo, ker ima le redkokateri prevzemnik na svojem računu presežna finančna sredstva. Prav tako je predpostavka vseh prevzemov, da bo prevzeto podjetje s svojim uspešnim poslovanjem v določenem obdobju povrnila vložek – ali preko povečanja vrednosti prevzetega podjetja ali z izplačevanjem donosa. Pri tem običajno prevzemniki za izveden posel jamčijo s svojim ostalim premoženjem, katerega tvegajo ob odločitvi za prevzem. Ne glede na to pa banke in financerji natančno preverijo transakcijo prevzema ter njena tveganja, saj v prevzem vstopajo s svojimi sredstvi. *

V Sloveniji po osamosvojitvi praktično noben posameznik ni imel pomembnejšega osebnega premoženja, razen hiše, vikenda in mogoče še kake rezerve. Zato so bili vsi prevzemi, izvedeni s strani menedžmenta neposredno ali preko njihovih firm, lahko izvedeni samo s kreditnimi sredstvi. Prav tako je bila pri vseh prevzemih predpostavka, da bo angažirana sredstva za prevzem lahko poplačalo samo prevzeto podjetje s svojo rastjo, povečanjem njegove vrednosti ter izplačili iz samega prevzetega podjetja. Ključna razlika do prevzemov v tujini je bila v lastnem premoženju prevzemnika, ki naj bi služil kot garancija za tveganja v prevzemu, saj jih praktično nihče ni imel. Zaradi tega so pretežni del ali skoraj vsa tveganja izpeljave posla prevzele banke, ki so prevzeme financirale in ključna odločitev za prevzem je bila pravzaprav njihova. Seveda se postavi vprašanje, zakaj so banke prevzele samo tveganja v prevzemu (poleg pričakovanih rednih obresti), ne pa tudi pozitivnih učinkov uspelega prevzema in hitrejše rasti vrednosti prevzetega podjetja od stroškov financiranja. A takšne so bile odločitve bank (verjetno marsikje tudi politične ali spodbujene zaradi drugih razlogov, večinoma pa preprosto posledica presežnih finančnih virov in iskanja priložnosti za naložbe).

Prevzemi, ki so bili v Sloveniji realizirani v prvem obdobju privatizacije, v nekje do leta 2004, so večinoma uspeli in niso imeli negativnih posledic. Nakupi so bili na eni strani izvedeni po relativno nizkih cenah in obveznosti iz nakupa so prevzeta podjetja lahko prenesla, na drugi strani pa je bilo to obdobje rasti, gospodarskega razcveta, ki je dodatno omogočilo poplačevanje obveznosti in zagotovilo uspešnost prevzema. Zaradi tega pomanjkanje lastnih vložkov ni bil omejitveni dejavnik. Pri tem je verjetno potrebno navesti, da so bili tudi prevzemi gradbenih podjetij izvedeni večinoma v začetni fazi in sami prevzemi na usodo gradbeništva niti niso negativno vplivali oz. niso bili vzrok za propad večine teh podjetij. Ta dejavnost je na eni strani utrpela velik upad poslovanja zaradi zmanjšane investicijske aktivnosti, na drugi strani pa je angažirala ogromna sredstva v nakupe nepremičnin po previsokih cenah glede na današnje razmere. In to je potopilo velik del gradbenih podjetij in ne sam prevzem. Tudi, če bi bila podjetja še vedno v lasti privatnih ali državnih skladov, bi ob enaki poslovni politiki doživela podobno usodo ne glede na lastništvo.

Prevzemi, ki pa so bili narejeni v zadnjem času, v času pred krizo, pa so bili izpeljani po relativno visokih cenah glede na današnje razmere, na drugi strani pa jih je prizadela še kriza z upadom poslovanja, poslabšanje poslovnih rezultatov ter pomanjkanje finančnih virov. Vse to se je zaključilo z velikimi izgubami, pogosto pa tudi s propadom podjetij. Slednje sicer ne bi bilo vedno nujno, posebno ne v primeru, kadar je imelo podjetje trg. Banke kot financerji prevzemov bi se morale soočiti z dejstvom, da so z naložbo v predrag nakup podjetij realizirale izgubo in bi morale svoje terjatve iz naslova prevzema konvertirati v lastniške deleže, kar so njihovi vložki dejansko bili in potem bi v primeru neobremenjenega podjetja lahko kasneje iztržila več za svoje terjatve. Tako pa so s pritiski na vračila kreditov, kar ni bilo izvedljivo, podjetja šla v stečaj in se je premoženje nedelujočih podjetij ter možnost za vračilo kreditov le še poslabšala. Razlog za takšne odločitve bank je bilo pragmatično razmišljanje (novih) vodstev, da je bolje izgubiti vložena sredstva kot tvegati dodatna, kljub verjetnosti, da bi bil končni rezultat boljši.

Glede na takšen razvoj dogodkov, propade podjetij ter tudi ugotovljene nepravilnosti pri izvedbi prevzemov, se je v Sloveniji oblikovalo stališče, da je prevzem podjetja s kreditnimi viri nesprejemljivo, da se za morebitno najet kredit ne sme zastaviti prevzemna tarča ter da je nesprejemljivo tudi pričakovanje, da bo sredstva, vložena v nakup podjetij, poravnalo samo prevzeto podjetje. Takšen odnos pa seveda velja samo za domače prevzemnike, medtem ko prevzemi s strani tujcev podobni obravnavi niso podvrženi, kljub temu da so izvedeni pod podobnimi pogoji. Čeprav je prisotno neko splošno mnenje o precejšnjem odporu proti nakupom podjetij s strani tujcev, so vsi tuji prevzemi v javnosti in medijih sprejeti dokaj pozitivno. Nihče se ne obremenjuje, da so bili izpeljani praktično samo s kreditnimi viri (DrogaKolinska, Fructal, SIJ..), akterji prevzemov in njihovi potencialni zaslužki praktično niso nikjer obravnavani, niti se o njih ne piše, prav tako ne bomo zasledili skoraj nobenega zapisa, da je npr. Revoz ob 100 milijonih evrov nepovratne državne pomoči, podoben znesek nakazal svojim lastnikom v Francijo. Če nam je vsebinsko in etično nesprejemljivo, da je nek Slovenec, ki pred dvajsetimi leti ni imel nič oz. enako kot jaz, lahko preko uspešnega prevzema prišel do precejšnjega premoženja, se s primerljivimi zaslužki tujcev v podobni transakciji ne ukvarjamo in nas ne motijo. Nismo še zasledili zapisa v medijih, koliko naj bi npr. lastnik SIJ-a z ugodnim nakupom ter uspešnim poslovanjem povečal svoje premoženje. Saj v Sloveniji niti nihče ne ve, kdo to je in nikogar niti ne zanima.

V teh razmerah je logično, da so potencialni kupci slovenskih podjetij v kolikor ne bodo ostala v državni lasti, lahko samo tujci. In da nikogar v Sloveniji niti ne bo posebej motilo, koliko je nek Johan, John ali Jovo pri tem zaslužil, saj ga tako ne poznamo. Pa tudi če mu ne bo uspelo, kakega večjega odziva ne bo. Podjetje bo sicer lahko šlo v stečaj, mogoče bo kaj izgubila tudi kaka domača banka, če bo sodelovala pri financiranju prevzema – a tega tako ne bomo izvedeli (poslovna tajnost bančnega poslovanja!).

Družbe, ki se bodo v Sloveniji prodajale, lahko torej kupijo samo tujci, ker doma pač ni presežnih finančnega sredstev, drugačne oblike financiranja pa (vsaj za nekaj časa) niso možne, niti sprejemljive. Mogoče je nekaj domačega kapitala zunaj, a tudi če je, bo tam tudi raje ostal. Način kot je hrvaško podjetje s pretežno tujimi finančnimi sredstvi prevzelo DrogoKolinsko (opisano v članku o Atlantic Grupi), v Sloveniji zaenkrat ni izvedljiv.

Tu se seveda potem srečamo z »nacionalnim interesom«, ki je zaradi neuspelih slovenskih prevzemov postal skoraj psovka. Da nacionalni vseeno interes obstaja, ni dvoma. To nam potrjuje tudi ekonomska politika zelo razvitih držav, ki držijo ključne vzvode in podjetja v svojih rokah. Gre seveda za širšo temo, ki zahteva svoj tekst, bi pa na tem mestu omenil samo dva vidika.

Kot prvo mislim na priseganje pravilu 25 plus ena delnica. Da torej država v ključnih podjetjih zadrži vsaj kontrolni delež. Izkušnje kažejo, da tak lastniški delež sicer lahko do določene mere, preko kakega skupščinskega sklepa, omejuje večinskega lastnika. Vendar pa politika in poslovanje podjetja zasleduje cilje večinskega lastnika. Vodstvo podjetja je sicer odgovorno družbi, a dobro se ve, kdo ga postavlja in odstavlja in kako naj deluje. Manjšinski lastnik pa je bolj ali manj bolj »sponzor« družbe. Če želimo zadržati neko lastniško vlogo države v kateri od ključnih bank, potem je nujen kontrolni delež (preko 50 %) in ne v vsaki samo »25 plus«. Takšna vloga poleg gornjih omejitev, pomeni tudi bistveno manjši iztržek pri prodajni ceni v primerjavi s prodajo celote.

Drugi ključen vidik nacionalnega interesa pa je sedež podjetja. Ni tako pomembno, kdo je lastnik, temveč ali ima družba sedež upravljanja v naši državi ali ne, ali je podružnica oziroma hčerinsko podjetje kakega večjega sistema ali samostojna družba. Seveda tudi podružnica ni nič slabega in samo upamo lahko, da bodo tuja podjetja imela interes imeti v Sloveniji svoja hčerinska podjetja, podružnice ali vsaj proizvodne obrate. A kadar ima podjetje sedež v naši državi, takrat so tu koncentrirane tudi vse ključne funkcije podjetja – od upravljanja do podpornih služb. Na centrali so praviloma zaposleni ključni kadri z najvišjimi prejemki (in najvišjimi davki). In interes Slovenije je vsekakor v dodatnih zaposlitvenih možnostih za izobražene, najboljše plačane ljudi. V Merkurju so bili trgovci plačani podobno kot v Bauhausu ali Obiju, a povprečna plača je bila 20 in tudi več odstotkov višja kot v drugih trgovskih podjetjih. Odstopanje je izhajalo iz preprostega razloga, da je bilo v Merkurju skoraj 20 odstotkov zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo zaradi izvajanja vseh ključnih funkcij v matični družbi, vključno za naša hčerinska podjetja v tujini. Trgovine v lasti tujih podjetij pa so imele to podporo organizirano v svojih centralah v tujini. To je mogoče najbolj ključen element pri zavzemanju, da vsaj nekaj podjetij ostane samostojnih s sedežem v Sloveniji (vprašanje je edino, ali nam bo še kak domač lastnik všeč).

FINANČNI VODIČ KAZALO UVOD..........................................................................................................................................................3 KORAK 1: OBLIKE FINANCIRANJA .................................................................................................. 4 KORAK 2: RAZLIČNI AKTERJI IN POTENCIALNI VLAGATELJI V NOV PROJEKT ............6 KORAK 3: FINANČNI NAČRT............................................................................................................... 9 UVOD Ta dokument želi postati vodič podjetnikom, ki želijo ustanoviti novo podjetje, pri pripravi finančnih projekcij novega podjetniškega projekta. Finančni vodič opisuje korake, ki jim mora podjetnik slediti, da lahko definira in pripravi finančni načrt, ki bo omogočal vpogled v poslovanje in finančno stanje novega podjetniškega projekta. Koraki so: • Korak 1: Oblike financiranja. • Korak 2: Različni akterji in potencialni vlagatelji v nov projekt. • Korak 3: Finančni načrt. KORAK 1: Oblike financiranja Najti pravo obliko financiranja je za podjetje odločilnega pomena pri začetku novega poslovanja. Iskanje finančnih virov je ključna dejavnost pri vodenju novega podjetja in podjetnik je prisiljen sprejemati pomembne odločitve v tej fazi. Pred vsako finančno odločitvijo – vključno z investicijami in stroški – mora podjetnik imeti jasno vizijo o finančnih in ekonomskih projekcijah novega projekta za obdobje 3 let, kot tudi podrobne informacije o različnih možnostih in oblikah financiranja novega podjetniškega projekta. Prva odločitev, ki jo mora podjetnik sprejeti je, ali bo iskal dolžniško ali lastniško financiranje projekta. Odločitev je odvisna od več faktorjev in je v končni fazi odvisna od specifičnih okoliščin in pristopa podjetnika. Dolžniško financiranje Shema dolžniškega financiranja pomeni, da banka ali druga finančna institucija podjetniku posodi denar s primerno obrestno mero. Podjetnik se mora pogajati o najboljših pogojih za njega z različnimi bankami. Predmet pogajanja so sledeče teme: Skupna vrednost posojila. Obrestna mera. Bančni stroški pri najemu posojila. Garancije, ki jih mora podjetnik dati na razpolago pri najemu posojila. Garancija je lahko osebna ali v obliki zgradb/prostorov, ki so v lasti podjetnika. Pri shemi dolžniškega financiranja banko ne zanima toliko stopnja dobička novega podjetja, temveč bolj njena likvidnost, saj le-ta vpliva na sposobnost vračanja posojila. Podjetnik te sheme ne bo uporabil, razen če ima zelo pozitiven denarni tok za odplačilo obresti in glavnice. Za podjetnika je shema zanimiva, če je znesek posojila relativno majhen in kratkoročen. S stališča banke bo podjetniku zelo težko odobrila posojilo, ker so majhna nova podjetja – še posebno tehnološka podjetja – zelo tvegana. Banke v takih primerih zahtevajo od podjetnika garancije. Lastniško financiranje Shema lastniškega financiranja pomeni, da finančna institucija – sklad tveganega kapitala, poslovni angeli, ipd. – postanejo solastniki podjetja. To pomeni, da podjetnik izgubi nekaj nadzora nad novim podjetjem, proporcionalno z vrednostjo partnerjevega investiranega kapitala. Po drugi strani pa finančne institucije omogočajo podjetju: Kapital za nov projekt. Svetovanje pri vodenju novega podjetja. Podjetnik mora iskati investitorja, ki lahko ponudi najboljši sistem svetovanja za njegove potrebe. Metodologijo pri nadzoru razvoja poslovanja, vključno s finančnimi shemami za predstavitev mesečnih poročil za spremljanje poslovanja. S to shemo podjetnik: Ne odplačuje obresti in glavnico. Deli dobiček z vsemi partnerji, vključno s finančno institucijo, v razmerju z vloženim kapitalom. Ne vrača denarja, če podjetje ne uspe. Prednosti lastniškega financiranja so: Podjetnik ima podporo finančne institucije, saj je tudi ta zainteresirana na uspeh podjetja. Podjetnik ni zavezan z rednim odplačevanjem dolga in ima s tem boljše stanje denarnih tokov. Manjši finančni pritiski. Lastniško financiranje pokriva fiksne in ostale stroške tudi ko je poslovanje podjetja slabše. KORAK 2: Različni akterji in potencialni vlagatelji v nov projekt Lastniški kapital Glavni akterji pri financiranju z lastniškim kapitalom so: Skladi tveganega kapital. Poslovni angeli. Regionalne razvojne agencije in regionalne finančne institucije. Skladi tveganega kapitala predstavljajo skupna sredstva institucionalnih investitorjev (pokojninski skladi ali zavarovalnice) in velikih podjetij, ki jih zbirajo specializirana podjetja, ki upravljajo sklad. Upravljavci sklada tveganega kapitala kupujejo delnice novega podjetja z namenom podpore novemu podjetju pri njeni rasti. Skladi tveganega kapitala so primarni vir financiranja inovativnih podjetij pri njihovi rasti. Na splošno se sredstva sklada tveganega kapitala delijo na: ‰ Semenski kapital, ki se investira na začetku poslovanja in predstavlja del ustanovnega kapitala. Financiranje zagona podjetja, ki je namenjen podjetjem, ki so začela svoje poslovanje in so namenjena za razvoj proizvodov in začetne trženjske aktivnosti. Financiranje razvoja ali širitve, ki je namenjen za doseganje rasti in širitve podjetja, ki je v preteklosti že doseglo profitabilnost. Prednosti Slabosti Lastniški delež Delna izguba nadzora nad podjetjem Ne dajejo se nobene garancije Vlagatelj si pridobi vlogo v upravljanju podjetja. Ne plačuje se obresti Potrebna je močna finančna disciplina. Svetovanje s strani izkušenih vlagateljev Delitev dobička Poslovni angeli so ponavadi premožnejši posamezniki, ki so pripravljeni svoje sredstva vložiti v lastniški delež v novem podjetju na osnovi njihovih izkušenj in interesov. Lahko so: Aktivni in upokojeni vodstveni kadri. Uspešni podjetniki. Osebe, ki so prodale svoje podjetje in želijo investirati gotovino, ki so jo s tem pridobili. Ljudje, ki so pridobili sredstva v procesu privatizacije. Poslovni angeli ponavadi želijo postati solastniki novega podjetja in investirajo v sektorje, ki jih poznajo in v katerih imajo izkušnje. Prednosti Slabosti Lastniški delež Delna izguba nadzora nad podjetjem Potrpežljivost – manjši pritiski za izstop Slabša finančna spremljava poslovanja Manjši vrednosti investicij Slabša poslovna mreža na vseh nivojih. Manjši stroški kot pri skladu tveganega kapitala Delitev dobička Ne plačuje se obresti Znanje, svetovanje in kontakti, ki jih imajo poslovni angeli. Financiranje brez tveganja za investitorja Glavni akterji na tem področju so: Banke. Leasing podjetja. Banke nudijo različne storitve. Osnovne sheme, ki jih banke ponujajo so sledeče: Odobren limit na računu. Podjetniku omogoča pridobitev direktnega posojila (do odobrenega zneska) za financiranje poslovanja. Ponavadi ima takšno posojilo fiksno obrestno mero. Srednje in dolgoročna posojila. To so posojila, ki se ponavadi dajejo za investicije v stalna sredstva, stroje ali prevozna sredstva. Rok odplačila je usklajen s časom amortizacije sredstva. Srednjeročna posojila imajo ponavadi fiksne obrestne mere, dolgoročna pa spremenljive. Hipoteke. Predstavljajo obliko dolgoročnega posojila, kjer je garancija nepremičnina. Če ima podjetnik v lasti nepremičnino, jo lahko zastavi kot garancijo za odplačilo posojila. Možno je tudi, da je nepremičnina v lasti sorodnika podjetnika in le-ta zastavi nepremičnino v njegovem imenu. Bančna garancija. To je garancija, ki jo banka daje v namene realizacije operativnih aktivnosti (stranka podjetja lahko zahteva bančno garancijo pred podpisom pogodbe) ali investicij. Leasing podjetja ponujajo leasing sheme podjetnikom. Leasing je v bistvu najemna pogodba med podjetnikom in leasing podjetjem, ki omogoča, da podjetnik uporablja sredstvo brez da bi ga sam kupil. Podjetnik se mora pogajati za pogoje leasinga, tako da bo plačeval najemnino za sredstvo v času amortizacije sredstva. Po preteku tega obdobja pa ima podjetnik možnost odkupa po realni vrednosti sredstva. Z leasing shemami se tveganje, vezano na ekonomičnost sredstva prenese na leasing podjetje. Lastno financiranje podjetnika Lastno financiranje podjetnika je priložnost za iskanje sredstva za zagon novega podjetja. Možnosti, ki jih ima podjetnik so: Prihranki Sredstva prijateljev in sorodnikov. Nacionalne, regionalne in lokalne institucije, razvojne agencije in finančne institucije. Podjetnik ponavadi financira nov podjetniški projekt z vsemi sredstvi, ki si jih lahko privošči, kot tudi z ostalimi nedenarnimi prispevki. Prijatelji in sorodniki lahko tudi prispevajo k novemu projektu, ampak ponavadi je to bolj v obliki pomoči kot kapaciteta za investiranje. Ponavadi so ta sredstva manjšega obsega in ne prinašajo komercialnih kontaktov. Nacionalne, regionalne in lokalne institucije, razvojne agencije in finančne institucije imajo ponavadi finančne sheme za podjetniške projekte, ki lahko prispevajo k strateškim in razvijajočim sektorjem. Te javne ustanove ponujajo donacije, subvencioniranje obrestnih mer in garancije. Ostale oblike financiranja: Podjetniki imajo tudi ostale oblike financiranja operativnih aktivnosti novega podjetja, ki so lahko: Financiranje preko dobaviteljev Financiranje preko kupcev Financiranje preko zaposlenih Dobavitelji lahko financirajo operativne aktivnosti novega podjetniškega projekta z materialno podporo, prenosom znanja, dobavo zastonj materialov v času tehnološkega razvoja ali s posebnimi plačilnimi pogoji za nabavljeno blago. Kupci lahko financirajo operativne aktivnosti novega podjetja s predplačili. Kupec lahko financira tudi del tehnološkega razvoja novega izdelka, če ga le-ta zanima. Zaposleni lahko postanejo solastniki novega podjetja in s tem postanejo še bolj motivirani za uspešno prihodnost podjetja. Step 3: Finančni načrt Finančni načrt je dokument, ki vključuje vse ključne finančne projekcije za določitev finančnega stanja novega podjetja. Za pripravo finančnega načrta mora podjetnik pridobiti in analizirati informacije o naslednjih elementih novega projekta: - Potrebna prodaja za ugotovitev točke preloma. - Amortizacija. - Odplačilo posojil. - Stroški dela. - Operativni stroški Podjetnik mora oceniti omenjene informacije za nadaljnja 3 leta z upoštevanjem informacij, zbranih v teku tržne raziskave. Ko se informacije zberejo in analizirajo, podjetnik pripravi finančni načrt, ki je sestavljen iz naslednjih elementov: OCENA PREJEMKOV IN PLAČIL Napoved denarnih tokov: Zelo pomembno je vedeti in oceniti, kdaj lahko podjetnik pričakuje prejemke in plačila. Dobra ocena prejemkov in plačil omogoča dobro pripravo napovedi denarnih tokov novega podjetja. Na ta način bo podjetnik v stanju oceniti viške ali primanjkljaj denarja in kam vlagati presežke. Podjetnik bo lahko ocenil, kdaj bo potreboval dodatna finančna sredstva za pokrivanje primanjkljaja. Podjetnik lahko sledi napoved denarnih tokov z realnimi podatki letnega proračuna. IZKAZ USPEHA Izkaz uspeha Zelo pomembno je pripraviti mesečno oceno rezultatov operativnih aktivnosti – uspeha – za nadaljnja 3 leta. Izkaz uspeha je potrebno pripraviti za vsako skupino izdelkov/storitev. Na ta način lahko podjetnik pripravi napoved povračila vsakega izdelka/storitve. Analiza povračila sredstev za vsak izdelek/storitev omogoča podjetniku sprejemati strateške odločitve o posameznih izdelkih/storitev. IZKAZ STANJA Izkaz stanja: Zelo pomembno je pripraviti izkaz stanja za naslednje 3 leta. Izkaz stanja omogoča podjetniku pregled nad celotnim podjetjem na določen dan. Orodje za pripravo jasne analize finančnih napovedi je v obliki Excel datoteke. Podjetnik lahko uporablja modele za finančne napovedi v orodju Poslovni načrt.

#Posojadenarjaposojilakreditihitrikrediti #KREDITIZAPODJETJA05142012postedbytadej #STRUKTURIRANOFINANCIRANJENatisniVokvirustr #FinanciranjeposlovanjaKopridobivanjesredstev #Posojadenarjafizičnimosebamrednozaposlenimo #Kratkoročnibrezobrestnigotovinskikrediti #BANČNIKREDITZAPODJETJEINSAMOSTOJNEGAPODJETNI #Posojilaposojadenarposojadenarjafinančni #Posojadenarjaposojilafinančnivirigotovina #5532264000AVTOHIŠARAJBARdooUlicaMiklošaKu