Išči

Posojila, financiranje, finančni viri in krediti za podjetja

Podjetja
Aug 6, 2016
Branje traja 12 min

Garancije za najem kreditov so darilo zasebnim lastnikom

februar 24, 2009By jpdin slovenija, v ospredju2 Komentarjev

Medtem ko se politiki, denimo ministri v naši vladi ali Obamova administracija, še vedno delajo, da bodo lahko sedanjo finančno in gospodarsko krizo, največjo v zadnjih 70 letih, rešili brez aktivne vključitve države, smo ekonomisti “world wide” precej enotni. Sedanje finančne krize in kreditnega krča, ki preprečuje gospodarstvu, da bi lahko okrevalo, ni mogoče rešiti zgolj z nekakšnimi finančnimi injekcijami, garancijami za najem kreditov bank v tujini ali za najem kreditov podjetij pri bankah.

Finančni ministri in centralne banke se lahko v tej smeri trudijo na vso moč in v ta namen potrošijo ne samo stotine, ampak tudi tisoče milijard dolarjev ali evrov. Pa ne bo delovalo. Če že, pa bo trajalo dolga leta, preden bo začelo delovati. In zaradi tega nas bo stalo precej več. Najprej v obliki po nepotrebnem potrošenega davkoplačevalskega denarja za razne jamstvene sheme, nato pa v obliki milijonov delovnih mest, ki bodo po nepotrebnem propadla zaradi zdravljenja krize z napačnim zdravilom.

Kot pravi nobelovec Paul Krugman v zadnji kolumni, je nacionalizacija nekaterih bank nujna, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi:

“First, some major banks are dangerously close to the edge — in fact, they would have failed already if investors didn’t expect the government to rescue them if necessary. Second, banks must be rescued. The collapse of Lehman Brothers almost destroyed the world financial system, and we can’t risk letting much bigger institutions like Citigroup or Bank of America implode. Third, while banks must be rescued, the U.S. government can’t afford, fiscally or politically, to bestow huge gifts on bank shareholders.”

Ja, vztrajanje politikov, tudi naših, na reševanju bank z benevolentnimi fiskalnimi akcijami, je namenjeno predvsem reševanju lastnikov bank. Finančni ministri in centralni bankirji pumpajo gore denarja v nesolventne banke, s čimer dajejo darila lastnikom bank in velikim bančnim dolžnikom. Ker vrednost slabih kreditov umetno vzdržujejo na nominalni ravni, čeprav je vsem jasno, da je njihova realna, tržna vrednost le še določen odstotek od nominalne.

Glede ZDA je Krugman dovolj jasen:

“The real question is why the Obama administration keeps coming up with proposals that sound like possible alternatives to nationalization, but turn out to involve huge handouts to bank stockholders. For example, the administration initially floated the idea of offering banks guarantees against losses on troubled assets. This would have been a great deal for bank stockholders, not so much for the rest of us: heads they win, tails taxpayers lose. Now the administration is talking about a “public-private partnership” to buy troubled assets from the banks, with the government lending money to private investors for that purpose. This would offer investors a one-way bet: if the assets rise in price, investors win; if they fall substantially, investors walk away and leave the government holding the bag. Again, heads they win, tails we lose.”

Za Slovenijo velja enako. Garancije za najem kreditov bank v tujini pomenijo darilo zasebnim lastnikom bank, ki jim ni treba dodati svojega denarja niti prevzeti odgovornosti za slabe odločitve uprav glede podeljevanja kreditov za nerazumne projekte podjetij, predvsem tiste povezane z menedžerskim lastninjenjem ali prevzemi drugih podjetij. Banke, ki so dale slabe kredite denimo Istrabenzu, Merkurju, Pivovarni Laško, Petrolu itd., morajo preprosto priznati realno tržno vrednost svojih terjatev do teh podjetij. V mnogih primerih je ta negativna in jo je treba v celoti odpisati, v mnogih primerih znaša le še 30 ali manj odstotkov nominalne vrednosti terjatve. Dlje časa, ko država podeljuje garancije tem bankam za najemanje kreditov v tujini za refinanciranje, več teh garancij bo z intenzifikacijo te gospodarske krize unovčenih in več davkoplačevalskega denarja bo vrženega v brezno.

Garancije za najem kreditov podjetij pri bankah so podobno nerazumne, saj v mnogih primerih ni smiselno vzdrževati sedanjega napihnjenega obsega proizvodnje in števila zaposlenih v podjetjih, ki so izgubila polovico ali več povpraševanja po svojih izdelkih. Ker ni izgledov za skorajšnje povečanje povpraševanja na staro raven, obstaja visoka stopnja gotovosti, da bodo mnoge izmed teh garancij vnovčene. Seveda na račun davkoplačevalcev. Ne, podjetjem je treba pomagati na drugi način. Tako, da jim država čim prej prevzame socialne stroške za zaposlene, ki bodo začasno, za leto, dve ali tri, izgubili službo. Če se ne bomo lotili reševanja tega problema na ta način, bomo davkoplačevalci plačali tako za vnovčene garancije kot za financiranje nadomestil za brezposelnost. Vendar ne samo tistih, ki bi izgubilli službe v vsakem primeru, ampak tudi tistih, ki jih bodo izgubili zaradi napačnega pristopa k reševanju problema. Velika verjetnost je, da bodo zaradi tovrstnega umetnega vzdrževanja pri življenju na koncu propadala cela podjetja, ne pa zgolj najmanj perspektivni deli podjetij, kar bo znatno povečalo stroške reševanja krize.

Mnogi se bojijo podržavljenja bank. Razumem tovrstne strahove v zibelki kapitalizma, ZDA. Naj spet navedem Krugmana:

“The Obama administration, says Robert Gibbs, the White House spokesman, believes “that a privately held banking system is the correct way to go.” So do we all. But what we have now isn’t private enterprise, it’s lemon socialism: banks get the upside but taxpayers bear the risks. And it’s perpetuating zombie banks, blocking economic recovery.”

Tistim, ki se bojijo začasne nacionalizacije bank, Krugman predlaga, naj na to gledajo kot na fazo “predprivatizacije” bank.

Jasno je tudi, da vseh bank ni mogoče rešiti s podržavljanjem. Za nekatere bodo dovolj državne dokapitalizacije. Nekatere pa so prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti z nacionalizacijo. Kot pravi Nouriel Roubini, potrebna je

“čistka v bančnem sistemu, kjer je potrebno ločiti med plačilno sposobnimi in nesposobnimi bankami ter nacionalizacija nekaterih bank, tudi nekaterih največjih. V nekaterih državah so morda nekatere banke preveč velike, da bi propadle, vendar so tudi prevelike, da bi jih rešili, saj davčni in finančni viri ne bodo dovolj veliki za pomoč takim insolventnežem v finančnem sistemu.”

Toda, če so nekatere banke prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti, je škoda davkoplačevalskega denarja, da ga z lopato mečemo v njihovo brezno. V tem primeru jih je bolje pustiti propasti in davkoplačevalski denar nameniti za dokapitalizacije manj slabih bank. Zato, ker nas bo to vse skupaj manj stalo, hkrati pa bo imelo bistveno hitreje vidne pozititvne učinke.

Zakaj so »tajkunski krediti« problematični

februar 21, 2009By jpdin gospodarstvo,slovenija, v ospredju9 Komentarjev

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu. Vzrok vseh finančnih kriz je običajno ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti. To velja tudi v tej krizi tako za ZDA kot za ostale razvite države. Za Slovenijo zgodba ni veliko drugačna. Po letu 2005, ko se je ob visoki gospodarski rasti povečala tudi likvidnost na mednarodnih finančnih trgih, so se mnoga podjetja in gospodinjstva začela ekscesno zadolževati. Večinoma pri domačih bankah, ki pa so najemala kredite v tujini. Od leta 2007 do 2008 se je skupen obseg kreditov povečal z 28,3 na 33,3 milijard evrov, od tega se je gospodarstvo dodatno zadolžilo za 3, gospodinjstva pa za 1 milijardo evrov. Hkrati je prišlo do velikega povečanja uvoza tako za investicijske namene kot za porabo, zaradi česar se je primanjkljaj tekočega računa plačilne bilance poslabšal z 1,6% konec leta 2006 na kar 5,7% novembra 2008 (glej sliko 1), kar smo seveda plačevali s zadolževanjem v tujini. Slovenci smo dobesedno živeli na tuj račun. In vsi pogoji za sedanjo krizo so bili predprogramirani. Še huje, do sistemske bančne krize bi pri nas prišlo tudi brez krize v ZDA ali tudi brez ohladitve mednarodnega bančnega financiranja. Ne verjamete? Berite naprej.

Slika 1: Plačilna bilanca RS, 2005-2008 Vir: Bilten BS

Finančne in gospodarske krize so si med seboj presenetljivo podobne. Ekonomista Kenneth Rogoff s Harvarda in Carmen Reinhart z univerze Maryland, ki sta v zadnjem letu objavila pet študij o različnih makroekonomskih vidikih finančnih kriz, stadokumentirala, da je bilo tovrstnih resnih kriz v zadnjih osemsto letih nekaj sto. Mnoge države so zaradi kriz bankrotirale, ker niso več mogle odplačevati zunanjega ali domačega javnega dolga. Španija je denimo bankrotirala kar trinajstkrat po letu 1500, podobno pa tudi Francija, Italija ali Velika Britanija. Med letoma 1800 in 1945 sta naštela 127, med letoma 1946 in 2006 pa kar 169 državnih bankrotov (glej sliko 2). V prvem obdobju je okrevanje držav v povprečju trajalo 3 leta, v drugem pa kar 6 let (glej sliko 3). Nič neobičajnega niso tudi serijski bankroti, ko države bankrotirajo večkrat zaporedoma v teku nekaj let ali desetletij. Podobno sta ekonomista Barro in Ursua po letu 1870 za 35 izbranih držav dokumentirala 148 večjih gospodarskih kriz, ko se je BDP kumulativno zmanjšal za več kot 10%.

Število bankrotov držav se običajno poveča med vojnami. V času prve svetovne vojne je bilo 10% držav v bankrotu, nakar se je ta delež strmo povečeval na skoraj 20% v času svetovne gospodarske depresije ter na 30% v času druge svetovne vojne. V povojnem obdobju se je delež bankrotiranih držav ustalil na ravni okrog 7% ter se po drugem naftnem šoku (1979) zaradi dolžniške krize v nerazvitih državah spet približal 15%. V zadnjem desetletju je bilo zaradi hitre rasti v državah v razvoju državnih bankrotov izjemno malo, le okrog 2% držav je imelo težave z nesolventnostjo. Seveda pa bo sedanja gospodarska kriza število bankrotov krepko dvignila, lahko bomo zadovoljni, če delež bankrotiranih držav ne bo presegel tistega iz prve polovice 1980. let.

Slika 2: Število držav v bankrotu (kot delež v celotnem številu držav), 1800-2006 Vir: Reinhart in Rogoff, 2008

Slika 3: Trajanje državnega bankrota v letih, 1800-2006 Vir: Reinhart in Rogoff, 2008

Bankroti držav so običajno povezani s sistemskimi bančnimi krizami, to je obdobji, ko se delež slabih kreditov močno poveča, večina bančnega sistema pa postane nesolventnega. Po podatkih IMF smo v svetu samo po letu 1970 imeli 124 sistemskih bančnih kriz. Večina tovrstnih kriz je bila sicer značilnih za nerazvite države, toda dober ducat jih je v tem času bilo tudi v razvitih državah. Kot ugotavljata Rogoff in Reinhartova, je za vse te finančne krize značilno, da so sledile velikim cenovnim balonom na kapitalskem in nepremičninskem trgu ter močnemu zadolževanju države, podjetij ali gospodinjstev.

Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

V nekaj zadnjih primerih sistemskih bančnih kriz v razvitih državah so se cene nepremičnin v obdobju 6 let pred krizo do izbruha krize enormno povečale – denimo na Japonskem za 50%, v ZDA za 80%, na Švedskem za 90% in V. Britaniji za 110% (glej sliko 4). Podobno so se napihnile tudi cene na kapitalskem trgu. Oboje pa je bilo poganjano z enormnim povečanjem zasebnega zadolževanja. V ZDA se je dolg zasebnega sektorja (gospodinjstev, podjetij in finančnega sektorja) med letoma 2000 in 2006 povečal z 22 kar na 41 bilijonov dolarjev oziroma z 222% BDP na 294% BDP. Večino tega povečanja zadolženosti je povzročilo zadolževanje gospodinjstev in finančnega sektorja. ZDA so imele velik primanjkljaj v plačilni bilanci na ravni 5-6% BDP, financirale pa so ga azijske države in izvoznice nafte, ki so svoje trgovinske presežke vlagale v ameriške vrednostne papirje.

Slika 4: Baloni na trgih nepremičnin Vir: Economist

Bogata zgodovina finančnih in gospodarskih kriz v svetu kaže ob njihovi veliki, sistematični pogostnosti tako skorajda popolnoma identične razloge za krizo (povečano zadolževanje, ki se izrazi v balonih na kapitalskem in nepremičninskem trgu), kot tudi zelo podobne posledice kriz. Rogoff in Reinhartova dokumentirata, da so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju – ob padcu cen nepremičnin za 35%, cen delnic za 55% in padcu BDP za 9% – povzročile povečanje javnega dolga za 86%. Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

Zaradi poceni denarja je bilo izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična.

Kot pravi ekonomist Nouriel Roubini, so vzroki podobni – ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti, toda konkretne pojavne oblike teh kriz so lahko različne. In Slovenija ni tukaj v osnovi nič drugačna od ZDA – imela je podobno velik primanjkljaj v plačilni bilanci in podobno veliko povečanje neracionalnega zadolževanja, ki so ga financirali tujci. Ob tem neizmernem zadolževanju sta se seveda začela polniti tako nepremičninski kot tudi kapitalski balon. V tem času je bilo zaradi poceni denarja izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična. Podobno fizičnim osebam, ki so se zadolževala za nakupe delnic ali vlaganja v investicijske sklade. In menedžerjem, ki so se zadolžili za prevzem podjetij z zastavo njihovih delnic. Ker so pač vsi špekulativno pričakovali nadaljnjo rast cen delnic in nepremičnin ter predpostavljali, da bo denar še naprej tako poceni in v neomejenih količinah.

V ZDA je prišlo do zloma v trenutku, ko so finančne institucije, ki so odobrile slabe hipotekarne kredite, začele zaračunavati polne anuitete ob hkratnem dvigu obrestnih mer FED. Od oktobra 2007 do maja 2008 se je stopnja neplačnikov med slabimi kreditojemalci povečala s 16% na 25%, število izvršb pa se je v letih 2007-2008 povečalo za 80% (glej izvrsten opis geneze in evolucije hipotekarne krize zaradi slabih kreditov v ZDA na Wikipediji). Leta 2007 je prišlo zato seveda do padca nepremičnin za okrog 20%, kar je spravilo v težave banke. Te kljub sekuritizaciji (izdaji hipotekarnih obveznic na osnovi danih kreditov) niso mogle pokriti izgub, saj je bila vrednost zaplenjenega premoženja nižja od vrednosti zapadlih kreditov. S sekuritizacijo so samo spravile v težave tudi vse preostale finančne institucije širom ZDA in sveta, ki so te toksične obveznice in iz njih izvedene finančne derivate kupovale kot špekulativne naložbe. Ponzijeva shema se je sesula sama vase, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost nepremičnin rasla še naprej. Banke so začele odpisovati vrednost slabih terjatev, oblikovati rezervacije za kredite, ki se bodo šele pokazali kot slabi in celoten finančni sistem je zajel kreditni krč. Ne glede na stotine milijard dolarjev finančnih injekcij in povečane likvidnosti v sistemu.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007. Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6 vseh kreditov v letu 2008.

Podobno je bilo v Sloveniji. Ponzijeva shema odobrenih bančnih kreditov za prevzeme podjetij, za menedžerske odkupe ter za nakupe vrednostnih papirjev s strani fizičnih oseb, zavarovanih samo z vrednostjo zastavljenih delnic, se je sesula v trenutku, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost delnic rasla še naprej. Ko so začeli padati tečaji delnic, se je sesulo kritje odobrenih kreditov in krediti, zavarovani z zastavo delnic, so postali slabi krediti. Banke so začele oblikovati kapitalske rezervacije, depozite in finančne injekcije pa uporabljati le še za uravnavanje lastne kratkoročne likvidnosti. In razlog za ta kreditni krč ni pomanjkanje mednarodnih finančnih virov, kajti likvidnosti je na tujih trgih ogromno, za najem kreditov pa jamči država z garancijsko shemo, pač pa negotovost bank glede kvalitete odobrenih kreditov in bodoče sposobnosti vračanja.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007 (1,3 od 41 bilijonov dolarjev vseh outstanding kreditov). Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6% vseh kreditov v letu 2008 (1,2 od 33,3 milijard evrov vseh outstanding kreditov). Toda naše banke so dodatno kontamininirane, saj imajo v svojih bilancah tudi kredite, odobrene za druge prevzeme podjetij, za nakupe vrednostnih papirjev in nepremičnin fizičnih oseb, ki oboji temeljijo na napihnjenih cenah delnic in nepremičnin. Oboje skupaj pa krepko presega delež slabih kreditov v ZDA.

Po zadnjih podatkih BS (Bilten BS, januar 2009) se v bančnem sistemu nadaljuje zastoj pri kreditiranju gospodarstva, saj je neto povečanje posojil nebančnemu sektorju v decembru 2008 znašalo vsega 28 mio evrov! Zaradi zmanjšanja izvoznih naročil tudi za 50% in več ter zaradi velike pretekle zadolženosti podjetij se namreč njihova boniteta hitro poslabšuje, kar streznjenim bančnikom preprečuje, da bi jim še naprej posojali denar. Denar posojajo le še za refinanciranje slabih kreditov s takimi, kjer je zavarovanje nekoliko boljše kot prej (primer Merkurja) ali prvovrstnim strankam za tekoče poslovanje. V primeru tako velike negotovosti – glede kvalitete lastnega kreditnega portfelja bank, glede dinamike bodočega poslovanja podjetij v obdobju najhujše gospodarske recesije po letu 1933 ter glede razvoja trga nepremičnin, odpuščanj v podjetjih in zmožnosti vračanja stanovanjskih kreditov zaposlenih – ne more »prijeti« nobena finančna shema države. Banke kljub odobrenim finančnim injekcijam in poroštvom države nočejo in ne bodo hotele posojati denarja. Ker je zanje to preveč rizično. Poleg tega pa tudi ni razumno, da financirajo presežne kapacitete podjetij, vključno z zaposlenimi, če se je povpraševanje po njihovih izdelkih ali storitvah zmanjšalo za polovico ali še več in ni videti, da bi se v roku naslednjega leta ali dveh povpraševanje spet dvignilo na prejšnjo raven.

Kako iz krize? Tudi glede tega so nauki preteklih finančnih kriz zelo jasni. Države morajo zelo hitro odreagirati z reševanjem bančnega sektorja. Švedska iz let 1992-93 je najboljši primer, Japonska v letih 1991-98 pa najslabši primer v bližnji zgodovini. Švedska je po hitrem postopku dve največji banki podržavila, ostale pa dokapitalizirala in sanirala slabe kreditne portfelje bank, Japonska pa je čakala šest let, preden je spoznala, da brez sanacije slabih bančnih portfeljev ne bo šlo. No, ta teden je nemška vlada že poslala v parlament zakon o ustanovitvi slabe banke.

Cory Chisel za krizne čase

februar 18, 2009By jpdin kultura

Črt mi je v nedeljo poslal link na EP zame še povsem neznane skupine Cory Chisel & Wandering Sons. Ne gledam TV in mi jih seveda ni uspelo zaslediti v Dr. Houseu, kjer so bojda gostovali konec januarja s pesmijo “On My Side”. Jasno, takoj sem se zaljubil. Kot takrat daleč nazaj v Cowboy Junkies, Willard Grant Conspiracy, Walkabouts, Tindersticks, The Fray, Snow Patrol … Zame ubijalska mešanica odličnih tekstov, kitarskega soula iz 60.tih, sodobnega pop rocka in vrhunskega nežnega vokala. “See it my way” mi dvigne kocine.

Kolikor sem uspel dosedaj prisurfati informacij, so dolej posneli EP “Cabin ghosts”, posnet v družinski koči. Na nemškem Amazonu je mogoče kupiti CD, na ameriškem in britanskem Amazonu pa downloadati mp3-je, vendar samo znotraj ZDA ali Britanije. Čudna globalizacija na četrt poti. No, še dobro, da imam prijatelje tam čez.

Sicer pa se Cory Chisel ponaša z glasbeno dediščino baptističnega pastorja in mame, ki je igrala piano pri njegovih mašah. Nekako podobna zgodba kot pri Kings of Leon. Cory & vandrajoči sinovi precej igrajo po raznih sešnih in klubih, posnetek enega izmed njih lahko poslušate na Paste Magazinu.

Treba jih je poslušati zdaj, preden postanejo veliki in jih bodo polne vse radijske postaje. Meni definitivno polepšujejo te krizne čase.