Mikrokrediti za mikro in mala podjetja

Bančna luknja: Niso hoteli, da se ples konča

februar 14, 2013By jpdin gospodarstvo,slovenijaTags: sanacija bank3 Komentarjev

Zanimivo je, da skoraj pet let po izbruhu finančne krize v Sloveniji še vedno straši fantom bančne luknje. Lepo je sicer, da je oblast ta fantom vsaj legitimizirala, ga prepoznala kot problem in lepo je, da ga je sedanja vlada začela reševati s konkretnim projektom slabe banke. Problem pa je v tem, da se temu fantomu dodaja pridih misterioznosti in zarote. Fantom dobiva politično barvo. Pa vendar so stvari relativno preproste, če pogledamo številke. Preproste so tudi, če pogledamo imena za številkami ter odgovornosti zanje. *

Če želite razumeti nastanek slovenske bančne luknje, je dovolj pogledati denimo poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti in njena letna poročila. Za začetek si velja pogledati bilanco stanja slovenskega bančnega sistema v zadnjem desetletju. Kot si lahko pogledate v tabeli, se je »kreditni ples« začel po letu 2004. Do tega leta je bil slovenski bančni sistem zelo plitek. V letih 2002 – 2004 je denimo bilančna vsota celotnega bančnega sistema dosegala le 85% do 87.5% BDP, kar je bistveno pod EU povprečjem. Bilančna vsota je sicer naraščala, vendar le za okoli dve milijardi evrov letno in le nekoliko hitreje od rasti BDP.

Nato pa se je z letom 2005 začel »ples«, če si smem sposoditi izraz Natea Silverja, avtorja čudovite knjige The Signal and the Noise (2012). Med letoma 2004 in 2008 se je obseg bilančne vsote slovenskih bank natanko podvojil. Povečal se je za 23.8 milijarde evrov ali povprečno za 6 milijard evrov letno. Gledano relativno glede na BDP, se je bilančna vsota bank povečala za 43% bolj kot se je povečal BDP v istem obdobju. Večina tega povečanja bilančne vsote bank, dobrih 20.5 milijard evrov, je šla na račun povečanja kreditov nebančnemu sektorju. Od tega pa 80% oziroma dobrih 16 milijard evrov odpade na povečanje posojil podjetjem in gospodinjstvom. Podjetja so najela za skoraj 12 milijard evrov dodatnih kreditov, gospodinjstva pa za dodatnih 4.2 milijarde evrov.

Od od so prišle te silne milijarde? Če pogledate vire sredstev, je skoraj 15 milijard evrov prišlo s kreditiranjem med bankami. Od tega pa skoraj 12 milijard evrov s krediti, najetimi pri bankah v tujini. Le slabih 6 milijard evrov virov za kreditno ekspanzijo je prišlo iz povečanih vlog nebančnega sektorja. Kot zanimivost lahko navedemo, da je večina povečanja kreditov gospodinjstvom bilo pokritih s povečanjem vlog gospodinjstev pri bankah (4.2 proti 3.6 milijard evrov). Nasprotno pa so podjetja najela za skoraj 12 milijard evrov kreditov, njihove vloge v bankah pa so se povečale za manj kot miljardo. Razlika – 11 milijard evrov – je torej nastala večinoma tako, da so slovenske banke najele kredite v tujini in jih nato posredovale naprej podjetjem pri nas.

Bilanca stanja slovenskega bančnega sistema, 2002-2008 (v mlr. EUR)

Opomba: v tabeli so samo nekatere glavne postavke iz bilance stanja, ki so ključne za razumevanje zgodbe.

Vir: Banka Slovenije, Poročilo o finančni stabilnosti, 2007 in 2009.

Slovenski kreditni bum se je torej zgodil v obdobju zgolj štirih let – 2005 – 2008. Kot lahko vidite na sliki, je leta 2009 sicer bilančna vsota še nekoliko porasla, toda dolg podjetij se je povečal le še za 200 milijonov evrov. Zdaj pa že dve leti upada.

Zakaj je prišlo do tega »kreditnega plesa«? Za pojasnitev ni treba posegati v nobeno ezoteriko ali na polje teorij zarot. Denimo, kreditnega buma ni sprožila tedaj pravkar imenovana prva vlada Janeza Janše, niti neke nadnaravne sile, niti »strici iz ozadja«. Pač pa se je kreditni bum sprožil zaradi kombinacije nekaj dejavnikov. Prvič, Slovenija je z majem 2004 vstopila v EU, s tem pa se je politično tveganje za Slovenijo avtomatsko zmanjšalo. Pribitek na politično tveganje po maju 2004 je padel na raven sosednjih držav. Če denimo pogledate donose slovenskih 10-letnih obveznic, boste opazili trend upadanja pred vstopom v EU, po vstopu v EU pa so donosi slovenskih obveznic skorajda popolnoma enaki in korelirani z donosi italijanskih (vse do junija lani). To seveda po drugi strani pomeni, da so se viri tujih sredstev (bančnih kreditov) za slovenske subjekte močno pocenili. Slovenske banke so lahko začele najemati poceni kredite v tujini in jih s pribitkom posojati naprej.

Drugič, slovenski nepremičninski trg je bil lačen novih projektov, povpraševanje je močno presegalo ponudbo. Nenaden dostop do poceni denarja je povečal zanimanje investitorjev na nepremičninske projekte, ki so jih seveda financirali z najemanjem bančnih kreditov. Tretjič, po letu 2004 se je začelo obdobje visoke konjunkture v svetu, kar je spodbudilo povpraševanje po slovenskem izvozu. Prihodki in dobički slovenskih podjetij so začeli naglo rasti. To pa je za seboj potegnilo tudi hitro rast naložb podjetij v nove zmogljivosti. Tudi te naložbe so se financirale z najemom bančnih kreditov.

Toda ta visoka konjunktura in hitra rast dobičkov je za seboj potegnila še četrti dejavnik – to je apetit uprav podjetij najprej po »konsolidaciji panog« (torej prevzemov konkurentov v panogi ali celo širjenje v druge panoge) ter v končni instanci tudi po »konsolidaciji lastništva« znotraj novih holdinških družb. Menedžerji so nenadoma ugotovili, da bi ob nadaljevanju tako visoke rasti donosov utegnili uspeti finančno servisirati tudi prevzem lastnega podjetja. Tudi ti krediti za prevzeme drugih podjetij in za menedžerske odkupe so se financirali skorajda izključno z bančnimi krediti. In petič, nekaj – eno petino – pa smo k temu bumu prispevali tudi mi potrošniki. Večina gospodinjstev si je ob nenadnem znižanju bančnih obrestnih mer omislila novo nepremičnino ali pa vsaj avtomobil.

Slika: Bilančna vsota bank in zadolženost podjetij

Vir: Banka Slovenije, Poročilo o finančni stabilnosti, 2007 – 2012.

Z drugimi besedami, v tem »plesu« smo vsi sodelovali, nekateri bolj, drugi manj. Toda ne glede na to, da smo vsi sodelovali, še ne pomeni, da smo vsi enako krivi za sedanjo bančno luknjo. Hočem reči, na tem plesu je bil nekdo »odgovoren za glasbo« – kakšna glasba se bo igrala, kako glasna bo in koliko časa se bo igrala. In »odgovorne za glasbo« lahko brez vsakega sramu poiščemo med med regulatorji, bančniki in lastniki bank.

Pri regulatorju je še najmanj težav. Če pogledate zgornjo sliko in če prebirate mesečne biltene Banke Slovenije, njena vsakoletna letna poročila in vsakoletna poročila o finančni stabilnosti, dejansko ne morete mimo dejstva, da so preprosto popolnoma ignorirali kreditni bum. Ignorirali so izjemno hitro rast kreditov in zadolženosti podjetij, čeprav so v poročilih centralne banke natančno popisani. Kreditna aktivnost bank je v obdobju 2005 – 2008 rasla med 25 in 30% na letni ravni, BDP pa v povprečju le za 5.1%. Torej so krediti rasli za 5 do 6-krat hitreje. Normalno oziroma vdržno razmerje je, da kreditna aktivnost bank narašča dvakrat hitreje od nominalne rasti BDP. Ob upoštevanju inflacije je kreditna aktivnost torej še vedno rasla vsaj dvakrat hitreje, kot je bilo normalno in vzdržno. Centralna banka pa ni naredila ničesar.

Še več, z januarjem 2006 so v veljavo stopili mednarodni računovodski standardi (MSRP) tudi za banke, ki so relaksirali zahteve glede bančnih slabitev in rezervacij, zaradi česar so banke za približno eno sedmino sprostile obseg slabitev in rezervacij. Dobički bank so zaradi te sprostitve seveda poskočili in seveda so bile banke še bolj zainteresirane ne samo, da se »ples nadaljuje«, ampak da se tempo še pospeši. Ko sem lani pisal o odgovornosti za nastalo bančno luknjo, sem omenil noveliranje zakona o bankah konec leta 2007 ter o zaostrenih kriterijih glede primernih zavarovanj za kreditna tveganja, so me iz Banke Slovenije pisno demantirali. Češ da ni šlo za njihovo lastno pobudo glede zaostritve kreditnih zavarovanj, pač pa da je šlo za uskladitev z novimi predpisi EU. To seveda pomeni še poslabšanje obremenilnega gradiva glede ignorance bančnega regulatorja.

Če si smem sposoditi frazo iz knjige Natea Silverja (2012), ko išče vzorce krivde bonitetnih agencij za popolnoma napačne ocene tveganj pri finančnih derivatih (ko so vedele za veliko tveganje, vendar ga niso resno jemale): »I don’t think they wanted the music to stop«. Tudi naš finančni regulator očitno ni hotel, da se »ples neha«.

Na drugi strani pa lahko krivce tako za »vrtoglavi ples« kot za to, da se ni nehal, ko je bil še čas, poiščemo med bančniki. Je pa tukaj situacija nekoliko bolj kompleksna. Pri bančnikih v tujih ali popolnoma zasebnih bankah ni problema: če so posodili preveč denarja in za to vzeli prenizka zavarovanja, so pač lastnike močno oškodovali. Ampak nas davkoplačevalcev seveda ne briga, kako so s slabimi kreditimi počistili denimo pri Uncreditu, SKB alu Hypotu. Očitno so bili učinkoviti. Skrbi pa nas stanje v bankah, kjer smo – nehote – prek države solastniki in kjer smo ne samo izgubili svoj vložek, pač pa bomo morali še plačati sanacijo bank. Konec leta 2012 se je v bančnem sistemu nabralo za dobrih 7.1 milijard evrov slabih kreditov, kar je približno tretjina celotnega povečanja kreditov v obdobju 2005 – 2008. Od tega jih približno 6 milijard evrov odpade na banke v domači lasti, med njimi pa predvsem na tiste v neposredni lasti države, torej nas.

Če pogledate bilance treh največjih bank v državni lasti (NLB, NKBM, Abanka Vipa), boste videli, da so v letih 2005 – 2008 povečale svoje bilančne vsote za 10.4 milijarde evrov. Znotraj teh dobrih 10 miljard evrov, ki so jih te tri banke plasirale na trg, z veliko verjetnostjo pade teh 6 milijard evrov slabih kreditov. Kako je mogoče, da so se uprave teh treh bank tako močno zmotile pri presoji tveganj, da so okrog polovico vseh kreditov namenile za slabe projekte? Zakaj jih pri tem ni nihče zaustavil? Ustavil bi jih lahko njihov lastnik, torej država v našem imenu. Zakaj država tega ni želela (ali zmogla)?

Je mogoče, da država kot lastnik ni vedela, kaj se dogaja v njenih bankah?

Vidite, tega zadnjega argumenta jaz ne kupim. Me tudi ne zanima, če ni vedela, MORALA bi vedeti. Država ima namreč kot lastnik svoje nadzornike v nadzornih svetih bank. In naloga nadzornikov je, da nadzirajo poslovanje uprav. Za to odgovarjajo s svojim premoženjem. Janševa vlada je vključno z letom 2005 popolnoma prevetrila nadzorne svete treh največjih bank v državni lasti in tja nastavila svoje preizkušene strankarske kadre, v Abanki pa je zamenjala tudi upravo. Kam so denimo gledali strankarski kadri Igor Marinšek (SDS), predsednik nadzornega sveta NLB in Peter Ješovnik, podpredsednik nadzornega sveta NLB? Kam so gledali nadzorniki iz vrst SDS in NSI v nadzornih svetih NKBM in Abanke?

Kam? Preprosto, gledali so stran. Zakaj? Ker tudi vlada kot lastnica »ni hotela, da se ples neha«. Zakaj ne? Odgovor je bolj preprost, kot si mislite in ni povezan s političnimi barvami: ko so kreditni odbori ali leasinški oddelki v bankah odobravali kredite ali leasinge, so jih odobravali vsem. Tako popolnoma nedolžnim ali osebnim znancem kot tudi levim, sredinskim in desnim. Pri teh zadnjih kategorijah je bila ta pripadnost zaradi rizičnosti projektov toliko bolj pomembna. Bila je ključna za odločitev o odobritvi. Zato boste v konglomeratu slabih terjatev v višini 6 milijard evrov našli vse. Ob »običajnih osumljencev« iz vrst gradbenikov (SCT, Primorje, Vegrad in vrst drugih) ter ljubljanskih Stožic, boste našli tudi kopico takih, ki so tesno povezani s prejšnjo vlado. Našli boste denimo kredite mariborski cerkveni gospodarski združbi v višini okrog 600 milijonov evrov. Našli boste kredite za Istrabenzov poskus prevzema Petrola in poskus prevzema Istrabenza s strani Bavčarja (ki ga je nadziral generalni sekretar vlade Božo Predalič). Našli boste kredite Časarjevi upravi v Luki Koper (okrog 200 miljonov evrov, našli boste kredite Lovšinovi upravi v Intereuropi (okrog 150 milijonov evrov). Oba je nastavila prejšnja Janševa vlada in oba so nadzirali nadzorniki iz vrst strank tedanje valdne koalicije. Našli boste kredite za prevzem Merkurja, ki sta mu pri prevzemu močno pomagala država Kad in Sod. In tako naprej.

To je najbolj preprost odgovor na vprašanje, zakaj državni lastniki niso hoteli bolje nadzirati svojih bank. Niso hoteli, da se ples konča.

Zapitek za ples v višini 10 milijard evrov – za 6 milijard evrov bančne luknje in za 4 milijarde evrov izgubljenega BDP v vmesnem času – pa bomo plačali vsi. Tako za »leve« kot za »desne« zgrešene projekte, kot tudi za povsem politično nevtralne zgešene projekte. Ker nekdo, ki bi moral, ni dobro opravil svojega dela. Še več, katastrofalno slabo ga je opravil.